Eden od najbogatejših Slovencev: Zraven tvoje lahko vedno parkira večja jahta
Slovenski podjetnik leta 2019 o uspehu, bogastvu, skromnosti, nasmehu in koronavirusu.
Odpri galerijo
Marjan Batagelj, predsednik upravnega odbora Postojnske jame FOTO: Roman Šipić
Mnogih ni presenetil podatek, da je prav Marjan Batagelj postal slovenski podjetnik leta 2019, saj že lep čas velja za enega najuglednejših podjetnikov pri nas. Zgodba o njem je kot ameriški sen – arhetip zgodbe o uspehu. Diplomirani geograf in etnolog je začel iz nič, na svoji poti pa vedno prisegal na pregovor: Kar daš, to boš žel.
Podjetnika, ki v slovenskem turizmu postavlja nove standarde, smo obiskali v njegovem domačem okolju, Postojnski jami. »Po trdem delu in pripravah, ki trajajo ne zgolj eno leto, temveč že 10 let, pride čas žetve. Lani je bilo zelo prijetno, pa čeprav naporno,« nam pove na kavi. Prvi mož Postojnske jame je tudi eden največjih borcev proti sivi ekonomiji in delu na črno, ki sta med najbolj perečimi problemi slovenske družbe. Rezultat so nasmejani obrazi delavcev; zaposleni pri Postojnski jami se lahko pohvalijo z nadpovprečnimi plačami, lani so jim izplačali tudi maksimalni regres.
»Če podjetje izstopa, mora izstopati tudi zadovoljstvo zaposlenih. Čudno bi bilo, če bi bil med 450 ljudmi zadovoljen samo jaz, kajne,« se nasmehne Batagelj. Na terasi hotela Jama nam navdihujoče razkrije: »Če nimaš rad svojega produkta, ti noben denar tega sveta ne bo dal sreče. To si upam reči, ker denar jemljem zgolj kot sredstvo za uspešno delovanje podjetja, za investiranje, za rast. Bolj me prizadene, ko vidim, da se uničuje neokrnjena narava, kot če bi izgubil 10.000 evrov. Narava je tista, ki je nenadomestljiva.
Na uspešni poslovni poti ga spremlja žena Katja, njegova desna roka, ki je podjetju prinesla marketinško odličnost. »Eden najpomembnejši delov mojega življenja je prav moja žena. Saj veste, mož kraljuje, žena vlada,« pove skromni slovenski podjetnik leta.
V Postojnski jami imate 4000 ljudi na dan, na vrhuncu sezone tudi 7000 ali še več. Kako prenašate take množice?
Najbolj zanimivo je, da se te množice sploh ne čuti, ker smo morda edina destinacija v Sloveniji, pa tudi širše, ki zna obisk zelo dobro uravnavati. Veliko nam pomagata dolgoletna statistika in načrtno razporejanje obiskovalcev čez ves dan. Tako naši gostje niso v gneči in ne čakajo. Prav to je bistvo tega, kar mora turizem dajati: prijetno doživetje in nasmejane ljudi. Pravijo, da nam to uspeva. No, saj lahko sami vidite, da je tako.
Kljub vašemu uspehu je zanimivo, da si niste izplačali niti enega evra dobička, saj menite, da če je bogato podjetje, ste tudi vi bogati.
Povedal vam bom zgodbo, ki ni anekdota, ampak zame najdragocenejša življenjska izkušnja. Pred skoraj 30 leti sem šel do človeka, ki sem ga izjemno cenil, da bi ga prepričal, naj mi vodi finančne knjige. Takrat se na to namreč nisem spoznal. Rekel mi je, da se bo odločil ob mojem naslednjem obisku, ko mu bom odgovoril na tri vprašanja. Prvi dve sem sicer pozabil, tretje pa je bilo zelo zanimivo. Vprašal me je, ali si želim, da bi bilo bogato moje podjetje ali da bi bil bogat jaz. Ker sem po izobrazbi geograf in etnolog, sem pravilen odgovor poskušal najti v ekonomskih knjigah, vendar ni bilo v njih o tem zapisanega ničesar. (Smeh.) Zato sem mu odgovoril na zame najbolj logičen način: Poglejte, če bo bogato podjetje, bom tudi jaz. Odvrnil mi je: Dokler boš tako razmišljal, bom s teboj. Še danes je z menoj. Dandanes je morda ta elementarna logika ekonomije nekako izostala pri ljudeh, ki hočejo zelo hitro uspeti in obogateti. No, nekaterim to uspe. Vendar prehoditi dolgo podjetniško pot, kot sem jo jaz, pomeni tudi pridobiti kondicijo v poslu. Zato si upam reči, da ljudem dajem varnost.
