Kako daleč od prestolnice je Prekmurje

Samostojna Slovenija ima med državnimi prazniki dva – dan reformacije in dan priključitve Prekmurja Jugoslaviji – ki ju, čeprav sta oba v temeljih državotvorna, na levem bregu Mure spoštujejo veliko bolj zavzeto kot drugod. V osredju države s prestolnico vred sta bolj kot ne protokolarna dogodka, le ob zaokroženih obletnicah povezana tudi z nekoliko temeljitejšim grebenjem po minulih časih.

Ta in druge sive lise v poznavanju preteklosti pa že dolgo vznemirjajo novinarja Uroša Lipuščka, ki je med službovanjem v Washingtonu prebil veliko časa v državnih in drugih arhivih, kamor evropski raziskovalci niso toliko zahajali, in našel številne dokumente, ki osvetljujejo ozadje diplomatskih kupčij in njihovih posledic pri določanju meja pred prvo svetovno vojno v Londonu in po njej v Parizu.

Tleča žarišča napetosti

V knjigi Sacro egoismo je razkril uresničevanje načrtov italijanskega imperializma in fašizma na Primorskem, v študiji Prekmurje v vrtincu pariške mirovne konference 1919 pa se posveča diplomaciji velesil ob zanje obrobnem vprašanju, komu naj pripade ozemlje z obrisom kokoši na severovzhodu današnje Slovenije. Skupni imenovalec obeh raziskav je bila mirovna konferenca, ki se je v razkošju pariškega Versaillesa iztekla poleti 1919. Sprejete odločitve predstavnikov zmagovalk v vojni so z mnogimi podpisi zapečateno zgodovinsko dejstvo. Bolj prikrito, vsaj prva leta po vojni, pa je ostalo nezadovoljstvo poraženih držav z mejami, ki so po razkosanju habsburške monarhije skoraj povsod ostale tleča žarišča napetosti.

Še manj pa se ve, da so pogajalci to, kar so razglasili 9. julija 1919, sprejeli po večidel tajnem kupčevanju z interesi večjih na račun manjših. Lipuščka so spisi v arhivih prepričali, da so v Parizu pri barantanju in izsiljevanju prednjačili Italijani, ki so se bahavo postavili ob bok zmagovalcev in najbolj nepopustljivo nasprotovali vsemu, kar bi moglo biti v prid nastajajoči južnoslovanski državi. Predsednik ZDA Willson, ki je prišel v Evropo z idejo o pravici narodov do samoodločbe, ni bil kos diplomatom kolonialnih sil, ki so želele ohraniti svetovno ureditev po svoji meri. Prva od njegovih 14 točk, ki je zahtevala javno diplomacijo in nobenih tajnih mednarodnih pogodb, je bila tako povožena še pred začetkom konference. Povrhu je večina med seboj sprtih ekspertov in pogajalcev v njegovem spremstvu, ko je šlo za Slovence in Hrvate, stopila na italijansko stran. Nekateri so celo odkrito menili – glede na izkušnjo domačega talilnega lonca –, da germanizacija, italijanizacija in madžarizacija Slovencem in drugim kulturno zaostalim Slovanom prinašajo napredek in boljše življenje!

Sprti člani delegacije

Neusklajeno je delovala tudi slovenska oziroma jugoslovanska delegacija, ki je svoje predloge in želje lahko le posredovala pogajalcem za zaprtimi vrati konferenčnih soban. Njena sestava, je še ugotovil Lipušček, »je bila v veliki meri rezultat strankarskih mešetarjenj oziroma sporov med klerikalci in liberalci. Jožef Švegel in Lambert Ehrlich sta se na primer sprla tik pred srečanjem delegacije z Wilsonom, generalni sekretar jugoslovanske delegacije Bogumil Vošnjak, ki ni užival zaupanja Antona Korošca, pa je bil porinjen na stranski tir.«

Na mirovni konferenci je ob vseh zaklinjanjih, da se tako krvava morija ne sme ponoviti, v resnici slavilo zakulisje že prej sprejetih tajnih sporazumov, ki so kot kužno tkivo razjedali tudi najbolj dobronamerne zamisli o pravični odpravi posledic vojne. Tudi ameriški predsednik je s pritrjevanjem zdaj eni zdaj drugi strani čedalje bolj opuščal svoja visoka načela. Na veliko srečo Slovencev pa je pri ozemeljskih vprašanjih, preden je zapustil konferenco, prisluhnil svojemu kartografu profesorju Douglasu Johnsonu in zarisal mejo v Prekmurju tam, kjer poteka še danes. Porabje je tako ostalo Madžarom, Prekmurje, takratna Slovenska krajina, pa je pripadlo Kraljevini Srbov Hrvatov in Slovencev. To odločitev, sprejeto 17. avgusta 1919 – datum velja za dan združitve Prekmurcev z matičnim narodom –, je leto pozneje dokončno potrdila Trianonska mirovna pogodba.

Daleč je, daleč ...

Za novo državo bi se zagotovo marsikaj izteklo slabše, če Johnson ne bi temeljito proučil študij o narodni sestavi in kulturi velike večine prebivalstva Prekmurja, ki sta mu jih z narodno najbolj zavednimi sodelavci predvsem iz duhovniških vrst iz vzhodne Štajerske in Prekmurja pripravila dr. Matija Slavič in dr. Franc Kovačič. Da med Muro in Rabo živijo Slovenci, za Madžare Vendi, so takrat – kot je na nedavnem simpoziju v Murski Soboti poudaril zgodovinar dr. Andrej Hozjan – vedeli le redki v osrednji Sloveniji. Tako kot za mnoge ostaja Prekmurje (pre)daleč še danes ...

Obletnice so vedno znova priložnosti, da rojaki južno od Mure bolje spoznajo ta z izjemno bogato naravno in kulturno dediščine obdarjeni del države. Letos na različnih ravneh in v večini medijev pogosto teče beseda o posebnostih Prekmurja. Predstavljajo jih najboljši poznavalci, od slavista Francija Justa in umetnostnega zgodovinarja Janeza Balažica prek pisateljev, zgodovinarjev in etnologov do evangeličanskih in katoliških duhovnikov. Najbolj poznana in cenjena – poleg trubadurja Vlada Kreslina – je gotovo kulinarika, najvažnejša pa ostaja prekmurski knjižni jezik, ki so ga v 18. stoletju s prevodi bogoslužnih del in nato tudi z izvirnimi spisi utemeljili Štefan Küzmič in njegovi nasledniki. Žal je to izročilo, tako kot še živa narečja drugod na Slovenskem, za mnoge bolj znamenje kulturne zaostalosti kot narodovega bogastva. Povrhu je število Prekmurcev z znanstvenimi nazivi, čeprav nimajo svoje univerze, visoko nad slovenskim povprečjem.

V zadnjem času se vedno pogosteje oglaša zaskrbljenost, da politika vzhodne sosede sega čez trianonsko mejo ter na različne načine krepi svoj finančni in gospodarski vpliv v Lendavi in pretežno madžarskih vaseh. Za kar je vsaj toliko kot država, ki se ji kolca po nekdanji moči, zaslužna brezbrižnost države, katere del je Prekmurje že polnih sto let. Kot da gre za regijo gospodarskih brodolomov, s katero ima slovenska matica manj skupnega kot z germanskimi in romanskimi sosedi na severu in zahodu. Bosta odkritje spomenika priključitvi Prekmurja slovenski matici in oblikovanje novega Prekmurskega trga v Ljubljani naredili konec tej praksi? Bil bi že čas!