Znana igralka izgublja boj z rakom

Poleti 2017 je Shannen Doherty po dveh mučnih in bolečih letih, ko ni vedela, kaj bo prinesel jutri in ali bo sploh prišel, lahko radostno vzkliknila. Premagala je raka na dojkah! »Hvaležna sem za vsak dan!« je proslavila novico, da je zahrbtna bolezen naposled v mirovanju. A čeprav se ji je zazdelo, da je dobila še eno priložnost za življenje, se je zavedala, da ne sme zaspati na lovorikah zmagoslavja, ampak z zdravim življenjskim slogom čim bolj zmanjšati možnost, da se rak vrne. »Prvih pet let je odločilnih.« A je preštela le do dveh. Zdaj, ko je že prešla v tretje leto mirovanja, se je rak vrnil. Okrepljen in še bolj agresiven. V zadnjem stadiju, z metastazami tudi drugje. »Rak se je vrnil. V četrtem stadiju. To bi prišlo na plan prej ali slej, verjetno že v nekaj dneh, a sem želela to povedati sama,« je solznih oči razkrila zvezdnica, zavedajoč se, da so njene možnosti preživetja pičle.

Vrnitev bolezni

Proti raku se je borila kot levinja. Prestala je mastektomijo, obsevanje in več ciklov kemoterapije, bolezni je žrtvovala svoje dolge kodre in se pobrila na balin. A sta bili peklenski leti boja vredni trenutka, ko je izvedela, da je v remisiji. Potem pa ni želela izgubiti niti enega dne. Z obnovljeno vnemo je poskušala izkoristiti vsak dan, kaj hitro pa se je vrnila tudi pred filmske kamere. Prav k seriji, ki jo je v 90. letih prejšnjega stoletja izstrelila med zvezde. K osveženi različici kultne nanizanke Beverly Hills 90210 z večino originalne igralske zasedbe –izvzemši Luka Perryja, ki ga je malce pred začetkom snemanja lansko pomlad povsem nepričakovano zadela možganska kap, po kateri si ni opomogel in je nekaj dni pozneje pri le 52 letih umrl. »S tem, da se spet združimo, se bomo poklonili Luku,« je dejala Shannen, a je med snemanjem, le nekaj mesecev po prijateljevi smrti, izvedela srhljivo novico, ki ji je pošteno zamajala temelje. Rak se je vrnil! »Bilo je čudno. Meni so postavili to diagnozo, a umrl je nekdo, ki je deloval zdrav,« se je spet spomnila Luka in tudi iz spoštovanja do njega resnico o svojem zdravstvenem stanju zadržala zase in še naprej snemala. Hkrati je želela dokazati, da se v hipu tako zlovešče diagnoze življenje še ne konča. »Ni vsega konec v tistem hipu. Še vedno me čaka življenje!« A čeprav boja nikakor ne namerava predati, je vrnitev bolezni sprejela težje, kot je pričakovala. »Le stežka sem jo pogoltnila, nisem in nisem mogla dojeti. V enem hipu sem se spraševala, čemu prav jaz. Nato sem se spraševala, čemu pa ne jaz, ne nazadnje si tega nihče ne zasluži.« A prva misel je veljala njenim najdražjim, mami Rosi in možu Kurtu Iswarienku, ki sta ji stala ob strani že med prvim bojem, brez njune podpore in ljubezni verjetno ne bi preživela. »Prestrašena sem do obisti. Moja mama je neverjetno močna in pogumna, prav tako moj mož, a me zanju vseeno grozno skrbi.«

Boj z zavarovalnico

Diagnozo je večinoma skrivala, eden redkih, ki jim je zaupala, je bil soigralec Brian Austin Green, ki ji je pomagal v dolgih snemalnih dneh. Vsako jutro jo je poklical in ji zagotovil, da je ob njej, ne glede na vse. In če jo je med snemanjem zvilo ter začelo tesnobno stiskati okoli srca, je bil Brian tisti, ki jo je pomiril. A če so le redki vedeli, kaj je zvezdnica preživljala v zadnjih mesecih, je zdaj širnemu svetu nalila čistega vina. Predvsem ker bi resnica v vsakem primeru prišla na plan, najpozneje v enem tednu sredi sodne dvorane. Ne bije namreč le bitke za svoje življenje, ampak je tudi sredi sodnega boja z zavarovalnico, za katero je igralka prepričana, da jo je opetnajstila. V požarih, ki so predlani pustošili po Kaliforniji, je bil namreč tudi njen dom močno poškodovan, za kar ji je zavarovalnica odmerila milijon evrov odškodnine. Po igralkini presoji premalo, saj je precejšnji del obnove morala kriti iz svojega žepa, zaradi česar se je zapletla v tožbo. In ker ni želela, da bi njeno zdravstveno stanje prišlo na plan kot suhoparen sodni dokument, je pohitela in sama, s svojimi besedami, razkrila bolečo resnico. A je ta vseeno ne ustavi, da bi umaknila tožbo. »Kar si želim, je, da pustim sledi. Želim nekaj doseči, morda celo spremeniti. Dovolj imam tega, da velike korporacije zlorabljajo malega človeka. S to tožbo se zavzemam za vse nas. Ne gre le zame. Upam, da si me bodo ljudje zapomnili po nečem, kar je večje od posameznika, večje od mene.«