NA EKS
Kdo skruni slovensko zastavo?
Lara Paukovič
Odpri galerijo
Na družabnih omrežjih je včasih dovolj že majhen plamen, da se vname ogenj. Nazadnje je »hudo provokacijo« zakuhala založba Beletrina, ki je na svojem profilu na facebooku ob citatu iz intervjuja z dramatičarko Simono Semenič objavila njeno fotografijo. Na njej je oblečena v slovensko zastavo, del katere je odrezan, skoznjo pa sili Simonin nosečniški trebuh. Fotografija je nastala v kontekstu avtoričinega performansa pred devetimi leti in takrat se ob njo očitno ni spotaknil nihče. No, ampak takrat je bila Simona Semenič še relativno neznana umetnica, zdaj pa je nagrajenka Prešernovega sklada, in tudi to gre marsikomu v nos. Skratka, internetni komentatorji, naš najljubši vir zabave – dokler se ne spravijo nate –, so dobesedno ponoreli. Brali smo lahko vse, od groženj dramatičarki s kazenskim pregonom (nekdo jo je celo res prijavil!), pozivov k bojkotu knjig založbe Beletrina, ker si sploh drznejo izdajati njena dela, pa do agresivnih žaljivk. Odzvala so se znana imena, denimo operna pevka Alenka Gotar, ki meni, da je »sramota za SLOVENSKO kulturo, da ta ženska prejme nagrado Prešernovega sklada! Uničenje zastave kot slovenskega državnega simbola je zatajitev svojega naroda in kulture!« Ob takšnem razburjenju človeka kar prime, da bi stopil do ubogih ljudi in jim namenil kakšno toplo besedo, jih osebno pomiril in jim zagotovil, da slovenska kultura zaradi ene razrezane zastave ne bo propadla, da svet in Slovenija še stojita, da je vse še vedno v najlepšem redu.
To me pripelje do vprašanja, ki sem si ga nameravala v kolumni zastaviti: zakaj ljudje ne reagirajo na mnoge provokativne performanse (trenutno se sicer razburjajo tudi nad delom Maje Smrekar, ki domovinskih simbolov še ne uničuje, a je pozornosti deležna predvsem zato, ker je tako kot Semeničeva Prešernova nagrajenka), skoraj brez izjeme pa skočijo v zrak, ko gre za »skrunjenje« domovinskih (ali pa religioznih) simbolov? Ena izmed razlag bi lahko bila ta, ki jo podajo Pyzsczynsky, Solomon in Greenberg v knjigi In the Wake of 9/11: The Psychology of Terror (Po 11. septembru: psihologija terorja), v kateri med drugim analizirajo odzive Američanov na teroristični napad 11. septembra 2001. Opravili so več psiholoških eksperimentov in dokazali, da se je netolerantnost Američanov do drugih narodnosti pa tudi religij ali političnih načel po terorističnem napadu povečala. Tako so sklenili, da daje ljudem patriotizem lažen občutek varnosti in jim pomaga osmišljati življenje. Nekje v ozadju je namreč vedno prisoten nezaveden strah pred smrtjo in tem, da smo na svetu brez resničnega poslanstva. Trenutni čas pa je tako turbulenten, da se skoraj vsak dan zgodi kaj, kar nas opomni na to, da je prihodnost negotova. Če želimo vsaj približno normalno delovati v družbi, moramo to potlačiti, hkrati pa potrebujemo nekaj, na kar se lahko opremo, recimo pripadnost domovini. Ampak pri določenih osebkih pride gnev, ki je posledica tega potlačevanja, očitno na plan ob vsaki priložnosti, ki zamaje kvaziurejenost sveta, v katerem živijo. Zato takšno sovraštvo do umetnikov, ki v svojih performansih skrunijo domovino in/ali Boga (kar se hitro prenese na sovraštvo do umetnikov na splošno), do tujcev, istospolno usmerjenih in podobno.
