OBLETNICA
Čez ocean v gostoljubno dedovo deželo
Ob 750-letnici župnije Vinica pripravili pojedino za 600 ljudi. V cerkvi so mašo darovali že več kot 300.000-krat.
Odpri galerijo
Mašo ob 750-letnici župnije Vinica je daroval novomeški škof Andrej Glavan. FOTOGRAFIJE: Jaroslav Jankovič
VINICA – K slavnostni maši ob 750-letnici svoje pražupnije v križniški cerkvi povišanja sv. Križa v Vinici je prišla tudi 90-letna Kristina Benec, ki se je našemu vprašanju, ali se spominja prvega obiska cerkve, široko nasmehnila. »Seveda se. Stara sem bila šest let in šli smo k sv. obhajilu. Stali smo pred oltarjem, mislim, da sem stala bolj na desni,« nam je s svetlečimi očmi pripovedovala Kristina, ki se zelo dobro spominja otroštva in dogajanja v fari.
»Oltar je še isti, cerkev so le pobelili ...« je z nasmehom pripomnila Kristina, kmetica in gospodinja, ki je polnih 60 let pela v cerkvenem zboru. Tudi v nedeljo so v cerkvi, ki so jo davnega leta 1268 ustanovili oglejski patriarhi, leta 1338 pa so jo prevzeli križniki, se pravi vitezi nemškega reda, znani po Križankah in ustanovitvi prve bolnice v Ljubljani, ob maševanju novomeškega škofa Andreja Glavana donele orgle. Cerkveni zbor je s pesmijo dal pobudo množici vernikov in krajanov, ki so ob tej priložnosti pripotovali v domači kraj.
Po besedah viniškega župnika Antona Gnidovca viniška fara danes šteje okoli 1400 duš: »Okoli 300 se jih redno udeležuje bogoslužja in drugih prireditev, ki jih pripravimo ob praznikih. To pomeni, da ljudje živijo in sodelujejo s cerkvijo, ki ima v teh krajih poleg verske tudi najširšo socialno vlogo.«
Prišli so od blizu in daleč. Ko smo postopali okoli cerkve, je bilo slišati tudi angleško govorico. Srečali smo sestri Pat in Kathleen Kuzma in njunega bratranca Scotta Kuzmo iz Detroita v Michiganu v ZDA. Za 750-letnico župnije so pripotovali čez ocean v deželo svojih prednikov.
»Človeka v mladosti ne zanima preteklost, lani pa smo dobili idejo, zakaj ne bi obiskali krajev našega starega očeta,« nam je pripovedoval Scott, Pat in Kathleen pa sta mi povedali, da njihov priimek v Ameriki izgovarjajo Kazma: »Potem smo izvedeli, da je prav Kuzma, in sedaj jih popravljamo.«
Ko so se odpravili na pot, so poznali le nekaj slovenskih besed: »Sedaj smo se že naučili hvala, dober dan, dobro jutro ... » Sicer pa se niso mogli načuditi lepotam Bele krajine, nadvse prijaznim ljudem ter izjemno okusni hrani.
»Zadnja leta ne prihajam več pogosto, danes pa sem kar moral,« nam je povedal gospod Janko, ki je te kraje zapustil v najstniških letih, ko se je odšel učit za mizarja.
Kraja s tako lepim imenom, Vinica, ki menda v slovanskem izvoru pomeni vinograd, trto, človek res ne more pozabiti. Medtem ko je vinograd že malce bolj robata beseda, vinica izraža tisto nežno belokranjsko toplino ljudi ob Kolpi.
In v Vinici zmorejo še nekaj, na južni strani cerkve smo ob poti opazili dva spomenika; prvi je posvečen padlim partizanom, le nekaj metrov stran pa padlim in umorjenim domobrancem med vojno in po njej.
Župnik Gnidovec nam je povedal: »Vsakokrat ko grem mimo, molim za oboje. Vsi so bili in so naši bratje. Veste, vojna je bila ena popolna zmešnjava. V takih okoliščinah človek težko ve, kaj je prav.«
Škof Glavan je obiskovalcem podelil blagoslov, nato pa smo družno odšli do bližnjega šotora, kjer se je slavje nadaljevalo pozno v noč. »Vzemite, kar želite, pripravili smo za šesto ljudi,« nas je nagovorila prijazna Kristina Špehar, po domače Ceneča, in nam ponudila pecivo, ki so ga napekle domačinke. Povedala nam je, da je pojedino in slavje pripravljalo 40 ljudi. »Tako rekoč pri vsaki hiši so kaj napekli.« Bilo je zares slavnostno v okviru pregovorne belokranjske gostoljubnosti.
Brez tamburic in ritma belokranjskih plesalk in plesalcev v belem seveda ni šlo. Mladi plesalki Tadeja in Maja sta si na glavo položili jerbas in zaplesali z njima kot mlade Belokranjke pred sto in več leti.
Z župnikom Gnidovcem sva na hitro izračunala, koliko maš je bilo v 750 letih v cerkvi povišanja sv. Križa. »Maša je vsak dan in ob nedeljah sta vsaj dve ... » Da, v Vinici v cerkvi povišanja sv. Križa so neprekinjeno, ob vseh vojnah, potresih, sušah, neurjih in toči, ko se je iz turna zaslišalo zvonjenje, maševali že 312.842-krat. O volji, vztrajnosti in veri Belokranjcev v svoje pesmi, plese, v svojo zemljo, Kolpo, kraj in faro torej ni treba izgubljati besed.
