KONČARJEVI ZAPISKI
Če si velik, si velik za vekomaj
Tudi z recitacijo Maistrove pesmi je Aleksander Krošl pokazal, kaj pomeni gledališki umetnosti do konca predana človeška duša.
Odpri galerijo
V Sandiju Krošlu ni bilo nikakršne oholosti ali domišljavosti, le čista in nenarejena prijaznost in preprostost.
Aleksander Krošl, dobitnik Borštnikovega prstana, najpomembnejšega slovenskega gledališkega priznanja (podelili so mu ga leta 2000), je eden tistih zadnjih, vsaj zame, hudo verodostojnih velikih slovenskih igralcev, ki so dodobra zaznamovali naše gledališko življenje za vse čase. Pa filmsko, televizijsko in radijsko takisto.
Ne spomnim se čisto natanko, kdaj in kje sva se spoznala, dozdeva pa se mi, da je bilo v času enega številnih gostovanj ljubljanske Drame SNG v Novi Gorici, kjer je Sandi – tako ga kličemo prijatelji – takrat bival in ustvarjal. Globok, žameten glas, mirna, spokojna drža, klena, stasita, a sloka postava, krepak stisk roke, nasmeh, ki je poudarjal človečnost in pogled, v katerem sta se skrivali skromnost in dobrota hkrati. Prav nikakršne oholosti ali, bog ne daj, domišljavosti, prav nasprotno, čisti in nenarejeni človeška prijaznost in preprostost. Takega se spomnim, Sandija, od nekdaj.
Videl sem ga v prenekateri fenomenalno odigrani vlogi, tako v gledališču kot filmu, sodelovala pa žal nisva. Ne v gledališču, ne pri filmu, ne na televiziji, na radiu pa tudi ne, če me spomin ne vara. Do tistega dne, ko sem ga povabil, da je nastopil z recitacijo Maistrove pesmi Naprej! na neki proslavi. Seveda se je Sandi brez vsakršnega zadržka takoj odzval mojemu vabilu in srečala sva se v Slovenski filharmoniji ravno na dan, ko je minevalo 20 let od slovenskega plebiscita. Stopil je k mikrofonu, miren in spokojen kot vedno, se za trenutek zazrl v nabito dvorano, potem pa začel govorili Maistrove pretresljivo resnične in čuteče verze.
Rezalo je med ljudi, sekalo in žgalo hkrati, ko je Sandi s samo zanj značilnim igralskim nabojem govoril pesem slovenske usodnosti. Ljudje so onemeli, slišal bi lahko šivanko pasti. Vsaka izgovorjena beseda, vsak verz, vsak zlog je Sandi povedal tako, da si ga ne le slišal, temveč tudi do kraja dojel. Mojstrsko je niansiral govorjeno, tako v segmentu glasovne intenzivnosti kakor tudi v popolnoma pravilnem tempu. Slišal se je vsak soglasnik, čutila se je vsaka Maistrova v verze ujeta misel, dvorano je vseskozi napolnjeval naboj interpretacije, ki bi bila lahko učna ura umetniške besede na akademiji. Ko je končal, je dvorana njegov nastop nagradila z bučnim aplavzom. Zasluženo, da bolj ne bi moglo biti. Kot že tolikokrat poprej je pokazal, kaj je nepreklicna, celo unikatna kakovost, kaj je čisto, krvavo čisto igralsko srce in kaj je gledališki umetnosti do konca vseh koncev predana človeška duša. Ploskali s(m)o mu vsi, tudi kolegi in kolegice, ki smo bili takrat z njim na tistem velikem odru Velike dvorane Slovenske filharmonije: Bine Matoh, Ivo Ban, Tone Kuntner, Sandijev sin, prav tako slovenski igralec Rastko Krošl, Nina Ivanič in moja malenkost. Srčno in strastno, ker smo gledali velikana slovenskega odra.
