FOTO: Skrivnost nesel s sabo v grob

LJUBLJANA – Okrog celovškega ropa, v katerega so bili vpleteni slovenski specialci, se že 25 let spletajo najrazličnejše zgodbe. Sume in govorice, da ima zgodba drugačno ozadje, kot je bilo prikazano v javnosti, so čudna naključja in dogodki le še podžigali. Še posebno po tragični smrti enega od specialcev.

V soboto, 9. marca 1996, je Zdenko Polšak v zgodnjih jutranjih urah v blagem ovinku pri Latkovi vasi pri Šempetru bočno trčil v nasproti vozeči kombi Planinskega društva Vinska Gora. Umrl je na kraju nesreče. Po uradnih podatkih je bila kriva prehitra vožnja. Zgodilo se je 12 minut do petih, cesta je bila prazna, toda naključje je hotelo, da je ravno takrat nasproti pripeljal kombi s šestimi planinci, ki so se odpravili na tradicionalni pohod na Snežnik.

V trčenju se je poleg Polšaka smrtno ponesrečil 45-letni voznik kombija, pet je bilo huje poškodovanih in 2. aprila je zaradi posledic nesreče umrl še 65-letni potnik. V tragičnem dogodku ni bilo mogoče ustaviti govoric, da naj bi bilo pri Polšakovi nesreči marsikaj sumljivo. Obstajal je sum, da je bilo nekaj narobe s krmilnim mehanizmom, saj avto v ovinku voznika ni ubogal. Patrulja, ki je hitro prispela na kraj dogodka, naj bi malce površno opravila ogled.

Po nekaj urah so poklicali Zdenkove starše na identifikacijo, očetu so izročili očala in ročno uro, nič od tega pa ni bilo sinovo. Površno so opravili tudi pregled vozila, saj niso našli Polšakovih dokumentov, čeprav so bili shranjeni v torbici na zadnjem sedežu. Tam jih je po nekaj dneh, ko je bilo vozilo že tehnično pregledano, našel oče. Tehnični pregled ni pokazal napake na mehanizmu. Dan po nesreči pa si je neki policist še privoščil nadvse neokusno izjavo: »Polšakovo ime bo še enkrat zapisano z mastnimi črkami, potem pa nikoli več!«
 

Kerec v slovenskem zaporu

Nekaj mesecev po Polšakovi smrti, konec junija 1996, je Matjaž Kerec končno dočakal selitev iz avstrijskega zapora na Dob. Tam je 600 dni preživel v samici, razmere so bile grozljive, je povedal pozneje. Nekateri so se spraševali, kako to, da napadeni Adolf Högler ni tožil Kereca niti za šiling odškodnine.

Kakor koli, dolgotrajno sojenje v Ljubljani, kjer pa Högler ni hotel nastopiti kot priča, se je končalo 11. decembra 1998 z izrekom sedemletne zaporne kazni za Domna Vivoda in Darka Zidanskega, kar seveda ni razblinilo dvomov o potlačeni aferi. Po sodbi obeh kolegov je tudi Kerec doživel rahlo olajšanje, kazen so mu namreč omilili na sedem let. S tem je izpolnil bonus več kot sedemdeset odstotkov prestane kazni, ko lahko obsojenci zaprosijo za pogojni odpust. Toda sredi marca 1999 je komisija na pravosodnem ministrstvu njegovo prošnjo zavrnila, hkrati pa ugodila nekaterim prošnjam, primerljivim s Kerečevo.

Bojda zaradi odmevov v javnosti, ki bi jih lahko sprožil predčasni odpust kazni. Končno so mu 1. avgusta 1999 le odobrili pogojni odpust iz zapora.
 

Avstrijci aretirali Vivoda

Sodbe, izrečene v Ljubljani decembra 1998, naj bi celovško zgodbo spravile v arhive, mnogim, ki so bili v prejšnjih letih omenjeni v zvezi z ropom, pa je močno odleglo. Toda avstrijski pravosodni organi so očitno vrtali dalje in sklepati je bilo, da hočejo zadevi priti do dna.

Priložnost se jim je ponudila kar sama od sebe; ko je Domen Vivod februarja 1999 neprevidno prestopil slovensko-avstrijsko mejo, so ga takoj aretirali in zanj se je vse začelo znova. Avstrijci so za njegovo izpustitev zahtevali pravnomočno sodbo, v Ljubljani pa so z nerazumljivim zavlačevanjem pri obravnavi pritožb obsojenih podaljševali njegov pripor.

Sredi novembra 1999 je višje sodišče končno potrdilo sodbo, toda pričakovanja, da se bo Vivod v najkrajšem času vrnil iz tuje celice, so se izjalovila. Naše pravosodno ministrstvo je namreč kljub avstrijskim grožnjam o ponovnem sojenju Domnu Vivodu ravnalo tako, kot da se jih to ne tiče. Avstrijci so izgubljali potrpljenje, izgubljala pa se je tudi pošta med Ljubljano in Dunajem.

Dokler pa avstrijsko zvezno ministrstvo ni imelo v rokah ustrezne dokumentacije o pravnomočnosti sodbe ter prošnje za prenos prestajanja kazni v Sloveniji, ni moglo ukrepati. Neverjetna počasnost in brezbrižnost sta pripeljali do ponovne vložitve obtožnice zoper Vivoda. Na večkratno izrečene pritožbe, da v Sloveniji nekdo na vse načine poskuša preprečiti njegovo vrnitev, ni bilo odgovora.

