Čebelo velikanko so naredili iz pirhov

Krajane Vrbljen, Tomišlja in Strahomerja, treh vasi pod 1107 m visokim Krimom, povezuje domače turistično društvo, ki si je nadelo ime po najvišji barjanski vzpetini. Vsako leto pripravijo vrsto prireditev, od spomladanske velikonočne razstave in tekmovanja harmonikarjev do miklavževanja, jaslic v naravni velikosti in blagoslova konj na vrbljenskem hipodromu.

Vsakoletna velikonočna razstava je nekaj posebnega, saj jo vedno tematsko obarvajo. Pred tremi leti so se s pirhi spomnili domače občine Ig in njene 20-letnice, nato so razstavo posvetili koliščarjem, lani pa so jo posvetili gasilcem in njihovi 110-letnici delovanja. V Turističnem društvu Krim so se letos spomnili na 20. maj, svetovni dan čebel. Tako so razstavo oblikovali s pirhi v obliki čebel najrazličnejših oblik, iz pobarvanih jajčkov pa so napravili še čebelo velikanko.

»Že lani smo se začeli pogovarjati o tem, da bomo letošnjo razstavo posvetili čebelam, še posebno ker je razglasitev 20. maja za svetovni dan čebel zares nekaj izjemnega,« je povedala Darja Modic, ki v društvu skrbi za prireditve. »K sodelovanju smo povabili člane Čebelarskega društva Ig, ki so na razstavi prikazali velik del opreme. Članice smo že več kot pred mesecem začele barvati jajca, potem pa smo z njimi oblikovale čebelo. Letos smo za našo razstavo kupili natanko 1880 jajc, sicer pa je bilo na ogled zagotovo več kot 2000 pirhov, saj jih pripravljajo tudi druge naše članice.«


Pridružile so se jim še sladke in slane dobrote, ki spadajo k veliki noči, tako da so bile pečice gospodinj v dneh pred dogodkom dodobra segrete. Že po tradiciji se je še posebno izkazala Iva Lesica, ki je poleg imenitnih potic spekla velikonočne ptičke iz maslenega testa. Zanimiva je njena korenčkova potica, prav tako potratna, ki jo imajo njeni domači še posebno radi.
Nekaj posebnega je bil čebelnjak, narejen po sliki Janeza Vajkarda Valvasorja, ki prikazuje grad Zonek, današnji ižanski grad. V desnem spodnjem kotu stare slike gradu iz Slave vojvodine Kranjske, ki ga omenjajo že v 14. stoletju, so opazili nenavadno hišico. To je bil grajski čebelnjak in repliko sta napravila Stane Livk in Niko Javorščak. »Menim, da nam je Valvasorjev čebelnjak zelo dobro uspel,« je povedal Livk. »Gradivo je lokalno, saj smo na drugem koncu vasi našli podirajoč se dvojni kozolec topler, za katerega mi je iskreno žal, da je v tako slabem stanju. Les, naravno patiniran, smo zdaj vsaj koristno uporabili. Dele kozolca smo pripeljali v mizarsko delavnico, jih razžagali in sestavili. Iz votlega debla smreke smo naredili še panje, na koncu pa smo čelo panja zaprli z desko, ki smo jo pridobili iz že omenjenega kozolca. Dodali smo še odprtino za čebele.«


Kot je še povedal Stane Livk, je bila Valvasorjeva upodobitev gradu Zonek edini vir za izdelavo replike čebelnjaka: »Veliko sem raziskoval po svetovnem spletu, žal pa nisem nikjer naletel na te prvobitne čebelnjake in panje, kakršen je na sliki, ki je nastal v 17. stoletju. Gre torej za več kot 400 let star čebelnjak, sicer pa je Valvasor že opisoval čebele in njihove pridelke. Pri panjih so nam pomagali člani Čebelarskega društva Ig, ki so nam razložili, kako so bili prvotni panji narejeni. Nekoč so nabrali votla debla in jih z deskami zaprli, noter so se naselile čebele. Ko so pridelale med, so takratni čebelarji panj razbili in pobrali med. To je bil panj za enkratno uporabo, nato so morali napraviti novega.«


Jelka Minatti je doma z Iga, a do Vrbljen je le nekaj kilometrov. Minattijeva je dolgoletna članica turističnega društva in je tudi pobudnica razstave v Vrbljenah, hkrati pa vsakoletna rekorderka, saj vedno prispeva ogromno pirhov. Letos se je njena številka ustavila pri 890 pobarvanih in drugače okrašenih jajcih. Zanimiva je njena tehnika, saj za barvanje uporablja svilo. »Vsako jajce najprej zavijemo v kos svile, velik 20 krat 20 cm, nato vse skupaj zavijemo še v enako velik kos bombaža,« razloži Minattijeva. »Jajca kuhamo približno 40 minut. Ko se ohladijo, jih razvežemo in počakamo, da se barva, ki jo je spustila svila, posuši. Za take pirhe bi bile najbolj idealne svilene kravate, toda kar težko bi dobili toliko ustreznih kravat, da bi jih lahko razrezali. Letos sem se lotila nove tehnike in sem zmešala sladkor in barvo za pirhe. Kuhana jajca, lahko tudi surova, premažem z beljakom ali mešanico vode in moke, nato pa jajca povaljam v mešanici sladkorja in barve za pirhe.«