Zvezdnik je hotel skočiti pod vlak

»Sovražil sem svoj videz. Vseeno, kaj sem počel, še vedno sem bil grd in debel,« je ujetost v začarani krog anoreksije priznal Christopher Eccleston. A za to priznanje je potreboval skoraj pol stoletja. Predvsem zato, ker motnje prehranjevanja v veliki večini pripisujemo ženskam, ne moškim.

Angleški igralec, ki si je legije oboževalcev pridobil kot doktor Who, ne pomni, da bi se kdaj počutil dobro v lastni koži. Samozaničevanje se v njem namreč razrašča že od fantovskih let, kajti štel jih je komaj šest, ko je v ogledalu namesto zdravega in veselega pobiča videl le »okrogel trebuh in koščena kolena«.

Njegovi samopodobi ni pomagalo niti to, da se je ob starejših bratih dvojčkih Alanu in Keithu počutil precej manj privlačnega in postavnega, zaradi česar je začel preskakovati obroke in manjšati porcije. Motnje hranjenja so postajale z leti čedalje resnejše. Ko je bil pri 19 letih, 1983., sprejet na igralsko šolo, je načrtno izgubil skoraj 10 kilogramov. Čeprav mu je tehtnica kazala normalno in zdravo težo, se je njemu zdelo, da je predebel za igralsko kariero.

»Ne glede na to, kaj sem počel, še vedno sem bil grd in debel!« Zato je študijske dneve preživel z dvema žemljama s humusom za zajtrk. Začel se je videvati z ženskami s podobnimi motnjami in se z njimi zapletal v zelo nezdrave odnose. »Pomoči si nisem iskal. Anoreksija naj bi bila ženska tegoba, a sem se z njo boril tudi jaz. Imel sem občutek, da nisem moški.«

Na začetku 90. let si je v svetu televizije in filma začel ustvarjati ime. Bil je na dobri poti k zvezdništvu, a to ni pripomoglo k izboljšanju samopodobe, anoreksija ga je še vedno držala v trdnem primežu. Dan je preživel z nekaj sendviči, ki jih je več kot pokuril z vsakodnevnim 16-kilometrskim tekom. Vsak dan, sedem dni na teden, brez izjeme. Hkrati je začel verižno kaditi in pretirano nagibati steklenico.

»Ni mi bilo mar za kalorije, preveč rad sem bil pijan. Alkohol, seks in nastopanje so bili moj pobeg, le pri teh treh dejavnostih sem pozabil na notranje muke,« priznava. Spreminjal se je v samotarja, saj ni prenesel, da bi ga kdo videl med prehranjevanjem. »Moje življenje je bilo tek, droben obrok na samem, nato dve steklenici rdečega vina. Potem sem se zbudil in vse spet ponovil.« To se ni spremenilo niti leta 2005, ko mu je z vlogo v seriji Doktor Who uspel veliki met.

»Bil sem resno bolan, ko sem snemal to serijo, a ljudje so me v tej vlogi oboževali. Bilo je, kot bi bil za svojo bolezen nagrajen.« Čeprav še ni dosegel dna, po svoji oceni pa je bil v nadvse slabi koži.

Eccleston se je počasi pogrezal vase, kritično točko pa dosegel 2015., ko je po štirih letih propadel zakon z Mischko. Ne le da ga je trgala srčna bolečina, požiral ga je tudi strah, da bo zaradi propadlega zakona izgubil vse stike s sinom Albertom in hčerko Esme.

»Bil sem strašansko tesnoben, prepričan, da bom ali umrl ali se ubil.« Zato je neke noči okoli enih potrkal na vrata londonske psihiatrične bolnišnice. Tam je zdržal vsega eno noč, saj je takoj zjutraj že odhitel na snemanje serije The A world in se v bolnišnico vrnil šele po koncu. V strahu, da si bo vzel življenje, so ga 24 ur skrbno nadzorovali – zdravstveno osebje ga je zasačilo med pisanjem oporoke.

A zvezdnik jim je zatrdil, da nima nikakršnega namena storiti samomora, četudi je le slab mesec prej – tako priznava zdaj – rešitev videl le še v smrti. Bil je celo tako odločen, da je že stal na železniški postaji, gledal prihajajoči vlak in se pripravljal, da skoči.


Šele po živčnem zlomu je poiskal pomoč. Zdravniki so mu diagnosticirali hudo obliko depresije. Po daljšem bivanju v bolnišnici in s pomočjo antidepresivov je bil igralec končno na poti okrevanja. Zdaj ima pred očmi že nov cilj, in sicer želi sčasoma zmanjšati količino zdravil, ki so mu rešila življenje.