Bilo je slišati domneve, da nekdo v ozadju vleče za vrvice in usmerja dogodke. Avstrijci pa niso poznali popuščanja. Konec oktobra 1999 sta celovški preiskovalni sodnik in državni tožilec prišla v Kranj, kjer sta o celovškem ropu nekaj ur zasliševala Matjaža Kereca. Zanimalo jih je to, kar je zanimalo tudi slovensko javnost: kdo je policijske specialce poslal v Celovec? To je bilo v času, ko so novinarje ob vsakem vprašanju o celovškem ropu prepričevali, da je tako in tako vse jasno, da brcamo v temo in iščemo odgovor, ki ga ni. Zakaj tega nihče ni povedal Avstrijcem, ki so bili prepričani, da imajo z Vivodom v rokah adut za razkritje pravega ozadja ropa?

Tri tedne po aretaciji smo obiskali Domna Vivoda v Celovcu. O ropu ni želel govoriti. Povedal je le, da so takoj po aretaciji Avstrijci poskušali na različne načine izvedeti kaj več, vendar ni hotel odgovarjati. »Za to dejanje sem že obsojen, zakaj bi torej govoril,« je dejal.

Medtem ko je Vivod čakal v celovškem priporu, je bila celovška afera še vedno oziroma znova aktualna tudi v Sloveniji. Minilo je že skoraj pet let, na dan so prihajale nove podrobnosti. Krožilo je nekaj imen, ki naj bi iz ozadja vodila akcijo Celovec, poleg tega bi lahko takoj razkrinkali znameniti rop cigaretnih tihotapcev na Zaloški, ki naj bi ga izpeljali Domen Vivod, Darko Zidanski, Matjaž Hrovat, Matjaž Kerec in pokojni Zdenko Polšak. Toda ropa na Zaloški jim niso dokazali in te obtožbe so bili oproščeni.

Toda nekje v spominu še vedno tiči informacija iz tistega časa, da naj bi se po ropu na Zaloški storilci zatekli v policijski dom v Jeranovi ulici. Tja naj bi prišla neka oseba, po eni različici po denar, po drugi pa naj bi preverjala, ali je kdo kaj izmaknil od plena. Podatka seveda ni bilo mogoče preveriti, a dejstvo je, da se je govorilo tudi o tem. Morda oziroma zelo verjetno je šlo zgolj za podtikanje ali bogato domišljijo.

Pritožbena seja višjega sodišča v Ljubljani v zadevi Celovec, napovedana za 14. septembra 1999, je nepričakovano in brez pojasnila odpadla. Na sejo je bil prek pravosodnega ministrstva Avstrije vabljen tudi Domen Vivod. Toda pismo, poslano na Dunaj že sredi junija, se je po čudnem naključju nekje zataknilo. In le dan pred septembrsko pritožbeno sejo v Ljubljani je v Celovec po faksu prispelo sporočilo, da Vivodova navzočnost ni obvezna. V redu, so rekli Avstrijci, če je tako, ga ne bomo izročili. Je bilo naključje ali načrtno oviranje izročitve?

Okoliščine nikakor niso bile v prid priprtemu Vivodu, tam so že napovedovali novo sojenje, zato je iz pripora sporočil, da mu je teh igric dovolj. Država, tako je menil, se zdaj ne zmeni zanj, ko pa ga je potrebovala, ga je čislala in odlikovala. Razočaran je bil, zato je sporočil, da bo v primeru, da bo potrjena decembrska sodba, povedal resnico o celovškem ropu!


Glede na to grozilno izjavo je bilo logično sklepanje, da torej obstaja še druga resnica o celovškem ropu. Spet so sledila vprašanja novinarjev. A bilo je očitno – vsem so bila odveč. Nadležnost sicer le še redkih novinarjev, ki so še brskali po scenariju celovške zgodbe, je praviloma naletela na posmehovanje, češ, to je že davno mimo.

Septembra 1999 smo od višjega uslužbenca notranjega ministrstva dobili odgovor: »Celovški rop je čist!« Kaj je to pomenilo, smo se spraševali ob dejstvu, da sogovornik ni mogel ali ni hotel skriti ciničnega prizvoka v svojem glasu. Skladen s to izjavo je bil odnos notranjega ministrstva do priprtega Domna Vivoda. Zanj in za njegove kolege se uradno nihče z MNZ ni zanimal več, kvečjemu je bilo slišati pripombe, naj se s preteklostjo ukvarja prejšnja vodilna garnitura na MNZ. Minilo je leto in za ponedeljek, 6. marca 2000, je bilo že napovedano sojenje Domnu Vivodu. Šele malo pred tem, 15. februarja, ga je prvič obiskal sodnik, ki je vodil postopek za izročitev Sloveniji. Pripornik je podpisal prošnjo za izročitev.


Tik pred zdajci so sojenje v Celovcu preklicali in 3. marca so ga na mejnem prehodu Karavanke izročili Sloveniji. Negotovost je torej trajala do zadnjega trenutka, naši pravosodni organi pa so prisluhnili avstrijski zahtevi, da Vivoda izročijo le pod pogojem, da ostane za rešetkami. Takoj so ga prepeljali v zapore na Dob.