Slovenijo ste naredili še privlačnejšo, tudi kot butično petzvezdično destinacijo. Vedno pa ste v stiku z naravo.
Tukaj sem menda res posebnež. Ne poznam veliko poslovnežev v Sloveniji, ki tako vztrajajo na obrobju naše prestolnice in nimajo želje oditi v svet. Svojski način razmišljanja in odnos, ki ga zgradiš z okolico, naravo in družino, je tisto, kar nas dela drugačne. Čeprav sem srednjo šolo in študij končal v Ljubljani, mi Ljubljana in mesta nasploh niso nikoli dala tistega notranjega zadovoljstva, ki ga doživim v gozdu ali na travniku. Saj grem rad v Ljubljano, najraje na kakšno kulturno prireditev, pravo življenje pa čutim v neokrnjeni naravi. Za globalne razmere je sicer slovenski uspeh relativen, vendar moramo biti nanj ponosni. Morda se včasih preveč ukvarjamo s to našo majhnostjo, premalo pa s ponosom. Ne glede na to iz kako majhne države prihajam, sem najbolj ponosen človek, saj imam čast upravljati čudež narave, Postojnsko jamo.
Se vam zdi pomembno tudi za poslovni uspeh, da se odklopite od delovnega procesa in greste v naravo?
Vsekakor. Šola nas uči zelo linearnega razmišljanja, v naravi pa je pravzaprav vse neurejeno, a ima svoj smisel. Zato bo narava vedno dala odgovor na vse. Včasih odgovore iščemo enako kot jaz pred 30 leti, v ekonomskih učbenikih. Vendar odgovora nisem našel tam. Bil je v meni, vprašati sem se moral, kaj si sam želim v življenju narediti. Ko greš v naravo, spoznaš, da so čisto vse težave na svetu rešljive. Zato me je težko prepričati o nasprotnem. Zadnjič je hčerka, ki dela v Londonu, lepo povedala, kaj jo ovira pred vrnitvijo v Slovenijo. Rekla je: Občutek imam, da v Londonu probleme rešujemo, v Sloveniji pa jih delate. Jaz sem poklicana za to, da probleme rešujem. S tem je zadela globoko bistvo naše družbe: da se včasih preveč ukvarjamo s problemom namesto z njegovo rešitvijo. Moj način delovanja je prav genski zapis v njej – da rešujem probleme.
Ste med najbogatejšimi Slovenci, in čeprav nimate jahte, ne igrate golfa, ste srečni. Torej ni sreča v denarju, pa čeprav mnogi trdijo drugače?
Ne, to vsaj zame nikakor ni pogoj. Sreča se začne tam, ko se odločiš, kakšno življenje in po kakšnih načelih boš živel. Mene so starši učili zelo preprostih načel: da moraš biti do ljudi odkrit in da nikomur ne smeš želeti slabega. Oče mi je nekoč rekel: Marjan, vem, da si pameten, nekaj pa vedi. Nihče ni tako pameten, da bi si zapomnil vse laži. Če boš govoril resnico, boš vedno povedal enako, tudi če se ne boš spomnil, kaj si nazadnje odgovoril na isto vprašanje. To je bil zame neprecenljiv nauk. Saj si vendar ne moreš zapomniti vsega, kar v življenju poveš, tudi če si genij. Tako so me naučili starši, jaz pa to prenašam na svoje otroke. Odgovori morajo biti vedno logični, razumljivi in iz nas. Drugače pa je, če so odgovori všečni. No, takrat so že malo lažnivi. (Smeh.)
Nekoč ste mi dejali, da denarja vendarle ne moremo jesti. Kako pa je z bogastvom, ki vam ga pripisujejo?
