Zvezdnica je pila, dokler ni več vedela, kaj dela in govori (FOTO)
Ljubka lažnivka Lucy Hale je sklenila povedati resnico, čeprav bolečo in grdo. »Drugega januarja sem praznovala eno leto treznega življenja. Ta moja pot je bila večinoma zelo zasebna, a zdaj čutim, da jo moram deliti in dati vedeti vsem, ki se borijo s podobnimi demoni, da v tem niso sami in so vseeno ljubljeni,« je letošnje valentinovo posvetila ljubezni do same sebe.
Po priznanju težav je zdaj odvrgla še zadnje breme in v solzah popisala svojo bolečo bitko z alkoholizmom, ki jo je v kremplje ujel že pri 14 letih, ter boj z izkrivljeno samopodobo, zaradi katere je še leto prej, pri komaj 13 letih, zapadla v začarani krog motenj hranjenja.
Samodestruktivnega odnosa z alkoholom ni razvila postopoma, rodil se je že s prvo pijačo pri njenih 14 letih. »Od mojega prvega srečanja z alkoholom pa do dobrega leta nazaj sem imela težavo. Nikoli nisem bila zmeren pivec, vedno sem šla na vse ali nič. Seveda sem pri pitju poskušala biti zmernejša, si privoščiti le pijačo ali dve, a moji možgani s tem niso sodelovali, vedno so želeli in zahtevali več in več. Bila sem učni primer pijanke. Pila sem do točke, ko se ničesar več nisem zavedala, ne kaj sem delala ne kaj govorila, kar je precej strašno,« je priznala zvezdnica in nadaljevala, da je tedaj, ko je skozi življenje plavala v alkoholni omotici, verjela, da je le pod vplivom omame resnična različica same sebe. »Bila pa sem tudi bolj smešna, zabavna in kul. A zdaj vem, da je bilo vse to navadno sranje!« Z alkoholom je namreč le poskušala utišati vse, kar jo je v notranjosti težilo.
Ne enkrat ali dvakrat, več ducatkrat je dosegla čustveno dno. »Vedno znova sem si mislila, da huje ne more biti. A sem se vedno znova zmotila. Prvič sem poskušala nehati piti že pri 20 letih, zdaj jim imam 33. To je bila dolga borba, ki je od mene zahtevala ogromno potrpljenja.«
Predvsem pa je sprva morala dognati, kaj je srž njenih težav. »Poskušala sem se spremeniti zaradi svojih fantov, mame, kariere. Poskušala sem nehati piti iz povsem nečimrnih razlogov, prepričana, da bom videti vitkejša in bolj mladostna, če neham piti. Eden mojih najboljših prijateljev je umrl zaradi alkohola. A nič me ni pripravilo do tega, da bi se odpovedala alkoholu.« Ko pa se je nekaj premaknilo v njeni glavi in si je rekla, da od življenja zasluži več – ter je to tudi iskreno mislila –, šele tedaj je naredila prvi korak k treznemu, boljšemu življenju. »Težava v resnici ni bil alkohol. Resnična težava je bila v meni.«
Podobno je bilo s hrano
Svoje notranje stiske je poskušala reševati z alkoholom, podobno pa tudi s hrano. Oziroma z odrekanjem tej. »V družbi, v kakršni živimo, si je precej težko biti všeč. In samo sebe sem tako sovražila, da si nisem privoščila niti najosnovnejšega, hrane.«
Lucy pri tem priznava, da je na osebno tehtnico stopila tudi po 30-krat na dan, »jedla pa že šokantno malo«. »Izvor vsega tega je bil v mojem občutku, da preprosto nisem dovolj dobra in si ne zaslužim ničesar, kar sem imela, ne prijateljev ne kariere.« Ta občutek nevrednosti pa se je le razraščal, dokler je ni skoraj pogoltnil. »Prišla sem do točke, ko nisem mogla več uživati v ničemer, na nič se nisem mogla osredotočiti, čudež je, da sem sploh lahko delala.«
Ko danes pomislim, kako je delala sama s seboj, skoraj ohromi od groze. »Preprosto nisem videla resničnosti, ta je bila v mojih očeh povsem izkrivljena. A nič od tega v resnici ni bilo povezano s tem, kako sem bila videti, temveč je šlo za skrajno slabo samopodobo. Vedno sem namreč vedela, da moje vedenje ni bilo normalno. Vedela sem, da mi lasje ne bi smeli izpadati in da ne bi smela videti vsake kosti. A postala sem odvisna od nadziranja lastnega telesa.«
V družbi, v kakršni živimo, si je precej težko biti všeč.
Na pravo pot jo je usmeril bivši fant, po rodu Italijan, ki je ljubil in cenil hrano. To svojo ljubezen mu je počasi uspelo prebuditi tudi v Lucy, ki pa je, vsaj za hip, spet zapadla v stare vzorce, ko je leta 2010 dobila eno glavnih vlog v seriji Ljubke lažnivke. »Moje življenje se je spremenilo čez noč. Milijoni so lahko gledali moj obraz, tedaj se je tudi bliskovito začela širiti priljubljenost instagrama. Moje življenje, jaz, je bilo nenadoma kot pod povečevalnim steklom. Občutek sem imela, da sem izgubila ves nadzor nad samo seboj. Zato sem pomislila, da lahko (spet) nadzorujem vsaj to, kako sem videti.«