Po proslavi sva sedla v bližnji lokal, pridružili so se nama še ostali kolegi in kolegice, pa me je po nekaj minutah Sandi povabil malce vstran, kot da bi mi hotel povedati nekaj, kar bi bilo samo za najina ušesa. In res je bilo. Sandi je bil namreč pred leti član žirije, katere članice in člani so na znanem celjskem festivalu slovenske komedije odločali o nagradah. Prav tistega leta se je gledališču, ki sem ga ustanovil in je svojčas slišalo na ime Mojteater, s predstavo Juhica slovitega komedigrafa Milana Grgića uspelo uvrstiti v tekmovalni program festivala. To je bilo manjše presenečenje, saj so – praviloma – vanj umeščali le predstave profesionalnih, institucionalnih gledališč, mi pa smo bili samo ena preprosta gledališka klapa, daleč od vsake institucije. A naša Juhica je bila resnično ena ne samo fletkano zabavna stvaritev, temveč prava, strastna, sočna, hudimano realna in perfektno odigrana hiperobernadkomedija.
Ljudje v celjskem gledališču so umirali od smeha, mi (Nina Ivanič, Maja Končar in jaz) pa smo igrali, kot bi nas sam hudič gnal. Aplavz po predstavi je bil frapanten (med predstavo smo poželi kar 12 aplavzov na odprti sceni – kar je prav poseben fenomen), poklonili smo se neštetokrat, in ko sem po predstavi iz rok takratnega direktorja SLG Celje Boruta Alujeviča prejemal nagrado za najboljšega komedijanta večera, sem bil nemalo presenečen, ko je vsem zbranim malce drzno naznanil, da vsled preštetih glasovalnih lističev občinstva (občinstvo je tistihdob glasovalo s posebnimi lističi za najboljšo predstavo, in sicer tako, da vsak obiskovalec lahko obkroži želeno oceno med 1 in 5) tako rekoč ni mogoče, da bi še katera predstava festivala tega leta lahko presegla seštevek, ki so ga gledalke in gledalci namenili naši predstavi. Ocena je bila res visoka, kar 4,6193. Pa se je potem, čisto zadnji dan festivala, le zgodilo, da so nas prehiteli kolegi iz SNG Maribor, ki so na festivalu sodelovali s predstavo Toneta Partljiča Čaj za dve, sicer vrhunsko napisano in odigrano komedijo.
Meni se je takrat vendarle malce sumljivo zdelo, še prav posebno ko sem slišal, da so nas Mariborčani nadigrali za nekaj tisočink točke, pa sem si pač mislil, da je velikanski uspeh že to, da smo prišli na festival in dosegli fantastično drugo mesto.
No, Sandi mi je odkril veliko skrivnost: pritiski na žirijo so bili strahotni. Očitali so jim, da vendarle ne more zmagati neki pimperleteater, ko pa imamo opraviti z uglednimi profiči.
Sandi mi je sicer povedal, kdo vse je tistikrat vrtel telefon, kdo vse je urgiral, da se ja ne bi dogodil čudež in bi zmagalo gledališče, ne pa neka kuhinja. In povem vam, da sem bil neljubo presenečen, ko sem iz Sandijevih ust slišal imena in priimke. Ljudje, ki veljajo za vzor čistosti in poštenja, ljudje, ki veljajo za gledališke veleume in velikane, so se spustili na poden od podna in dosegli, da naše skromno gledališče ni okusilo slasti zmage.
Hja, takle 'mamo in smo, očitno, imeli že od nekdaj v tej naši zatohlo zakotni dolini šentflorjanski.
Tako meni kot mojima kolegicama pa je ostal v srcu neponovljivo ganljiv spomin na prepolno dvorano celjskega gledališča in na ljudi, ki so se po kolenih tolkli od smeha.
Hvaležen sem ti, dragi Sandi, da si mi to povedal. Pa čeprav šele čez čas, pa čeprav v zakotnem delu nekega ljubljanskega bifeja, pa čeprav še takrat bolj na tiho, da ne bi kdo slišal, pa čeprav z nekim, morebiti celo nezavednim, prastrahom, da se ne bi izvedelo. Še danes sem nekako vesel, da si si takrat olajšal dušo, ko si breme podelil z menoj. In hvaležen sem ti bil, sem ti in ti bom na vekov veke, da si mi tudi s to zaupnostjo ponovno dokazal, da si to, za kar sem te vedno imel: človek velikan. Ne le igralec velikan. Zdrav bodi, prijatelj kleni!