Poznam več tistih, ki so šli na poslovno pot zaradi denarja. Nekateri pa smo šli zaradi določene ideje. Jaz sem šel na svoje zaradi svobode. Zelo težko namreč prenašam avtokrate, ki se zanašajo na argument moči namesto na moč argumenta. Če povem nekaj boljšega, podprtega z argumentom, pričakujem, da bom upoštevan. Če me nekdo zavrne brez argumenta, z besedami "zato, ker tako je", je to zame neumen človek. Moja svoboda se je vedno kazala v tem, da sem se rad spraševal, kako bi kaj naredil še boljše. Če se z nečim nisem strinjal, sem znal povedati, zakaj. Velikokrat so me ljudje razveselili, ko so mi pri argumentiranju povedali stvari, na katere sam nisem niti pomislil. Tako pridemo do tega, zakaj se življenje materializira. Po mojem mnenju se materializira, ko so ljudje zelo prazni. Ne vem, ali jahta lahko zares osreči človeka. Vedno se ti lahko zgodi, da se zraven tebe parkira dvakrat večja. Kako mora biti v tistem trenutku ta človek nesrečen ... Jaz mu te nesreče res ne privoščim, ampak največje jahte ne bo imel nikoli. (Smeh.) Pogledi na življenje so različni, sami pa se lahko odločimo, ali si ga bomo zakomplicirali ali poenostavili. Vedno obstajajo še boljši avto, še večja hiša, še dražji materiali ... To vem, ampak kaj bi z vsem tem? Včasih še za vsa svoja podjetja težko poskrbim. Zakaj bi si nakopal toliko materialnih stvari? Kdaj bi sploh imel čas delati? Kakšen zgled bi s tem dajal svojim otrokom? Upam, da sva z ženo hčerkama dala tak zgled, da bosta v življenju živeli tako, da bosta vsaj tako srečni, kot sva midva.
Marjan Batagelj, predsednik upravnega odbora Postojnske jame FOTO: Roman Šipić
Podjetnika, ki v slovenskem turizmu postavlja nove standarde, smo obiskali v njegovem domačem okolju, Postojnski jami. »Po trdem delu in pripravah, ki trajajo ne zgolj eno leto, temveč že 10 let, pride čas žetve. Lani je bilo zelo prijetno, pa čeprav naporno,« nam pove na kavi. Prvi mož Postojnske jame je tudi eden največjih borcev proti sivi ekonomiji in delu na črno, ki sta med najbolj perečimi problemi slovenske družbe. Rezultat so nasmejani obrazi delavcev; zaposleni pri Postojnski jami se lahko pohvalijo z nadpovprečnimi plačami, lani so jim izplačali tudi maksimalni regres.
Ne poznam veliko poslovnežev v Sloveniji, ki tako vztrajajo na obrobju naše prestolnice in nimajo želje oditi v svet.
»Če podjetje izstopa, mora izstopati tudi zadovoljstvo zaposlenih. Čudno bi bilo, če bi bil med 450 ljudmi zadovoljen samo jaz, kajne,« se nasmehne Batagelj. Na terasi hotela Jama nam navdihujoče razkrije: »Če nimaš rad svojega produkta, ti noben denar tega sveta ne bo dal sreče. To si upam reči, ker denar jemljem zgolj kot sredstvo za uspešno delovanje podjetja, za investiranje, za rast. Bolj me prizadene, ko vidim, da se uničuje neokrnjena narava, kot če bi izgubil 10.000 evrov. Narava je tista, ki je nenadomestljiva.
Kako izbruh koronavirusa na Kitajskem vpliva na Postojnsko jamo, je seveda neizogibno vprašanje za prvega moža destinacije, ki je med azijskimi turisti izjemno priljubljena. »Tega se kar bojim. Kitajske agencije zaradi virusa ne morejo leteti v Evropo. Nihče ne ve, kako dolgo bo trajalo, po nekaterih ocenah naj bi za izdelavo cepiva potrebovali eno leto, to pa je že katastrofa, saj so za nas kitajski gostje zelo pomembni. To je slaba novica, a se bomo obrnili drugam. Turistični tokovi se preusmerijo, stvari se vendar izravnajo,« je najnovejše razmere komentiral Marjan Batagelj, nato pa še razkril, da bodo 21 mladičkov človeške ribice, ki so se v jami izlegli 2016., v novih akvarijih prvič pokazali javnosti sredi marca. D. M.
