Zvezdnica v šoku: sin štiri minute brez kisika

Porod in rojstvo otroka sta najbolj izjemni in hkrati najbolj običajni stvari na svetu. »Skoraj vsaka ženska da to skozi. Za vsako pa je to nekaj izjemnega,« je o porodu razmišljala igralka Lake Bell, ki se zaveda, da je za vsako porod malce drugačen, a hkrati ima veliko skupnih točk. Ena je vsekakor to, da ženska tedaj doživlja vrtiljak čustev. Ta je bil za zvezdnico morda še bolj izrazit, sploh drugič, ko je zaradi zapletov pri porodu drugega otroka, sinka Ozgooda, skoraj izgubila.

Nekdaj so ženske rojevale doma, danes pa večinoma v porodnišnicah. Toda Bellova se je že oktobra 2014, ko je njena ljubezen z možem Scottom Campbellom prvič obrodila sad, odločila za intimnejši porod na domu. A čeprav ta ni potekal povsem gladko, je bila igralka, ko je v roke prvič prijela hčerko Novo, prepričana, da tako močne povezave z malčico ne bi mogla občutiti v sterilnejšem okolju bolnišnice, zato se je odločila, da bo tudi sina, ki ji je pod srcem začel rasti slaba tri leta pozneje, rodila na domu. Le da porod tedaj še zdaleč ni potekal enostavno in z le manjšimi zapleti. »Ni in ni začel dihati. Šlo je za življenje in smrt,« je zdaj zvezdnica razkrila grozo, ki jo je čutila, ko je sin prišel na svet s popkovino, ovito okoli vratu. Brez kisika je bil več kot prve štiri minute svojega življenja, zdravniki pa so mladim staršem tedaj brez sprenevedanja in olepšav dejali, da obstaja precejšnja verjetnost, da njun sin morda nikoli ne bo hodil ali govoril.

}Zvezdnica je že dvakrat postala mamica. Obakrat z rojstvom na domu in obakrat z zapleti – prvič manjšimi, drugič precejšnjimi. »Obakrat sem rodila doma. Prvič Novo, pri čemer sem se počutila izjemno. S porodom na domu sem občutila najbolj izjemno prvinsko povezavo. Ko je prišla na svet, je imela okoli vratu zavito popkovino, kar je bilo precej srhljivo. Privila sem si jo na prsi in ni dihala. A ji je babica tedaj vdahnila tri rešilne dihe in je oživela. Temu sva bila priča oba z možem,« se prvega poroda pred šestimi leti spominja Lake. A kot je bilo tistih nekaj trenutkov, ko malčica ni zadihala, groznih, je bilo še toliko bolj čarobno, ko je vendar zajela zrak. »Ko sem drugič zanosila, sem se odločila, da želim spet roditi doma. A zgodilo se je nekaj precej podobnega kot prvič. Ozzy je prišel na plan, a ni dihal. Okoli vratu je imel zavito popkovino. V nasprotju z Novo pa ni in ni prišel k sebi. Tedaj je šlo za življenje in smrt,« je začela opisovati najbolj grozen dan svojega življenja. »V sobi si, tvoj otrok je pri tebi, vsa soba se ga trudi oživiti, a brez uspeha. Reševalci so na poti. Ko so prispeli, je bil name še vedno zvezan s popkovino, saj je le z mojo krvjo lahko dobival kisik. Nato so reševalci prerezali to vez, moj mož Scott pa je z njim oddivjal iz sobe,« se spominja Lake, ki je po sedmih urah rojevanja izčrpana, gola in prestrašena obležala v postelji, nevedoč, kaj se dogaja z njenim sinom. »Vseskozi sem gledala na telefon, tudi ko so me šivali, ko mi je Scott vendar poslal kratek video. Posnetek malega Ozzyja, kako zajema drobne, plitve vdihe s pomočjo kisikove maske. A bil je živ. Tedaj sem omedlela.«

Lake je ostala doma, sinčka pa so prepeljali v bolnišnico na intenzivno nego za novorojenčke, kjer je ostal 11 dni. »Bil je hipoksičen, brez kisika je bil več kot štiri minute. S Scottom so nama dejali, da obstaja verjetnost, da bo imel cerebralno paralizo ali da nikoli ne bo hodil ali govoril. To je bila najina realnost.« A sreča je bila nato vendar na njihovi strani, saj je bil malček iz bolnišnice odpuščen brez večjih težav ali posledic. Vseeno je Lake še dolgo težilo breme krivde. »Čutila sem se krivo, saj sem jaz vztrajala pri porodu na domu. Nekaj časa sem bila zato na antidepresivih.«

Zdravniki so jim takoj po Ozzyjevem rojstvu slikali precej temačno sliko njihove prihodnosti. A je, nasprotno, resničnost danes nadvse svetla. Ne le da je dveletni fantič zdrav in srečen, tudi razvija se nadvse dobro, skoraj kot bi mamici želel pokazati, da se ji ni treba kriviti za prav nič. »Imam izjemnega fantička, ki se je obračal že pri dveh mesecih, pri devetih je že shodil – kot bi mi s tem hitrim razvojem želel pokazati, naj se umirim in zadiham, saj da je z njim vse v najlepšem redu.«