Zvezdnica darovala svoje mleko

Želela se je le zabavati, ne meneč se za jutrišnji dan, če ta sploh pride. To je bilo vodilo Lily Allen, ko je leta 2002 privršala na svetovno glasbeno sceno in začela s pridom izkoriščati vse, kar slava in denar ponujata in omogočata.

Dneve je preživljala v alkoholni omotici, več kot le občasno je eksperimentirala z drogami, z miniaturnimi oblačilci več razkrivala, kot skrivala, skakanje med rjuhe pa je spremenila skoraj v šport, sploh na glasbenih festivalih, kjer je bil neobvezujoči priložnostni seks zanjo že skoraj pravilo.

»Zabava, zadevanje in popivanje. Le to je bilo pomembno,« je priznala Lily, zdaj še sama presenečena, da je sploh preživela. A če je prej mislila le nase in lastni užitek, se je po desetletju brezglavega veseljačenja vse spremenilo. Dobila je otroka, z njim pa so se ji spremenile prioritete. »Z otrokom pride čut za odgovornost.«

Na plan je očitno pokukala tudi njena samaritanska narava, saj je zdaj, po dveh otrocih in koncu dojenja, pomislila na vse tiste mlade mamice, ki jim mleka prehitro zmanjka ali ga zaradi prezgodnjega poroda še nimajo dovolj.

Lahko bi bila na plakatu za samouničevalno vedenje. »Čudno, da nisem mrtva. Glasbena industrija je leglo hedonizma za poredne. A tisti, ki se mu vdajajo, pogosto ne preživijo,« pravi pevka, ki ji alkohol in verižno kajenje nista bila dovolj, jemala je tudi kokain in ketamin, ob tem pa je postala odvisna še od seksa.

»Tudi seks te lahko zasvoji kot droge. To sem izbrala namesto heroina, a tega tedaj nisem vedela. Nisem se zavedala, da pride odvisnost v vseh mogočih oblikah. A zdaj mi je jasno, da zlorabljaš substance ali seks le zato, da otopiš in si prikriješ nekaj globljega, denimo bolečino, strah. Ne glede na to, kaj te zasvoji, vse je le malce drugačna oblika samouničevalnega vedenja.« In tega se je postopno začela reševati, ko ji je leta 2009 pot prekrižal Sam Cooper.

Z njim ob rami je uvidela, da obstaja tudi drugačno, neomamljeno življenje. A čeprav je zaradi njegove ljubezni spoznala, da se z dotedanjim divjim življenjskim slogom lahko pod nosom obriše za družino in spokoj, je prav z njim doživela enega najbolj grozovitih udarcev usode. Po dobrem letu ljubezni ji je pod srcem začelo rasti novo življenje, a je otroka po šestih mesecih rodila mrtvega. Pahnilo jo je čez rob.

»Tri mesece sem preživela na psihiatriji. To res ni bila lepa izkušnja, a odšla sem za odtenek bolj zdrava.« A čeprav bo bolečina ob spominu na mrtvega otoka vedno ostala, so se ji rane začele celiti že leto pozneje, ko je povila hčerko Ethel, čez dve leti pa ji je sledila še Marnie. Ta se je materine dojke odvadila prej kot Lily proizvajati mleko. »Postalo mi je jasno, da pri meni ne bo več pila,« poklicala je londonsko porodnišnico in se dogovorila za doniranje mleka.


»Mleko sem si začela iztiskati in ga hraniti v vrečkah za zamrzovanje. V porodnišnici so ga sterilizirali in dali nedonošenčkom.« Nad tem nadvse osebnim darilom so bili navdušeni tudi v porodnišnici, »to je bilo od nje čudovito dejanje«, čeprav bi ji morali mleko zavrniti, če bi še kadila. A že ko je prvič zanosila, je cigaretno škatlico za vedno zalučala v koš.