Zrela Sharon Stone pogreša moške žvižge

V sodobnem času gibanja proti spolnemu nadlegovanju #me too je že nekoliko poželjiv pogled moškega proti ženski lahko znak za alarm. Spogledovanje je lahko nevarna igra boja za moč in nadvlado. In bog ne daj, da bi moški poklical žensko znanko ali sodelavko z ljubkovalnico dragica ali srček. Tako poudarjajo hollywoodske zvezdnice, ki pa se jim pri trobljenju v isti rog ni pridružila tudi Sharon Stone. Vsaj v celoti ne. Čeprav jo feministične teme privlačijo že od dekliških let, da je na pragu najstništva doma naokoli puščala ležati dela priznanih feministk ter je vzornico našla v novinarki in glasu ameriškega feminističnega gibanja 60. in 70. let Glorii Steinem, hollywoodska blondinka priznava, da pogreša čase, ko je kdo za njo požvižgal. »Bilo je zabavno, ko se je še lahko požvižgalo in se je lahko spogledovalo, a ta čas je minil,« pravi igralka. In verjetno na ogorčenje velikega dela pripadnic svojega spola priznava, da jo v resnici prav malo briga, če ji kdo reče dragica ali jo, še huje, celo potreplja po zadnjici. Pri zrelih 62 letih je lepotica namreč prepričana, da obstajajo pomembnejše reči, za katere se je treba boriti, ter da je boje, ki jih boš bil, treba izbrati, ne pa se spopadati vsepovprek.

Sloves naporne zvezde

Nihče ji ne bi mogel očitati, da ji za pravice žensk ni mar. Ne nazadnje se je Sharon, ker je v precej mačističnem in seksističnem svetu filmske industrije prevečkrat glasno povedala svoje mnenje – in za njim tudi stala –, prijel sloves naporne in da je z njo nadvse težko delati. A vendar blondinka izjemno bistre glave tudi priznava, da je od nekdaj izbirala svoje bitke. »Včasih je šlo za manjšo stvar, morda le pogled ali pomežik. Zato si se včasih pač zasmejal in odkorakal stran. Ob spet drugih rečeh pa je bilo nujno udariti z roko po mizi. In sem to tudi storila.« Pri čemer dopolnjuje, da pri njenih sedanjih pogledih na svet gotovo igrajo vlogo tudi njenih 62 let in vse, kar je doslej v zabavni industriji že videla in doživela. »Naučila sem se razbrati, kaj resnično zahteva mojo pozornost in kaj je tisto, kar, če pogledaš celotno sliko, ni tako bistveno in bo samo po sebi zbledelo.« In tudi če je s tem morda stopila na žulj kateri goreči zagovornici gibanja #me too, Stonove to ne ustavi, da ne bi tudi dejala, da je trditev, da videz (predvsem pri ženskah v njeni industriji) ni pomemben, navadna bedarija in laž. »Da zunanjost ni pomembna, je velikanska laž. Še kako pomembna je, čeprav se tega, kako pomemben je videz v resnici, začneš povsem zavedati šele, ko ti lepota začne bledeti,« je iskrena, a pri tem razodene, da to ne pomeni hkrati, da si mora ženska prizadevati, da bi za vselej ostala mlada lepotička. Ne le zato, ker je to nemogoče, ampak tudi zato, da bi družba počasi vendar sprejela, da je povsem kul biti tudi zrela in inteligentna ženska. »Če tega vaš ljubimec ne razume, ni odrasel in zrel, zato bi si morali poiskati koga drugega.«

Spletni debakel

Moški, ki ne ceni samostojnosti in inteligence pri ženski, te ni vreden. V to vsekakor verjame Sharon, ki pa je še predobro spoznala, kako težko je najti življenjskega sopotnika, ki ji bo partner, prijatelj in ljubimec. Sploh v novodobnem času spletnih zmenkarij se ji zdi to že skoraj nemogoči podvig. »Spletne strani za zmenke vsaj z mojega zornega kota niso uspešna ljubezenska strategija. Kajti resnična kemija, tisto trenje med dvema, se zgodi v živo, ne na spletu. In za kemijo med dvema pač ni nadomestila,« pravi zvezdnica, ki je tovrstnim stranem in aplikacijam sicer dala možnost, a so se njeni poskusi končali najmanj klavrno. »Vsakokrat se je končalo tako obupno, da bi najraje napisala knjigo kratkih zgodb s svojimi klavrnimi neuspehi spletnih zmenkarij.« Pri čemer je še dodala, da se ji dozdeva, da ljudje zaradi spletnega zmenkarjenja postajajo vse manj vešči socialnih stikov iz oči v oči. »Pojma nimajo več, kako se vesti na večerji v dvoje. Ne znajo se več spogledovati. Sploh ne vedo, kaj pomeni biti v razmerju in kako komunicirati. Ne želim pa si razmerja prek telefonskih sporočil. In mislim, da moje razmišljanje ni sad mojih let.«