DAVEK NA GREH
Dolenjki Ani islama ne vsiljujejo, a tudi v bikinkah se ne kopa
Dolenjka Ana Pincolič že pet let poučuje na zasebni šoli. Davek tam plačujejo samo na greh: alkohol, cigarete in svinjino.
Odpri galerijo
KOSTANJEVICA NA KRKI – »Oman je postal moj dom, Slovenijo pa tako ali tako ves čas nosim v srcu,« pravi Ana Pincolič z Oštrca nad Kostanjevico, ki smo jo ujeli tik pred odhodom v njeno novo domovino. Je učiteljica na zasebni mednarodni šoli OurPlanet International School Muscat v glavnem mestu Omana, v Muškatu, kjer gredo počitnice prav tako h koncu, zaključilo pa se je tudi njeno dopustovanje doma, v rodnih krajih, kamor se tako rada vrača. Pogreša namreč domače in prijatelje, pa naravo, predvsem vinograd. In seveda slovensko kulinariko. »Ko pridem domov, mama že ve, kaj mora pripraviti. To so jedi iz svinjine, ajdovi žganci, v Omanu pogrešam kislo juho, segedin, domač kruh. Sicer pa se ve, da mama kuha najbolje,« se nasmehne Ana, ki kar kipi od optimizma in dobre volje.
Prepotovala je večji del Evrope, tudi nekaj azijskih, afriških in južnoameriških držav, ob tem pa se je odpirala za druge kulture, religije in barve polti. In še kako je danes ponosna, da se je v tem času izoblikovala v strpno osebo. Čeprav je Oman muslimanska država in islam igra veliko vlogo v življenju Omancev, v njihovih tradicijah, ritualih in tudi zakonih, pa tu živi ena najbolj odprtih civilizacij na Arabskem polotoku. »Veliko se družim z domačini, ki so zelo radovedni, odprti do tujcev, in jih zanimajo tudi druge vere. Pojasnila sem jim, da sem katoličanka, ampak v vseh petih letih mi niti enkrat ni nihče predlagal, naj sprejmem njihovo vero,« odkrito prizna Ana, ki njihovo vero in z njo povezane običaje spoštuje. Zato na primer v šoli ne bo poučevala v preveč odprti bluzi, na plaži, kjer je veliko družin, ne bo v bikinkah ...
Nemirnega duha, kot je, se je odločila, da najde drug izziv. »Prijatelji iz Velike Britanije so objavljali fotografije na facebooku z njihovih doživetij v Omanu. V dnevu ali dveh sem poslala tri prošnje na mednarodne šole v Omanu in ena izmed njih me je takoj povabila na razgovor. Tako se je začela moja pot v Oman, kjer živim že pet let,« pove in doda, da sta ji v novi domovini, ki šteje štiri milijone prebivalcev, najbolj všeč raznolikost ljudi in arabska kultura v kombinaciji s sodobnostjo.
Ana v Omanu govori angleško, tudi v šoli, kjer vsa leta poučuje otroke, stare šest in sedem let, govorijo večinoma angleško, saj prevladujejo otroci tujcev. Je pa šolnina visoka, 6500 evrov na leto morajo odšteti starši, zato je edina grenka plat bivanja v tej državi tista, ki je povezana s poskusi vpliva staršev na učitelje. »Starši so zelo zahtevni, poskušajo vplivati na učitelje, kako moramo poučevati, kako se moramo obnašati. Ampak jaz jim vse povem direktno, kaj in kako,« se nasmehne Pincoličeva, ki je zadovoljna s standardom, ki ga živi. Resda za najem skoraj 100 kvadratnih metrov velikega stanovanja odšteje 700 evrov, račun za vodo je 10 evrov, za elektriko 20 evrov, gretja ne potrebuje, saj je vse leto toplo, strošek je še internet, a kljub temu ji od solidne plače ostane toliko, da lagodno živi in kak evro tudi prihrani.
Ana uživa, ko poučuje. Šolski sistem je namreč tak, da učijo po sklopih, z drugačnim pristopom pa ne rastejo in se razvijajo le otroci, ampak tudi učitelji. Uživa ob druženju z domačini, uživa v raziskovanju kotičkov v naravi, neskončnih puščav in zelenih oaz ter morja: »Ampak Slovenija bo vedno moj dom. Zmeraj se rada vračam v svoje kraje, med svoje ljudi in vedno, ko se vrnem v Kostanjevico, odkrijem, kako globoko sem jo pogrešala, še rajši pa grem v svoje hribe na Oštrcu, ki jih pred leti niti opazila nisem, zdaj pa ni dneva, da ne bi sanjala o njih, o 50 odtenkih zelene.«
Niso ji vsiljevali svoje vere
Ena najbolj slikovitih dežel na Arabskem polotoku, ki je desetkrat večja od Slovenije, jo navdihuje tako zaradi narave kot ljudi. Domačini so namreč gostoljubni, med njimi se počuti varno, saj se radi družijo s tujci. »Cenim, da imam možnost živeti v državi, ki spodbuja in vrednoti gostoljubnost in sprejemanje,« izpostavi.
