FOTO: Mali Tinkari širijo lobanjo

LAŠKO – Neizmerno hvaležna sta mamica in očka male Tinkare Andreja Dermota in Robi Polanc, sicer član priljubljenega ansambla Okrogli muzikanti, za vso podporo, ki sta je bila deležna v minulem letu. Pisma, ki sta jih prejela, so ganljiva in jih bosta hranila, da jih bo Tinkara nekoč lahko sama prebirala. »Da o moralni in denarni podpori z vseh strani ne govorim,« pravita in se še kako zavedata, da bosta morala hčeri trdno stati ob strani kar nekaj let, saj se je rodila z redko genetsko boleznijo, tako imenovanim apertovim sindromom, zaradi katerega malčico čaka vrsta operacij. Sindrom povzroča napačno rast lobanje in obraznih kosti, Tinkara pa ima tudi razcepljeno trdo in mehko nebo ter zraščene prstke na rokah in nogah.

A vse deformacije bi bile lahko z operativnimi posegi v nekaj letih odpravljene. Prvi poseg v francoskem Lyonu, ki je bil nujen, je mala Tinkara že prestala, in sicer en teden pred prvim rojstnim dnem, sredi maja. »Šlo je za večanje zadnjega dela lobanje, da ta zaradi nepravilne rasti ne bi preveč stisnila možganov. Operacija je bila uspešna, žal pa je po posegu med nategovanjem lobanje prišlo do infekcije blizu navojev, zato so to prekinili, kirurgi pa so navoje odstranili in izrezali okužen predel. Sprva so hoteli lobanjo odmakniti za dva centimetra, zaradi infekcije so jo le za 1,2 do 1,5 centimetra. Čez dober mesec bomo vedeli, ali bo volumen zadosten ali ne. Če ne bo, bodo morali celoten poseg ponoviti,« pravi Andreja.


»Nikoli v življenju me ni bilo tako strah kot med njeno operacijo. Ker je Robi tisti vikend igral v Švici, sem Tinkaro na operacijo pospremila sama. Ko so jo odpeljali v operacijsko dvorano, se je začelo mučno čakanje, ure so se neskončno vlekle. Na tako situacijo te nihče ne pripravi, in šele ko so jo pripeljali iz operacijske sobe na intenzivni oddelek in povedali, da je poseg uspešno prestala, sem lahko znova zadihala,« se nerada spominja. »Ko sem jo videla vso zatečeno in nebogljeno, sem se počutila nemočno, čeprav so rekli, da je to povsem normalno. Še isti večer je prišel tudi Robi, takoj mi je bilo lažje. Tinkara pa se je že naslednji dan spet smejala, pila mleko po steklenički in zapustila intenzivno nego. Skratka, po dveh dneh si je opomogla in bila ista lumpa kot prej,« še pravi Andreja. V enem mesecu bivanja v Lyonu je dodobra spoznala zdravstveni sistem v Franciji, kjer je omenjena bolnišnica neprimerno večja od katere koli pri nas. »A se v njej težko izgubiš, saj ti vsakdo pomaga in natančno razloži pot. Če ne znajo angleško, pa te pospremijo do cilja. Osebje in zdravniki so zelo prijazni, in če sem kaj potrebovala, so mi sestre takoj priskočile na pomoč. Nikoli nisem imela občutka, da sem komu odveč ali da se komu ne da biti v službi,« še razloži Andreja.



Negativno presenečena pa je bila nad odnosi med Francozi. »Najprej smo si sobo delili z muslimansko družino, oče je bil Italijan, mama Maročanka. Njuna osemmesečna punčka je prestala operacijo na glavi in starši so zanjo skrbeli dan in noč, pomagali so tudi meni. Gospa je študirala angleščino in mi je tudi prevajala iz francoščine. Oba sta bila zelo prijazna. Nato sem si sobo delila z deklico, ob kateri je bila rejnica: dekličini starši, Francozi, so jo tako pretepli, da je imela notranje možganske krvavitve, in rejnica je pripovedovala, da je v Franciji veliko nasilja nad otroki,« opiše Andreja, ki si je sobo delila še s tri ali štiri leta staro punčko, prav tako iz francoske družine, ki je starši niso vsak dan obiskovali. Ko so prišli, so ostali pri njej le kakšno uro ali dve, zato je bila večino časa prepuščena sama sebi in prijaznim sestram. Andrejo je spoznanje, da so Francozi precej brezčutni ljudje, razočaralo, a se tolaži, da vsi verjetno niso takšni in je imela pač smolo.