Desetkrat pod nož zaradi ene same rane!

LJUBLJANA – Triinšestdesetletni Boris Luzar iz Velenja je od svojega 24. leta, ko je v službi padel z lestve, paraplegik. Do leta 2002 je igral košarko za slovensko reprezentanco paraplegikov, prej še za jugoslovansko, do leta 2003 je igral za celjski košarkarski klub, ki ga je leta 1983 celo postavil na noge. »Takrat je bila moja zadnja plat trdna kot usnje, danes je ena sama rana, zaradi katere sem že tri leta prikovan na posteljo. In zagotovo bom potreboval še eno leto, da pridem k sebi,« pravi Luzar. Prejšnji petek je zaradi preležanin prestal že deseto operacijo – najprej sedem v celjski bolnišnici, v zadnjih štirih mesecih, odkar je v UKC Ljubljana, pa še tri.

Več podrobnosti o težkem Borisovem življenju, preberite v tiskani izdaji Slovenskih novic. 

Rano zapirali, pa je bila vedno večja

Tik pred prazniki decembra 2014 se mu je vnelo modo, kar je spremljala visoka temperatura. »Ker nisem hotel kvariti novoletnega vzdušja, sem vztrajal doma na antibiotikih, potem pa mi je zaprlo vodo. Hči me je odpeljala v celjsko bolnišnico,« pripoveduje. Samo da so mu očistili rano, so ga operirali dvakrat. »Bila je globoka do kosti, segala je do kolka, vse je bilo gnilo. Potem so me premestili na plastično kirurgijo. Tam sem imel pet operacij, s katerimi naj bi zadevo sanirali,« se spominja. V razmikih, enkrat sicer v kosu šest mesecev, je v Celju preživel skoraj vse leto. Rano so zapirali, »da mi je že skoraj zmanjkalo kože, ta pa je bila vedno večja,« pojasnjuje. »Na infekcijski kliniki mi je zadnja plat tako rekoč razpadla, ugotovili so, da sem alergičen na podlogo, na kateri sem ležal,« pravi Luzar. Problem preležanin je namreč bližina anusa in možnost okužbe, saj so rane dojemljive za bakterije. »Pa se lahko še tako trudiš pri higieni, je zadeva zelo trdovratna,« pojasnjuje.

Vsi bi raje popravljali prsi

Vmes se je udeležil predavanja o preležaninah, ki ga organizira Zveza paraplegikov Slovenije po društvih po vsej državi, in ugotovil, da morda kirurgi po lokalnih bolnišnicah niso dovolj strokovno usposobljeni. »Predavatelj je povedal, da bi takšna rana morala biti sanirana z eno ali največ dvema operacijama. A očitno si kirurg ni upal zarezati dovolj globoko. Poleg tega gre za zelo umazano operacijo, ki se jih plastični kirurgi neradi lotevajo. Seveda bi vsi raje popravljali prsi kot pa šarili po riti,« je slikovit sogovornik, ki se počuti kot drugorazredni državljan. Kot pravi, te lokalni zdravniki pacajo in pri tem porabijo ves material z nog, ki je na voljo, ko pa prideš v Ljubljano, nimajo od kod vzeti kože oziroma mišice, da bi te pokrpali: »Rekli so mi, naj si nikoli več ne privoščim takšne luknje, ker me ne bodo mogli sestaviti. Takšne rane sem videl že prej in sem si rekel, da je nikoli ne bom imel. A jo imam.«

Osem mesecev čakal na operacijo

Problem so tudi resnično dolge čakalne dobe. »Aprila sem imel prvi pregled v Ljubljani, na operacijo sem čakal do 11. oktobra, vmes pa sem imel vsak mesec pregled,« opozarja Luzar. Zaradi preležanine je tako prikovan na posteljo že tri leta.
»S preležaninami se borim vsakih nekaj let, zdravili so me v Mariboru, Ljubljani, Izoli,« nam zaupa tudi 56-letni Željko Geci iz Kopra, ki je na vozičku pristal po prometni nesreči, star 20 let. »Junija lani sem bil v izolski bolnišnici, kjer sem dobil vnetje oziroma sepso v kolku. Ker so reševali moje življenje, je bila ta rana neizogibna. Zdaj je velika 15 krat 20 centimetrov,« pojasnjuje Geci. Na zdravljenju je ostal tri mesece, zdaj čaka na hospitalizacijo v Ljubljani. »V torek imam pregled, zagotovo bom na operacijo čakal še nekaj mesecev,« se zaveda Geci. Žalosti ga, da je le številka na papirju. »Ko sem bil na intenzivni negi v Izoli, se je zdravstveno osebje pogovarjalo, da se me na splača operirati. Odklopili so me z aparatov. Mislili so, da nisem pri zavesti, jaz pa sem vse slišal. Tistega večera me niso niti umili,« se spominja Geci. Zaradi tubusa v ustih ni mogel govoriti, zato je medicinski sestri na list papirja napisal, naj ne govorijo vpričo pacientov, ker ti slišijo. »Ni ti vseeno, saj si živ, oni pa te obravnavajo, kot da te ni več,« pravi sogovornik in dodaja, da tega ne vidiš niti v najboljših psiholoških trilerjih. Tudi on ugotavlja, da se zdravniki na vse kriplje otepajo zdravljenja preležanin.

Paraplegiki bolečine ne občutijo

Problem pri paraplegikih je, da ti ne občutijo bolečine. Zdrav človek začuti bolečino ob poškodbi in zato lahko tudi pravočasno ukrepa in rano sanira. Paraplegiki, kot nam pojasni 58-letni Jože Gomboc iz Dobrovnika, ne čutijo bolečine, temveč nekakšne krče. »Pred 30 leti, ko sem bil prvič operiran zaradi preležanin, sem na operacijo čakal štiri dni. Nazadnje sem čakal osem mesecev, da so mi sanirali osem krat štiri centimetrov veliko rano, ki je bila globoka do kosti. Ker se je čakalo tako dolgo, se je inficirala tudi kost, zaradi česar sem naslednjih šest tednov jemal antibiotike,« pripoveduje Gomboc. Tu ne bi smelo biti čakanja, opozarja.