BURI DOMIŠLJIJO
FOTO: Človeško ribico poznamo že četrt tisočletja
Podzemna voda je bruhala čudne ribe s prosojno kožo, repom in štirimi nogami. Leta 2016 smo bili v Postojnski jami priča rojstvu mladičkov, preživelo jih je 21.
Odpri galerijo
Človeška ribica ali močeril oziroma proteus FOTO: Iztok Medja
POSTOJNA - Bleda, skoraj prosojna koža, nenavadni rdeči izrastki, brez oči, štirje udi in samo deset prstov. Nenavadna podoba človeških ribic buri domišljijo že stoletja. Prvi zapisi o mladičih strašnega zmaja, ki živi v Postojnski jami, so se pojavili že v 17. stoletju. Letos mineva 250 let, odkar jo je v znanstvenem članku opisal Joseph Nicolai Laurenti (1768.) in jo poimenoval Proteus anguinus.
Človeška ribica, imenovana tudi močeril, je dvoživka, ki živi v podzemnih vodah dinarskega krasa od porečja reke Soče pri Trstu v Italiji prek južne Slovenije in jugozahodne Hrvaške do reke Trebišnice v Hercegovini. Je edini evropski predstavnik družine močerilarjev (Proteidae), edini predstavnik rodu proteus in edini jamski vretenčar v Evropi.
Zgodbe o zmajevih mladičih niso vzbudile zanimanja samo pri radovednih vaščanih, ampak tudi pri znanstvenikih. Domnevno je človeška ribica prvič upodobljena kot dva para kač s krili, ki so morda škrge, v reliefu na kamnitem obodu beneškega vodnjaka iz 10. stoletja, ki verjetno izvira s Krasa.
Žival je prvič nedoločno omenil Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske (1689.) kot zmajevega mladiča v zgodbi, ki ji ni verjel. Žive mladiče je iz Stične prvi dobil idrijski zdravnik Giovanni Antonio Scopoli; preparirane primerke in risbe živali je razposlal nekaterim naravoslovcem in zbirateljem. Karlu Linneju je v pismu navdušen poročal o najdbi jamskega plazilca, ki ga je sam poimenoval Lacerta ceca.
Postojnski zmaj
Ljudje na krasu so bili vajeni življenja med jamami, brezni, presihajočimi rekami, jezeri in nenadnimi vrelci, ki so bruhnili iz podzemlja ob hudem deževju ali poplavah, a ko so ti mogočni tokovi na površje prinesli nenavadne ribe, ki imajo bledo kožo, dolgo telo in dolg rep ter štiri noge, je bilo to nekaj izjemnega. Ker so okoliški prebivalci verjeli, da v Postojnski jami živi strašen zmaj, so sklepali, da so ta čudna bitja zmajevi mladiči.Človeška ribica, imenovana tudi močeril, je dvoživka, ki živi v podzemnih vodah dinarskega krasa od porečja reke Soče pri Trstu v Italiji prek južne Slovenije in jugozahodne Hrvaške do reke Trebišnice v Hercegovini. Je edini evropski predstavnik družine močerilarjev (Proteidae), edini predstavnik rodu proteus in edini jamski vretenčar v Evropi.
Zgodbe o zmajevih mladičih niso vzbudile zanimanja samo pri radovednih vaščanih, ampak tudi pri znanstvenikih. Domnevno je človeška ribica prvič upodobljena kot dva para kač s krili, ki so morda škrge, v reliefu na kamnitem obodu beneškega vodnjaka iz 10. stoletja, ki verjetno izvira s Krasa.
Žival je prvič nedoločno omenil Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske (1689.) kot zmajevega mladiča v zgodbi, ki ji ni verjel. Žive mladiče je iz Stične prvi dobil idrijski zdravnik Giovanni Antonio Scopoli; preparirane primerke in risbe živali je razposlal nekaterim naravoslovcem in zbirateljem. Karlu Linneju je v pismu navdušen poročal o najdbi jamskega plazilca, ki ga je sam poimenoval Lacerta ceca.
