Zvezdnik kulinaričnih oddaj hrane ni mogel pogoltniti

Pred dobrim mesecem je Stanley Tucci v eni sapi povedal, da je pred tremi leti začel biti vojno z rakom, ki se mu je razvil iz tumorja na korenu jezika, a da je zahrbtnega sovraga tudi že premagal.

Toda čeprav je iz prve roke že doživel, kako uničujoča in boleča je ta bolezen za vso družino, saj je zaradi raka izgubil prvo ženo Kate, Stanleyja ni toliko skrbela njegova lastna umrljivost, kot ga je bilo groza misli, da utegne za vselej izgubiti okus. »Če ne moreš jesti in v hrani uživati, kako lahko potem uživaš v čemer koli?« je dejal zvezdnik, čigar največja strast velja prav hrani.
 

Teknilo samo vino

Kot se mu po žilah pretaka kri italijanskih prednikov, tako v njem utripa ljubezen do hrane, ki se je nanj prenesla že prek babice in mame. Odraščal je namreč v veliki italijanski družini, kjer je imela hrana posebno mesto. Kakšni sendviči z marmelado in arašidovim maslom, ki so jih za malico grizljali njegovi sošolci, Stanley je imel že kot osnovnošolec precej bolj izostren čut za okus, tudi ker mu je mama, odlična kuharica, za šolsko malico pripravljala poslastice, kot je sendvič z gratiniranimi jajčevci alla parmigiana.

»Moja mama je dokaz, da je kuharska ustvarjalnost morda najvišja oblika umetnosti,« je prepričan igralec, ki je tudi sam že izdal vrsto knjig z recepti, njegova najbolj nedavna oddaja Stanley Tucci: Searching for Italy, ki ga je popeljala po Italiji in njenih okusih, pa mu je letos prinesla celo emmyja. Kljub temu da je med snemanjem, sicer že rešen raka, še vedno čutil posledice bolezni. »Vse sem že okušal, a vsega nisem mogel pogoltniti,« je dejal in se spomnil še posebno bedne epizode, ko se je mučil s sicer izvrstnim florentinskim zrezkom, ki pa mu ni in ni hotel po grlu. »Vsak grižljaj sem moral prežvekovati vsaj deset minut,« še huje pa je bilo, ko je moral hrano, ker je ni mogel pogoltniti, vreči stran. A tudi to je bilo bolje od druge možnosti, da preneha snemati.

»Nikakor! Že zelo zelo dolgo sem želel povedati zgodbo Italije in njene kuhinje iz vsake posamezne regije.«

Snemanje serije, ki se vrti okoli hrane, mu je bilo izziv. A hkrati se mu je že odvalil kamen od srca, saj je vsaj okušal lahko, česar pa za čas zdravljenja s kemoterapijo in obsevanjem ne more trditi. Tedaj je namreč več mesecev živel v svoji najhujši nočni mori, oropan okusa, vonja in celo sline. »Bilo je obdobje, ko sem že mislil, da nikoli več ne bom mogel kuhati in uživati v hrani,« je dejal. Tudi ko so slabosti popustile in se mu je začel vračati apetit, je vse, kar je dal v usta, imelo okus starega, mokrega kartona. »Pozneje pa je ta okus po kartonu dobil še priokus izločkov.«

Hrane ni mogel jesti in okušati, se je pa tedaj zatekel h gledanju kuharskih oddaj kot po tekočem traku. »To je bilo dejanje mazohista, sploh ker se mi je že ob misli na hrano obračalo v želodcu. Zdaj mislim, da sem se tako spominjal nečesa, kar sem ljubil, saj sem si tega obupno želel nazaj.« Prav v želji, da bi spet z užitkom sedel za obloženo jedilno mizo, pa je Tucci našel dodatno motivacijo za čim hitrejše okrevanje.



Tudi ko je bolezen že izzvenela, stranski učinki niso. »Moja ustna votlina je bila še dve leti neznosno občutljiva. Gaziranih pijač, denimo, nisem mogel piti, na ostro začinjeno hrano pa niti pomisliti nisem smel. Alkohol sem si že lahko natočil, ga tudi okušal, a sem bolj ali manj vztrajal pri belem vinu z obilico ledu.« Slednje pa mu je prišlo prav pri snemanjih, kjer je hrana, ki jo strežejo, za Stanleyjeve razvite brbončice naravnost obupna. Tudi kadar so snemali v Italiji. »Edino, kar je pri italijanskem cateringu na snemanjih znosno, je vino. To je za državo, ki sicer časti hrano, naravnost tragično.«