Vendar je to samo eno od pojasnil za takšno ravnanje – nikakor pa ne opravičilo. In takšen odziv ljudi vzbuja skrb. Seveda dopuščam možnost, da Simonin performans komu pač ni bil všeč. Če tak človek že čuti potrebo po internetnem komentiranju, potem naj zapiše: »Meni se uporaba slovenske zastave v tem kontekstu ne zdi potrebna,« in konec debate. Kulturno izraženo nestrinjanje. Gnev, ki se je zadnje dni zlival po spletu, pa je čisto druga dimenzija. Žalosti me dejstvo, da ljudje s tako gorečnostjo branijo svojo domovino, kulturo in vrednote, hkrati pa brez kakršne koli kulture udrihajo po človeku, čigar poanto so najverjetneje zgrešili. Seveda je lažje napadati zlorabo nacionalnih simbolov kot iti na ulice, ko si res nezadovoljen s stanjem v državi. Še bolj pa me žalosti to, kako fanatično so prepričani o svojem prav – prepričana sem, da bo marsikdo tak, ko bo bral to kolumno, v mislih spljuval tudi mene, ob tem pa nikoli ne bo ugotovil, kako neveden je. Na pamet mi pade citat, ki ga pripisujejo Einsteinu, a najverjetneje ni zares njegov, je pa situaciji primeren: »Samo dve stvari sta neskončni: vesolje in človeška neumnost, ampak za vesolje nisem povsem prepričan.«
To me pripelje do vprašanja, ki sem si ga nameravala v kolumni zastaviti: zakaj ljudje ne reagirajo na mnoge provokativne performanse (trenutno se sicer razburjajo tudi nad delom Maje Smrekar, ki domovinskih simbolov še ne uničuje, a je pozornosti deležna predvsem zato, ker je tako kot Semeničeva Prešernova nagrajenka), skoraj brez izjeme pa skočijo v zrak, ko gre za »skrunjenje« domovinskih (ali pa religioznih) simbolov? Ena izmed razlag bi lahko bila ta, ki jo podajo Pyzsczynsky, Solomon in Greenberg v knjigi In the Wake of 9/11: The Psychology of Terror (Po 11. septembru: psihologija terorja), v kateri med drugim analizirajo odzive Američanov na teroristični napad 11. septembra 2001. Opravili so več psiholoških eksperimentov in dokazali, da se je netolerantnost Američanov do drugih narodnosti pa tudi religij ali političnih načel po terorističnem napadu povečala. Tako so sklenili, da daje ljudem patriotizem lažen občutek varnosti in jim pomaga osmišljati življenje. Nekje v ozadju je namreč vedno prisoten nezaveden strah pred smrtjo in tem, da smo na svetu brez resničnega poslanstva. Trenutni čas pa je tako turbulenten, da se skoraj vsak dan zgodi kaj, kar nas opomni na to, da je prihodnost negotova. Če želimo vsaj približno normalno delovati v družbi, moramo to potlačiti, hkrati pa potrebujemo nekaj, na kar se lahko opremo, recimo pripadnost domovini. Ampak pri določenih osebkih pride gnev, ki je posledica tega potlačevanja, očitno na plan ob vsaki priložnosti, ki zamaje kvaziurejenost sveta, v katerem živijo. Zato takšno sovraštvo do umetnikov, ki v svojih performansih skrunijo domovino in/ali Boga (kar se hitro prenese na sovraštvo do umetnikov na splošno), do tujcev, istospolno usmerjenih in podobno.
Žalosti me, da ljudje s tako gorečnostjo branijo svojo domovino, kulturo in vrednote, hkrati pa brez kakršne koli kulture udrihajo po človeku, čigar poanto so najverjetneje zgrešili.
Vendar je to samo eno od pojasnil za takšno ravnanje – nikakor pa ne opravičilo. In takšen odziv ljudi vzbuja skrb. Seveda dopuščam možnost, da Simonin performans komu pač ni bil všeč. Če tak človek že čuti potrebo po internetnem komentiranju, potem naj zapiše: »Meni se uporaba slovenske zastave v tem kontekstu ne zdi potrebna,« in konec debate. Kulturno izraženo nestrinjanje. Gnev, ki se je zadnje dni zlival po spletu, pa je čisto druga dimenzija. Žalosti me dejstvo, da ljudje s tako gorečnostjo branijo svojo domovino, kulturo in vrednote, hkrati pa brez kakršne koli kulture udrihajo po človeku, čigar poanto so najverjetneje zgrešili. Seveda je lažje napadati zlorabo nacionalnih simbolov kot iti na ulice, ko si res nezadovoljen s stanjem v državi. Še bolj pa me žalosti to, kako fanatično so prepričani o svojem prav – prepričana sem, da bo marsikdo tak, ko bo bral to kolumno, v mislih spljuval tudi mene, ob tem pa nikoli ne bo ugotovil, kako neveden je. Na pamet mi pade citat, ki ga pripisujejo Einsteinu, a najverjetneje ni zares njegov, je pa situaciji primeren: »Samo dve stvari sta neskončni: vesolje in človeška neumnost, ampak za vesolje nisem povsem prepričan.«