Zvezdnica živela z enajstimi psi in podganami, a težave ji delajo žolne
Dom je tisti kraj, v katerega si vložil čas, energijo in svojo ljubezen. Kraj, na katerem pustiš svoje sledi. Tako Alicia Silverstone razmišlja o svoji hiši, precej drugačni od glamuroznih, modernih in včasih že precej neosebnih vil mnogih drugih zvezdnikov, ki nosijo zgolj pečat notranjih oblikovalcev. Igralka, ki ji je svetovno slavo prinesla romantična komedija Nimaš pojma, je svojo hišo namreč kupila že pred skoraj tremi desetletji, ko je bila komaj 19-letna otroška zvezdnica in jo je nekoliko razpadajoča in precej skromna hiška, visoko v hribovju nad Los Angelesom, očarala na prvi pogled. »Bila je v gozdu, vsa preraščena, divja, odštekana. Spomnila me je na hiško iz pravljice Sneguljčica in sedem palčkov. Bila je popolna.«
Do okolja (in ljudi ter živali) prijazna, zelena in deloma samopreskrbna oaza. Takšna je Alicijina hiša danes ter kot takšna povsem v sozvočju z njeno odločitvijo, ki jo je sprejela že pred časom – da želi živeti čim tesneje prepletena z naravo. A čeprav je njena ljubezen do živali in narave, zaradi česar se je že leta 1998 spreobrnila v veganko, splošno znana, je imela celo za njen okus ob vselitvi morda kakšnega živalskega sostanovalca preveč. Težava ni bilo 11 pasjih rešenčkov, te je domov pripeljala sama, le kakšno podgano, ki so se vselile brez njene zelene luči, bi imela manj.
»Vsako jutro so me v kuhinji pričakale sledi iz olupkov avokadov, ki so jih ponoči prinesle v hišo. Gnezdo so si ustvarile pod kopalno kadjo. To ni bilo preveč zabavno,« priznava zvezdnica, ki pa je hišo kupila ob polnem zavedanju, da njen novi dom ni v najboljšem in brezhibnem stanju. »Ko sem se vselila, so me opozorili, da bom morala zamenjati vodovodno napeljavo, tla in podobno. Toda stara sem bila 19 let, bilo mi je precej vseeno. Zaradi vsega mi ni bilo treba niti preveč pospravljati. Vse je bilo v groznem neredu.«
Svobodno vzdušje
Vzdušje v njenem domu je bilo nekoliko boemsko, svobodno. Oboževala je velik vijoličast kavč, ki se je skupaj z njo vselil v hišo iz hišice za goste, ki jo je prej imela v najemu. In še vedno ne zapravlja v petičnih trgovinah s pohištvom, raje ima rabljeno robo iz druge roke. »Začnem v trgovinah z nekoliko rabljenim pohištvom. Če ne najdem ničesar primernega, kupim tudi novo, a mora biti iz trajnostnih materialov.« Dodaja, da vse odločitve sprejema zelo zavedno, vselej sledi vodilu, da na okolju pusti čim manj sledi.
27 let že živi v isti hiši.
Prenova je bila nujna. Obnavljati bi morala v resnici že ob vselitvi, a se ji tedaj kot najstnici s tem pač nikamor ni mudilo. »Okna je bilo treba zamenjati, lesena tla so bila že tolikokrat zbrušena, da so se cepila, okviri vrat in oken so gnili,« se spominja. A šele prvorojenec Bear, ki ga je rodila pri 35 letih, je bil tista motivacija, ki jo je potrebovala, da se loti trdega dela. Pri tem pa je pazila, da je hišo spreminjala v uporabno, a tudi zdravo in varno. Uporabljala je nestrupene barve, les, rabljeno pohištvo. Na strehi ima solarne panele. Iz umivalnikov in prhe ima speljan posebni filtrirni sistem, da lahko z že uporabljeno vodo napaja vrt.
Preglavice ji kdaj delajo žolne
»Ko se prham ali si umijem roke, sočasno zalijem tudi moja sadna drevesa,« je zadovoljna. Na strmem bregu ima gredice jagod. Ob hiši grme borovnic, ki jih je zasadila za Beara, ko je bil še malček. Nad verando se še vedno visoko steguje avokadovec, sadove katerega so ji pred 27 leti glodale podgane in drugi glodavci. Teh nepovabljenih gostov nima več, a še vedno so dobrodošle čebele, za katere je na vrtu postavila panj.
Preglavice ji občasno delajo le še žolne, ki ji v leseno hišo rade delajo luknjice. »Živali obožujem, a za te sem resno in precej tuhtala, kako naj se jih znebim. Poskusila sem vse! Obešala sem odbojne predmete, nastavljala umetne sove, čudne naprave, ki spuščajo zvoke. Nič ni pomagalo. Dokler vendar nisem našla rešitve – mrežica čez les.«