6500 evrov stane letna šolnina.
Prepotovala je večji del Evrope, tudi nekaj azijskih, afriških in južnoameriških držav, ob tem pa se je odpirala za druge kulture, religije in barve polti. In še kako je danes ponosna, da se je v tem času izoblikovala v strpno osebo. Čeprav je Oman muslimanska država in islam igra veliko vlogo v življenju Omancev, v njihovih tradicijah, ritualih in tudi zakonih, pa tu živi ena najbolj odprtih civilizacij na Arabskem polotoku. »Veliko se družim z domačini, ki so zelo radovedni, odprti do tujcev, in jih zanimajo tudi druge vere. Pojasnila sem jim, da sem katoličanka, ampak v vseh petih letih mi niti enkrat ni nihče predlagal, naj sprejmem njihovo vero,« odkrito prizna Ana, ki njihovo vero in z njo povezane običaje spoštuje. Zato na primer v šoli ne bo poučevala v preveč odprti bluzi, na plaži, kjer je veliko družin, ne bo v bikinkah ...
Najprej v Mozambik
In kako je sploh zajadrala v tujino? Srednjo ekonomsko šolo je zaključila v Brežicah, potem pa ni natančno vedela, kaj in kako. »Odločila sem se, da se pridružim maturitetnemu tečaju. V tistem letu sem poleg tečaja delala v Mladinskem centru Brežice, kjer sem se udeležila predstavitve o alternativni pedagoški univerzi na Danskem. Program me je pritegnil zaradi možnosti potovanj, življenja v univerzitetnem kampusu, poudarka na praksi, učenja jezikov, poučevanja v različnih državah. Tako sem se kar hitro odločila, da odidem na Dansko. Ko sem šolanje uspešno zaključila, me je pot najprej vodila v Mozambik, kjer sem prek prijateljice dobila ponudbo, da delam na mednarodni šoli. Takoj sem zgrabila priložnost, saj sem med šolanjem vzljubila poučevanje otrok. Tam sem si leto in pol nabirala izkušnje kot učiteljica četrtega razreda,« začne opisovati svojo poklicno pot.
Nemirnega duha, kot je, se je odločila, da najde drug izziv. »Prijatelji iz Velike Britanije so objavljali fotografije na facebooku z njihovih doživetij v Omanu. V dnevu ali dveh sem poslala tri prošnje na mednarodne šole v Omanu in ena izmed njih me je takoj povabila na razgovor. Tako se je začela moja pot v Oman, kjer živim že pet let,« pove in doda, da sta ji v novi domovini, ki šteje štiri milijone prebivalcev, najbolj všeč raznolikost ljudi in arabska kultura v kombinaciji s sodobnostjo.
Ana v Omanu govori angleško, tudi v šoli, kjer vsa leta poučuje otroke, stare šest in sedem let, govorijo večinoma angleško, saj prevladujejo otroci tujcev. Je pa šolnina visoka, 6500 evrov na leto morajo odšteti starši, zato je edina grenka plat bivanja v tej državi tista, ki je povezana s poskusi vpliva staršev na učitelje. »Starši so zelo zahtevni, poskušajo vplivati na učitelje, kako moramo poučevati, kako se moramo obnašati. Ampak jaz jim vse povem direktno, kaj in kako,« se nasmehne Pincoličeva, ki je zadovoljna s standardom, ki ga živi. Resda za najem skoraj 100 kvadratnih metrov velikega stanovanja odšteje 700 evrov, račun za vodo je 10 evrov, za elektriko 20 evrov, gretja ne potrebuje, saj je vse leto toplo, strošek je še internet, a kljub temu ji od solidne plače ostane toliko, da lagodno živi in kak evro tudi prihrani.
Bencin po pol evra
»Gorivo je poceni, vsega pol evra je liter bencina, imam pa srečo, da moj delodajalec plačuje tudi polno zdravstveno zavarovanje. Sicer davkov ne plačujemo, dobimo bruto plače,« pove in opiše, kako je oblast, državo vodi sultan, pred časom uvedla »davek na greh«, gre za obdavčitev alkohola, cigaret, gaziranih pijač in svinjine. In če so sprva na alkohol, ki je v njihovi kulturi tako ali tako prepovedan, določili 100-odstotno obdavčitev, so se že dan po sprejemu zakona premislili in davek prepolovili.
Ana uživa, ko poučuje. Šolski sistem je namreč tak, da učijo po sklopih, z drugačnim pristopom pa ne rastejo in se razvijajo le otroci, ampak tudi učitelji. Uživa ob druženju z domačini, uživa v raziskovanju kotičkov v naravi, neskončnih puščav in zelenih oaz ter morja: »Ampak Slovenija bo vedno moj dom. Zmeraj se rada vračam v svoje kraje, med svoje ljudi in vedno, ko se vrnem v Kostanjevico, odkrijem, kako globoko sem jo pogrešala, še rajši pa grem v svoje hribe na Oštrcu, ki jih pred leti niti opazila nisem, zdaj pa ni dneva, da ne bi sanjala o njih, o 50 odtenkih zelene.«