Ne spomnim se čisto natanko, kdaj in kje sva se spoznala, dozdeva pa se mi, da je bilo v času enega številnih gostovanj ljubljanske Drame SNG v Novi Gorici, kjer je Sandi – tako ga kličemo prijatelji – takrat bival in ustvarjal. Globok, žameten glas, mirna, spokojna drža, klena, stasita, a sloka postava, krepak stisk roke, nasmeh, ki je poudarjal človečnost in pogled, v katerem sta se skrivali skromnost in dobrota hkrati. Prav nikakršne oholosti ali, bog ne daj, domišljavosti, prav nasprotno, čisti in nenarejeni človeška prijaznost in preprostost. Takega se spomnim, Sandija, od nekdaj.
Učna ura na proslavi
Videl sem ga v prenekateri fenomenalno odigrani vlogi, tako v gledališču kot filmu, sodelovala pa žal nisva. Ne v gledališču, ne pri filmu, ne na televiziji, na radiu pa tudi ne, če me spomin ne vara. Do tistega dne, ko sem ga povabil, da je nastopil z recitacijo Maistrove pesmi Naprej! na neki proslavi. Seveda se je Sandi brez vsakršnega zadržka takoj odzval mojemu vabilu in srečala sva se v Slovenski filharmoniji ravno na dan, ko je minevalo 20 let od slovenskega plebiscita. Stopil je k mikrofonu, miren in spokojen kot vedno, se za trenutek zazrl v nabito dvorano, potem pa začel govorili Maistrove pretresljivo resnične in čuteče verze.
Rezalo je med ljudi, sekalo in žgalo hkrati, ko je Sandi s samo zanj značilnim igralskim nabojem govoril pesem slovenske usodnosti. Ljudje so onemeli, slišal bi lahko šivanko pasti. Vsaka izgovorjena beseda, vsak verz, vsak zlog je Sandi povedal tako, da si ga ne le slišal, temveč tudi do kraja dojel. Mojstrsko je niansiral govorjeno, tako v segmentu glasovne intenzivnosti kakor tudi v popolnoma pravilnem tempu. Slišal se je vsak soglasnik, čutila se je vsaka Maistrova v verze ujeta misel, dvorano je vseskozi napolnjeval naboj interpretacije, ki bi bila lahko učna ura umetniške besede na akademiji. Ko je končal, je dvorana njegov nastop nagradila z bučnim aplavzom. Zasluženo, da bolj ne bi moglo biti. Kot že tolikokrat poprej je pokazal, kaj je nepreklicna, celo unikatna kakovost, kaj je čisto, krvavo čisto igralsko srce in kaj je gledališki umetnosti do konca vseh koncev predana človeška duša. Ploskali s(m)o mu vsi, tudi kolegi in kolegice, ki smo bili takrat z njim na tistem velikem odru Velike dvorane Slovenske filharmonije: Bine Matoh, Ivo Ban, Tone Kuntner, Sandijev sin, prav tako slovenski igralec Rastko Krošl, Nina Ivanič in moja malenkost. Srčno in strastno, ker smo gledali velikana slovenskega odra.
Skrivnost iz bifeja
Po proslavi sva sedla v bližnji lokal, pridružili so se nama še ostali kolegi in kolegice, pa me je po nekaj minutah Sandi povabil malce vstran, kot da bi mi hotel povedati nekaj, kar bi bilo samo za najina ušesa. In res je bilo. Sandi je bil namreč pred leti član žirije, katere članice in člani so na znanem celjskem festivalu slovenske komedije odločali o nagradah. Prav tistega leta se je gledališču, ki sem ga ustanovil in je svojčas slišalo na ime Mojteater, s predstavo Juhica slovitega komedigrafa Milana Grgića uspelo uvrstiti v tekmovalni program festivala. To je bilo manjše presenečenje, saj so – praviloma – vanj umeščali le predstave profesionalnih, institucionalnih gledališč, mi pa smo bili samo ena preprosta gledališka klapa, daleč od vsake institucije. A naša Juhica je bila resnično ena ne samo fletkano zabavna stvaritev, temveč prava, strastna, sočna, hudimano realna in perfektno odigrana hiperobernadkomedija.