Veselje je v ritmih plesalcev in glasbenikov KUD Oton Župančič, ansambla 2B in Ansambla Tonija Verderberja trajalo pozno v noč.
Ljudje živijo in sodelujejo s cerkvijo, ki ima v teh krajih poleg verske tudi najširšo socialno vlogo.
»Oltar je še isti, cerkev so le pobelili ...« je z nasmehom pripomnila Kristina, kmetica in gospodinja, ki je polnih 60 let pela v cerkvenem zboru. Tudi v nedeljo so v cerkvi, ki so jo davnega leta 1268 ustanovili oglejski patriarhi, leta 1338 pa so jo prevzeli križniki, se pravi vitezi nemškega reda, znani po Križankah in ustanovitvi prve bolnice v Ljubljani, ob maševanju novomeškega škofa Andreja Glavana donele orgle. Cerkveni zbor je s pesmijo dal pobudo množici vernikov in krajanov, ki so ob tej priložnosti pripotovali v domači kraj.
90-letna Kristina se dobro spominja dne pred 84 leti, ko je šla k prvemu obhajilu. Na slavje je prišla v spremstvu hčerke Cvetke.
Po besedah viniškega župnika Antona Gnidovca viniška fara danes šteje okoli 1400 duš: »Okoli 300 se jih redno udeležuje bogoslužja in drugih prireditev, ki jih pripravimo ob praznikih. To pomeni, da ljudje živijo in sodelujejo s cerkvijo, ki ima v teh krajih poleg verske tudi najširšo socialno vlogo.«
Prišli so od blizu in daleč. Ko smo postopali okoli cerkve, je bilo slišati tudi angleško govorico. Srečali smo sestri Pat in Kathleen Kuzma in njunega bratranca Scotta Kuzmo iz Detroita v Michiganu v ZDA. Za 750-letnico župnije so pripotovali čez ocean v deželo svojih prednikov.
Viniški župnik Anton Gnidovec je poudaril, da je viniška fara živa tudi v socialnem pogledu.
»Človeka v mladosti ne zanima preteklost, lani pa smo dobili idejo, zakaj ne bi obiskali krajev našega starega očeta,« nam je pripovedoval Scott, Pat in Kathleen pa sta mi povedali, da njihov priimek v Ameriki izgovarjajo Kazma: »Potem smo izvedeli, da je prav Kuzma, in sedaj jih popravljamo.«
Ko so se odpravili na pot, so poznali le nekaj slovenskih besed: »Sedaj smo se že naučili hvala, dober dan, dobro jutro ... » Sicer pa se niso mogli načuditi lepotam Bele krajine, nadvse prijaznim ljudem ter izjemno okusni hrani.
»Zadnja leta ne prihajam več pogosto, danes pa sem kar moral,« nam je povedal gospod Janko, ki je te kraje zapustil v najstniških letih, ko se je odšel učit za mizarja.
Kraja s tako lepim imenom, Vinica, ki menda v slovanskem izvoru pomeni vinograd, trto, človek res ne more pozabiti. Medtem ko je vinograd že malce bolj robata beseda, vinica izraža tisto nežno belokranjsko toplino ljudi ob Kolpi.
In v Vinici zmorejo še nekaj, na južni strani cerkve smo ob poti opazili dva spomenika; prvi je posvečen padlim partizanom, le nekaj metrov stran pa padlim in umorjenim domobrancem med vojno in po njej.
Župnik Gnidovec nam je povedal: »Vsakokrat ko grem mimo, molim za oboje. Vsi so bili in so naši bratje. Veste, vojna je bila ena popolna zmešnjava. V takih okoliščinah človek težko ve, kaj je prav.«
Na odru pod šotorom so se zavrteli plesalci KUD Oton Župančič iz Vinice.
Škof Glavan je obiskovalcem podelil blagoslov, nato pa smo družno odšli do bližnjega šotora, kjer se je slavje nadaljevalo pozno v noč. »Vzemite, kar želite, pripravili smo za šesto ljudi,« nas je nagovorila prijazna Kristina Špehar, po domače Ceneča, in nam ponudila pecivo, ki so ga napekle domačinke. Povedala nam je, da je pojedino in slavje pripravljalo 40 ljudi. »Tako rekoč pri vsaki hiši so kaj napekli.« Bilo je zares slavnostno v okviru pregovorne belokranjske gostoljubnosti.
Brez tamburic in ritma belokranjskih plesalk in plesalcev v belem seveda ni šlo. Mladi plesalki Tadeja in Maja sta si na glavo položili jerbas in zaplesali z njima kot mlade Belokranjke pred sto in več leti.
Z župnikom Gnidovcem sva na hitro izračunala, koliko maš je bilo v 750 letih v cerkvi povišanja sv. Križa. »Maša je vsak dan in ob nedeljah sta vsaj dve ... » Da, v Vinici v cerkvi povišanja sv. Križa so neprekinjeno, ob vseh vojnah, potresih, sušah, neurjih in toči, ko se je iz turna zaslišalo zvonjenje, maševali že 312.842-krat. O volji, vztrajnosti in veri Belokranjcev v svoje pesmi, plese, v svojo zemljo, Kolpo, kraj in faro torej ni treba izgubljati besed.
Veselje je v ritmih plesalcev in glasbenikov KUD Oton Župančič, ansambla 2B in Ansambla Tonija Verderberja trajalo pozno v noč.
