Grof Kostanjeviški spi na Napoleonovi postelji

Izbral je eno od starih plošč, narejenih že pred drugo svetovno vojno, jo položil na star mehanski gramofon, na vinilko natančno namestil ročico z iglo, nekajkrat zavrtel ročko ob strani in prostor so zajeli mehki, nekoliko hreščeči zvoki Straussovega valčka. »Klasična glasba, ki je zelo harmonična, me je povsem prevzela, sploh valčki. Kar nekako odnesejo skrbi stran. Mi je pa najljubši Strauss, bolj kot Mozart ali Beethoven,« pravi Maj Kerin Colarič, Kostanjevičan, ki je pred dnevi dopolnil 18 let. A ga ni prevzela le klasična glasba, ki jo rad preigrava tudi na starem koncertnem klavirju ant. petrof, ki ima še originalne strune, kar zaljubil se je v starine.

Tako je njegova soba, na primer, opremljena z grajskim masivnim pohištvom iz 19. stoletja. »Vse je iz obdobja od 1880 do 1890, gre za staronemški stil,« razloži mladenič. Posteljo je kupil na severu Francije. Po oceni restavratorja je iz leta 1880, narejena pa je po okusu Napoleona. »Prej sem imel pohištvo iz iverke, a ko sem zbral dovolj starega pohištva, je tisto iz iverke letelo ven,« se nasmehne Maj, ki večere, kadar sede za računalnik, preživi predvsem z brskanjem po spletni strani z nepremičninami, na bolhi raziskuje ponudbo grajskih starin. Če ga kateri kos prepriča, ga kupi, po potrebi celo obnovi. Nad nekdanjim hlevom si je namreč uredil restavratorsko delavnico, a prizna, da mu manjka znanja, zato bi se želel udeležiti kakšne delavnice. Pohištvo s starinami ne krasi le njegove sobe. »Počasi se nabira po celi hiši, nekaj ga imam tudi na podstrešju, sicer pa tisto, za kar ugotovim, da ne bom potreboval, prodam. Tako tudi nekaj malega zaslužim, da imam za nove nakupe,« prizna Maj, seveda pa bi brez podpore staršev, Maje in Dejana, njegovi načrti ostali le pri sanjah.

Za starine ga je navdušil dedek

Maja je za starine navdušil žal že pokojni ded Leopold, Levko so ga klicali. Maj je bil namreč Leopoldov prvi vnuk in med njima se je spletla prav posebna vez. Leopold mu je velikokrat govoril o starih časih, kakšno je bilo življenje doma na kmetiji, kakšna orodja in stroje so uporabljali in podobno, skupaj sta brskala med starimi fotografijami. Maj se še dobro spominja časov, ko mu je dedek razkazoval stare hiše, kozolce, brunarice, lesene hrame.


Leopold je bil velik ljubitelj starin, zelo je cenil vsak star element iz rodne hiše, domačega dvorišča, nekaj starin so mu podarili prijatelji, nekaj jih je tudi kupil ter to doma razstavljal in nadgradil, starine je dal tudi restavrirati, vse to pa je Maj kar požiral z očmi. Ko je bil star dve leti, mu je dedek podaril stari traktor deutz, ki je bil v zelo slabem stanju in bi ga marsikdo odpeljal na odpad za staro železo. Ko je nekoliko odrasel, je traktor dolgo čistil, nadgrajeval in ga renoviral, prebarval, tako da je bil na koncu izjemno lep. In ravno ta predstavlja posebno zgodbo in prelomnico v Majevem življenju, ki ga je popeljala v ohranjanje starih elementov, artiklov, orodij, strojev, fotografij ter v občudovanje in raziskovanje vsega, kar je starega.

Zazrt v prihodnost

Maj se je povezal z nekaterimi ljubitelji starega, tudi s Florjanom Sušnikom in Tanjo Šubelj, ki se občasno prelevita v grofa in grofico Štatenberška. Rad se jima pridruži tudi Maj, oblečen v grajsko baročno opravo, tako odet sliši na ime grof Kostanjeviški. »Želimo obujati barok in takratno umetnost, ki daje navdih, hkrati pa bi rad pritegnil ljudi, da bi se zavedali dediščine. Ničkoliko starih dvorcev propada, tudi meni zelo ljub Šrajbarski turn v Leskovcu pri Krškem. Koliko denarja država porabi za nepomembne zadeve, medtem ko stari gradovi in dvorci propadajo. Tudi zato sem oblikoval spletno stran društva ljubiteljev gradov in dvorcev, na kateri poskušam vsak dan objaviti podobe enega od propadajočih objektov,« pravi dijak tretjega letnika medijske srednje šole, ki je pred kratkim naredil tečaj za turističnega vodnika.


Kupil je tudi posebno kolo za štiri osebe, s katerim bi rad poleti po dolenjskih Benetkah prevažal turiste. Seveda ga bo opremil v starem slogu, na njem ne bo manjkal mehanski gramofon. A Maj že zre v prihodnost. Nekoč bi rad na domačiji na kostanjeviškem otoku, kjer so nekdaj živeli tudi njegovi predniki, uredil prostor za turiste; v objektu ob hiši bi rad naredil hotel ali apartmaje, seveda v ljubem baročnem stilu, manjkala ne bi niti plesna dvorana. Še sreča, da je torej v nekdanjem gospodarskem objektu veliko prostora, ki se pridno polni s starim pohištvom, se je pa Maj lotil celo mizarjenja. Sam je izdelal stol in vanj vključil različna obdobja, gotiko s pridihom baroka. »Narejen je iz smreke, nisem pa hotel uporabljati ivernih plošč, ker imam milo rečeno nanje alergijo,« se nasmehne zgovorni mladenič, ki bo, pravi, naredil še dva stola in ju združil v skupni kos pohištva. »Da bi naredil še kak kos, pa ne načrtujem, ker bi bilo novo, ki pri meni nima kaj iskati,« odločno pribije za konec.