Jamarji izdali koledar z golimi vilami

Prva kraška jama na svetu, v katero so v turistični pradavnini vabili romarje, pohodnike in vse druge popotnike, tista na sežanskem Krasu, kjer že vrsto let podeljujejo evropske pesniške nagrade, se od nekdaj imenuje Vilenica, kar ni naključje. Od nekdaj je za skrivnostni kraški svet veljalo, da prebivajo v njegovem podzemlju božansko lepa bitja, kajpada ženskega spola, vile; ali bi sicer domačini ta kamniti svet imenovali po teh bitjih? Peter Gedei, vrhunski slovenski jamarski fotograf in seveda jamar z dušo in telesom, saj sicer ne bi nikoli prišel do kičasto lepega s kapniki in še marsičim okrašenega podzemskega sveta, se je hotel prepričati, ali so jamske vile le plod bujne domišljije ali bi se srčni jamar vendarle lahko srečal z njimi, če bi bil dovolj vztrajen.

Prvi koledar že pred 10 leti

Potem ko je leta dolgo osvetljeval jamsko temino, ne da bi se mu izza kakšnega kapnika prikazala lepa vila, jih je sklenil nekaj pripeljati v čarobno podzemlje, da bi ga še polepšal. Za leto 2008 je skupaj s kolegi iz svojega ljubljanskega Jamarskega kluba Železničar pripravil stenski koledar, ki je bil svetovna posebnost: med stalagmiti so stale čisto prave vile iz mesa in krvi, kar je dotlej uspelo iztrgati večnim teminam le jamarskim fotografom iz Združenih držav Amerike, Velike Britanije in Francije.
»Moje jamarske kolegice in kolegi so bili takrat takoj pripravljeni za akcijo,« pravi Peter Gedei. »Nobenih predsodkov ni bilo, nobenega zgražanja, tako in tako smo se dovolj dobro poznali. Ko je bil koledar natisnjen, so bili nad njim še najbolj navdušeni igralci, nihče se ni sramoval svoje naravnosti v najbolj naravnem okolju, kar ga je na tem svetu.«
Že naslednje leto so nameravali zamisel ponoviti v novih okoljih, a se je narava poigrala z njimi: v jamarskem klubu se je zgodil baby boom, ki z vilinskimi podzemskimi plesi ni bil v nikakršni povezavi. Do sredine lanskega leta so bile jamske vile pozabljene, ko pa je bila ideja obujena, je bila predvsem med jamarkami z navdušenjem sprejeta.

Gola stala v ledenem jezercu

»Tako kot pred desetletjem so bile igralke naše jamarke,« pravi Peter Gedei, »le da sem to pot sklenil s koledarjem pripraviti jamarsko zgodbo. V njej se je jamar izgubil v gozdu, mračilo se je že, kazalo je, da bo moral tam prenočiti, ko se mu je pri vhodu v kraško jamo prikazalo vilinsko bitje. Ni se mogel upreti njeni zapeljivosti, prižgal je karbidovko in ji sledil v podzemlje. Tam se mu je med pisanimi kamnitimi čudeži, ki sta jih v večni temi v tisočletjih ustvarila voda in apnenčasti kamen, prikazalo še več njenih skrivnostnih tovarišic, vsaka v drugače razkošnem okolju. Na koncu te poti jamar izroči svetilko zapeljivim nagicam, da bi lahko ta lepa bitja in čudežni svet, ki ga čuvajo, videli vsi, ki jim je mar za lepo.
Vse fotografije za koledar je Peter Gedei posnel v jamah na sežanskem Krasu in Matarskem podolju. Poleg vilinskih deklic, bolj ali manj izkušenih jamark, in hrabrega jamarja v osebi Boštjana Vrviščarja, ki si je drznil pokukati v podzemeljsko skrivnost, so ob fotografu vsakokrat sodelovali le še do trije asistenti-osvetljevalci. Ekipa je bila v jami vsakič najmanj šest ur, vile pa so bile za vsako fotografijo odete le v svoje dolge lase nekako deset minut, kar je celo za nadnaravna bitja pogumno dejanje, saj je v jami ob skoraj stoodstotni vlagi stalna temperatura le slabih osem stopinj. Če bi dajali vilinske nagrade za hrabrost, bi jo gotovo dobila dolgolaska, ki je za večno fotografsko slavo stala skoraj deset minut v Evinem kostimu v ledenem podzemskem jezercu.