Na uspešni poslovni poti ga spremlja žena Katja, njegova desna roka, ki je podjetju prinesla marketinško odličnost. »Eden najpomembnejši delov mojega življenja je prav moja žena. Saj veste, mož kraljuje, žena vlada,« pove skromni slovenski podjetnik leta.
V Postojnski jami imate 4000 ljudi na dan, na vrhuncu sezone tudi 7000 ali še več. Kako prenašate take množice?
Najbolj zanimivo je, da se te množice sploh ne čuti, ker smo morda edina destinacija v Sloveniji, pa tudi širše, ki zna obisk zelo dobro uravnavati. Veliko nam pomagata dolgoletna statistika in načrtno razporejanje obiskovalcev čez ves dan. Tako naši gostje niso v gneči in ne čakajo. Prav to je bistvo tega, kar mora turizem dajati: prijetno doživetje in nasmejane ljudi. Pravijo, da nam to uspeva. No, saj lahko sami vidite, da je tako.
Kljub vašemu uspehu je zanimivo, da si niste izplačali niti enega evra dobička, saj menite, da če je bogato podjetje, ste tudi vi bogati.
Povedal vam bom zgodbo, ki ni anekdota, ampak zame najdragocenejša življenjska izkušnja. Pred skoraj 30 leti sem šel do človeka, ki sem ga izjemno cenil, da bi ga prepričal, naj mi vodi finančne knjige. Takrat se na to namreč nisem spoznal. Rekel mi je, da se bo odločil ob mojem naslednjem obisku, ko mu bom odgovoril na tri vprašanja. Prvi dve sem sicer pozabil, tretje pa je bilo zelo zanimivo. Vprašal me je, ali si želim, da bi bilo bogato moje podjetje ali da bi bil bogat jaz. Ker sem po izobrazbi geograf in etnolog, sem pravilen odgovor poskušal najti v ekonomskih knjigah, vendar ni bilo v njih o tem zapisanega ničesar. (Smeh.) Zato sem mu odgovoril na zame najbolj logičen način: Poglejte, če bo bogato podjetje, bom tudi jaz. Odvrnil mi je: Dokler boš tako razmišljal, bom s teboj. Še danes je z menoj. Dandanes je morda ta elementarna logika ekonomije nekako izostala pri ljudeh, ki hočejo zelo hitro uspeti in obogateti. No, nekaterim to uspe. Vendar prehoditi dolgo podjetniško pot, kot sem jo jaz, pomeni tudi pridobiti kondicijo v poslu. Zato si upam reči, da ljudem dajem varnost.
Slovenijo ste naredili še privlačnejšo, tudi kot butično petzvezdično destinacijo. Vedno pa ste v stiku z naravo.
Tukaj sem menda res posebnež. Ne poznam veliko poslovnežev v Sloveniji, ki tako vztrajajo na obrobju naše prestolnice in nimajo želje oditi v svet. Svojski način razmišljanja in odnos, ki ga zgradiš z okolico, naravo in družino, je tisto, kar nas dela drugačne. Čeprav sem srednjo šolo in študij končal v Ljubljani, mi Ljubljana in mesta nasploh niso nikoli dala tistega notranjega zadovoljstva, ki ga doživim v gozdu ali na travniku. Saj grem rad v Ljubljano, najraje na kakšno kulturno prireditev, pravo življenje pa čutim v neokrnjeni naravi. Za globalne razmere je sicer slovenski uspeh relativen, vendar moramo biti nanj ponosni. Morda se včasih preveč ukvarjamo s to našo majhnostjo, premalo pa s ponosom. Ne glede na to iz kako majhne države prihajam, sem najbolj ponosen človek, saj imam čast upravljati čudež narave, Postojnsko jamo.
Se vam zdi pomembno tudi za poslovni uspeh, da se odklopite od delovnega procesa in greste v naravo?
