Kranjčanka Tina živi v avtodomu sredi Anglije

Nomadsko življenje (vandvelerjev) še zdaleč ni izkoreninjeno. Postalo je celo modno. Izraz vandwellers se je prvič pojavil v Združenem kraljestvu, in sicer konec 19. stoletja, bilo je v času potujočih cirkusov, njihov ceh pa se je imenoval Van Dwellers. Že kmalu zatem, leta 1901, je Albert Bigelow Paine, znan po biografiji Marka Twaina, izdal potopis z naslovom The Van Dwellers; pisal je o ljudeh, ki živijo na pragu revščine, njihova nomadska življenja pa krasijo konjska vprega in značilna bivališča – vagoni. Ko so konjske vprege odšle v pozabo in so jih na cestiščih zamenjala motorizirana vozila, se je začela sodobna oblika nomadskega življenja.

Bivališča na kolesih so v šestdesetih letih prejšnjega stoletja znova popularizirali hipiji. Po zadnji ekonomski recesiji pa se je nomadsko življenje spet razširilo. Preraslo je v gibanje, imenovano vanlife, ki ga zdaj simbolizira predvsem predelan Volkswagnov kombi in šteje menda že več kot 200.000 novodobnih nomadov.
 

Ostala brez ficka

Ko je svet zajela pandemija, so postali vandvelerji na lepem na udaru. Na njihov alternativni življenjski slog je novi koronavirus še izraziteje vplival. Svobodno in lahkotno potovanje po svetu je nenadoma zamrlo in postalo zasidrano. Če ne bi bilo navadnih, a dobrih ljudi, bi marsikdo obupal. Po skrajni meji je v tem obdobju stopala tudi 35-letna Kranjčanka Tina Zorc. Toliko časa, 16 let, je že na Otoku, da jo poznajo kar pod imenom Judy.
Tudi ona je članica skupnosti vanlife.

Že pred časom se je odpovedala najeti hiši v velškem Buckleyju, si kupila avtodom, sprva z mislijo, da bo še naprej delovala in živela v njej dobro znanem okolju, skupaj s svojo štirinožno prijateljico pa bi ob koncih tedna raziskovali Veliko Britanijo.
S psičko Lucy Loo živi v avtodomu peugeot ravenna. Ter se v teh dneh javno ter iz vsega srca zahvaljuje vaščanom Ecclestona, kraja nedaleč od Walesa. Potem ko je naša rojakinja zaradi pandemije ostala brez ficka, so ji priskočili solidarno na pomoč. Preživljala je izjemno težke čase.
 

Pričarali so ji veliko noč

Ko je svet zajel koronavirus, je bila namreč Tina takoj ob službo. Zaposlena je bila v nakupovalnem parku v Broughtonu, nekje med prej omenjenim Buckleyjem in večjim Chestrom. Enajst let je delala v tej restavraciji, ki pripada verigi Frankie & Benny's. Za nameček je izgubila še dodatno delo čistilke.

Njen edini dohodek je tako samo 94 funtov na teden, znesek, ki ga prejema zaradi bolniške odsotnosti; imela je operacijo rame.
Znašla se je torej v sila zapletenem položaju. Medtem ko je bilo vsem drugim rečeno, naj ostanejo doma, je Tinino bivališče vendarle pod svobodnim nebom. Pa je usoda hotela, da je bila nazadnje zasidrana – prav v vasici Ecclestone. Česar seveda ne bo nikdar pozabila, pravi. Prevevajo jo same čudovite izkušnje, nikoli ne bo pozabila, pove, dobrot, s katerimi so jo domačini obdarili na velikonočno nedeljo. Pa tudi drugače ji stojijo ob strani in lepo pazijo na slovensko nomadko.

»Ena družina mi je prinesla čokoladna jajca, spet druga steklenico vina, neki par mi je dostavil nedeljsko večerjo s sladico, bil je sladoled, se spomnim, joj, kako dolgo ga že nisem jedla. Res, tako lepo sem se najedla, da sem po velikonočnem obedu kar zadremala.«
 

Po smrti psa je kupila avtodom

Tina Zorc je prišla v Veliko Britanijo izpolnit svoje otroške sanje: »Odkar pomnim, so bile moje sanje – Anglija. Tudi po toliko letih zdomstva verjamem, da je moja obljubljena dežela še vedno tako čarobna. To je otok odkritih, odprtih in vljudnih ljudi.«


Zakaj se je v nekem trenutku svojega življenja odločila za avtodom, je brž pojasnila: »Pred letom in pol sem nepričakovano izgubila prejšnjega psa, ime ji je bilo Tia-Maria. Dotlej sem ves čas trdo delala, po svoje sem imela vsega dovolj. Tedaj sem sklenila, da bom potovala in odkrivala Otok. Ideja je bila, da bom še vedno delala, da pa bom ob vikendih, kot rečeno, potovala.«
 

Policist ji je prinesel košaro sadja

Že kmalu je postalo takšno življenje na kolesih njen slog. »To resda ni način življenja, ki bi bil za vsakogar. Ves čas ste namreč na robu, toda dokler je človek iskren, ljudje razumejo …«
Doslej je imela samo eno negativno izkušnjo. Policisti so ji v nekem trenutku zdrdrali serijo milo rečeno čudnih pritožb in obtožb, nič jim ni bilo všeč, še sedenje na betonskem pločniku ne. »Potem pa se je eden izmed policistov prišel že naslednji dan opravičit, še več, prinesel mi je košaro s sadjem,« se spominja. »Ko je prišel, me je poklical po mojem rojstnem imenu. 'Aha, ste me preverjali?' sem se nasmehnila. 'Res je, vse smo preverili in se prepričali, da plačujete prav vse račune, zato bi se vam opravičil za nastalo zmedo, ne skrbite, vse je v redu!'«


Tina opaža, da so jo ljudje v Eccelstonu vzeli skoraj že za svojo. Izginiti mora samo še ta virus in spet bo vse v najlepšem redu.