Ljudje v celjskem gledališču so umirali od smeha, mi (Nina Ivanič, Maja Končar in jaz) pa smo igrali, kot bi nas sam hudič gnal. Aplavz po predstavi je bil frapanten (med predstavo smo poželi kar 12 aplavzov na odprti sceni – kar je prav poseben fenomen), poklonili smo se neštetokrat, in ko sem po predstavi iz rok takratnega direktorja SLG Celje Boruta Alujeviča prejemal nagrado za najboljšega komedijanta večera, sem bil nemalo presenečen, ko je vsem zbranim malce drzno naznanil, da vsled preštetih glasovalnih lističev občinstva (občinstvo je tistihdob glasovalo s posebnimi lističi za najboljšo predstavo, in sicer tako, da vsak obiskovalec lahko obkroži želeno oceno med 1 in 5) tako rekoč ni mogoče, da bi še katera predstava festivala tega leta lahko presegla seštevek, ki so ga gledalke in gledalci namenili naši predstavi. Ocena je bila res visoka, kar 4,6193. Pa se je potem, čisto zadnji dan festivala, le zgodilo, da so nas prehiteli kolegi iz SNG Maribor, ki so na festivalu sodelovali s predstavo Toneta Partljiča Čaj za dve, sicer vrhunsko napisano in odigrano komedijo.
Meni se je takrat vendarle malce sumljivo zdelo, še prav posebno ko sem slišal, da so nas Mariborčani nadigrali za nekaj tisočink točke, pa sem si pač mislil, da je velikanski uspeh že to, da smo prišli na festival in dosegli fantastično drugo mesto.
Ganljivi spomin
No, Sandi mi je odkril veliko skrivnost: pritiski na žirijo so bili strahotni. Očitali so jim, da vendarle ne more zmagati neki pimperleteater, ko pa imamo opraviti z uglednimi profiči.
Sandi mi je sicer povedal, kdo vse je tistikrat vrtel telefon, kdo vse je urgiral, da se ja ne bi dogodil čudež in bi zmagalo gledališče, ne pa neka kuhinja. In povem vam, da sem bil neljubo presenečen, ko sem iz Sandijevih ust slišal imena in priimke. Ljudje, ki veljajo za vzor čistosti in poštenja, ljudje, ki veljajo za gledališke veleume in velikane, so se spustili na poden od podna in dosegli, da naše skromno gledališče ni okusilo slasti zmage.
Hja, takle 'mamo in smo, očitno, imeli že od nekdaj v tej naši zatohlo zakotni dolini šentflorjanski.
Tako meni kot mojima kolegicama pa je ostal v srcu neponovljivo ganljiv spomin na prepolno dvorano celjskega gledališča in na ljudi, ki so se po kolenih tolkli od smeha.
Hvaležen sem ti, dragi Sandi, da si mi to povedal. Pa čeprav šele čez čas, pa čeprav v zakotnem delu nekega ljubljanskega bifeja, pa čeprav še takrat bolj na tiho, da ne bi kdo slišal, pa čeprav z nekim, morebiti celo nezavednim, prastrahom, da se ne bi izvedelo. Še danes sem nekako vesel, da si si takrat olajšal dušo, ko si breme podelil z menoj. In hvaležen sem ti bil, sem ti in ti bom na vekov veke, da si mi tudi s to zaupnostjo ponovno dokazal, da si to, za kar sem te vedno imel: človek velikan. Ne le igralec velikan. Zdrav bodi, prijatelj kleni!