Vsekakor. Šola nas uči zelo linearnega razmišljanja, v naravi pa je pravzaprav vse neurejeno, a ima svoj smisel. Zato bo narava vedno dala odgovor na vse. Včasih odgovore iščemo enako kot jaz pred 30 leti, v ekonomskih učbenikih. Vendar odgovora nisem našel tam. Bil je v meni, vprašati sem se moral, kaj si sam želim v življenju narediti. Ko greš v naravo, spoznaš, da so čisto vse težave na svetu rešljive. Zato me je težko prepričati o nasprotnem. Zadnjič je hčerka, ki dela v Londonu, lepo povedala, kaj jo ovira pred vrnitvijo v Slovenijo. Rekla je: Občutek imam, da v Londonu probleme rešujemo, v Sloveniji pa jih delate. Jaz sem poklicana za to, da probleme rešujem. S tem je zadela globoko bistvo naše družbe: da se včasih preveč ukvarjamo s problemom namesto z njegovo rešitvijo. Moj način delovanja je prav genski zapis v njej – da rešujem probleme.
Ste med najbogatejšimi Slovenci, in čeprav nimate jahte, ne igrate golfa, ste srečni. Torej ni sreča v denarju, pa čeprav mnogi trdijo drugače?
Ne, to vsaj zame nikakor ni pogoj. Sreča se začne tam, ko se odločiš, kakšno življenje in po kakšnih načelih boš živel. Mene so starši učili zelo preprostih načel: da moraš biti do ljudi odkrit in da nikomur ne smeš želeti slabega. Oče mi je nekoč rekel: Marjan, vem, da si pameten, nekaj pa vedi. Nihče ni tako pameten, da bi si zapomnil vse laži. Če boš govoril resnico, boš vedno povedal enako, tudi če se ne boš spomnil, kaj si nazadnje odgovoril na isto vprašanje. To je bil zame neprecenljiv nauk. Saj si vendar ne moreš zapomniti vsega, kar v življenju poveš, tudi če si genij. Tako so me naučili starši, jaz pa to prenašam na svoje otroke. Odgovori morajo biti vedno logični, razumljivi in iz nas. Drugače pa je, če so odgovori všečni. No, takrat so že malo lažnivi. (Smeh.)
Nekoč ste mi dejali, da denarja vendarle ne moremo jesti. Kako pa je z bogastvom, ki vam ga pripisujejo?
Poznam več tistih, ki so šli na poslovno pot zaradi denarja. Nekateri pa smo šli zaradi določene ideje. Jaz sem šel na svoje zaradi svobode. Zelo težko namreč prenašam avtokrate, ki se zanašajo na argument moči namesto na moč argumenta. Če povem nekaj boljšega, podprtega z argumentom, pričakujem, da bom upoštevan. Če me nekdo zavrne brez argumenta, z besedami "zato, ker tako je", je to zame neumen človek. Moja svoboda se je vedno kazala v tem, da sem se rad spraševal, kako bi kaj naredil še boljše. Če se z nečim nisem strinjal, sem znal povedati, zakaj. Velikokrat so me ljudje razveselili, ko so mi pri argumentiranju povedali stvari, na katere sam nisem niti pomislil. Tako pridemo do tega, zakaj se življenje materializira. Po mojem mnenju se materializira, ko so ljudje zelo prazni. Ne vem, ali jahta lahko zares osreči človeka. Vedno se ti lahko zgodi, da se zraven tebe parkira dvakrat večja. Kako mora biti v tistem trenutku ta človek nesrečen ... Jaz mu te nesreče res ne privoščim, ampak največje jahte ne bo imel nikoli. (Smeh.) Pogledi na življenje so različni, sami pa se lahko odločimo, ali si ga bomo zakomplicirali ali poenostavili. Vedno obstajajo še boljši avto, še večja hiša, še dražji materiali ... To vem, ampak kaj bi z vsem tem? Včasih še za vsa svoja podjetja težko poskrbim. Zakaj bi si nakopal toliko materialnih stvari? Kdaj bi sploh imel čas delati? Kakšen zgled bi s tem dajal svojim otrokom? Upam, da sva z ženo hčerkama dala tak zgled, da bosta v življenju živeli tako, da bosta vsaj tako srečni, kot sva midva.
