Kuha po navdihu in improvizira

Kak dan, in to predvsem takole ob koncih tedna, se zdi, da so instagrami in drugi kukalniki v življenja drugih ljudi polni fotk hrane. Ona je bila (spet) na večerji v neki super-ekstra-krasni restavraciji. On je na vroče rešetke vrgel še en ogromen stejk in ga med peko večkrat ovekovečil. Kolega kuhar je iz sezonskih in lokalnih sestavin ustvaril čudovito novo jed, ki je na turkizno modrem krožniku videti kot slikarjeva umetnina. Njej se je zdelo vredno v svet poslati fotografijo filigransko izdelanih turških baklav, njemu se je med sprehodom po odprti kuhinji v roko zataknil ogromen burger in se v trenutku spremenil v urbano kosilo ...


Ste opazili, da med temi mamljivimi fotografijami prevladujejo kosila in večerje, njihove malice pa se skorajda nikoli ne prezrcalijo na naše žepne zaslone? Ker ne malicajo? Ali zato, ker so malice največkrat nezdrave, neugledne in nefotogenične, spotoma zaužite? Kar prezrte so, čeprav niso nič manj pomembne kot drugi obroki. In prav zato, ker so odrinjene ob stran, jim danes namenjamo novo poglavje naše Kulinarične abecede.

Od rogljičkov do sardel iz konzerv

Na začetku je bila šolska malica. Pred njo, seveda, tista v vrtcu, a se je ne spominjam. Šolske pa so na marsikoga pustile vtis. Meni se zdi, da so bile razdeljene na dobre in bljak, vmesnih kot da ni bilo. Dobre so bile: kruh z medom in maslom, čokoladna krema z narisanim indijančkom, mlečni gres ali riž. Grozne pa: paštete vseh vrst, neki čudni namazi in – najbolj nepriljubljene tudi med večino sošolcev – sardele iz konzerve. Jesti jih celih nisi mogel, ker so se med zobmi zatikale koščice, kosti pa se ni dalo odstraniti, ne da bi naredil popoln kaos. Še najbolj grozen je bil tisti vonj, ki je ostal od olja – vedno je kaka kaplja padla na majico, hlače ali lase in potem si še cel dan prav nagravžno smrdel po ribah. Čeprav je odtlej preteklo mnogo let, v trgovini še nikdar nisem kupila sardel v konzervi in jih tudi ne bom.


To je bila osnovna šola, v srednji se malic niti ne spomnim. Vem samo, da smo pri neki uri biologije hodili po jedilnici in z vatirano paličico brisali sledi s pultov, za katerimi smo jedli. S paličicami smo nalašč šarili tudi po tleh, čeprav nam profesorica takih navodil ni dala. Med tisto uro smo bili najbrž videti kot preiskovalci kaznivih dejanj v televizijskih serijah. Če že nismo bili tako urejeni in lepi kot igralci v ameriških serijah, smo bili pa zagnani vsaj toliko kot oni. Vzorce iz jedilnice smo nato zaprli v petrijevke in čez nekaj dni opazovali, kako so se v njih prav bohotno razrasle kolonije bakterij. Na fakulteti so se malice izgubile med potjo z enega na drugo predavanje. Izgubljene so ostale tudi takrat, ko so se v službi vsako dopoldne vrstili sestanki ali ko so si kljuko podajali, prav tako drug za drugim, različni novinarski tereni. Tako je večino odraslega življenja, če je beseda kdaj nanesla na malico, spremljal tisti klasični izgovor: »Ni časa.«

Antropologinja, vzgojiteljica in vegetarijanka

O malicah nisem kaj prida razmišljala, dokler mi ni pred tedni poti prekrižala zanimiva sogovornica. Antropologinja Sara Aranel, ki je bila nekaj časa vzgojiteljica v ljubljanskem waldorfskem vrtcu. Kranjčanka, ki je pred desetimi leti pustila meso. V blokovskem predelu domačega mesta, na Planini, skupaj s prijateljico Matejo Kusterle vodi pogovorno-ustvarjalna srečanja z naslovom Tok ženske in v razmišljanje usmerja tudi mlajše letnike, zbrane na delavnicah Tok dekleta. Tu ženske in dekleta premlevajo o marsičem: »Naše vodilo je, da smo močnejše, če smo skupaj. Le tako smo lahko podpora druga drugi.« Najraje ima čaj, kavo si le občasno privošči.

»Zadnje čase sem se pogovarjala s kar nekaj osebami, ki so potarnale, da v službi jedo zelo slabo hrano in kako bi bilo dobro, da bi imeli kaj dobrega s seboj, a ne vedo, kaj bi si pripravili že dan prej, da bi zjutraj samo vzeli paketek in šli.« Je tudi avtorica kulinarične rubrike v kranjski reviji za alternativno (sub)kulturo Scena. In – zanimivo! – doma skorajda ne kuha.

Anglija, Poljska, Indija …

»Vedno se je zgodilo tako, da mi je kuhal kdo drug. Ko sem študirala na Obali, je bila to cimra. Ko sem doma, je za štedilnikom največkrat oče. Jaz pa ves čas nekako svetujem iz ozadja,« se nasmehne Sara, ko začne pripovedovati o svojih kuharskih peripetijah. Doda, da se je z vsakega potovanja v tujino vrnila bogatejša za kulinarično izkušnjo ali dve.


Marsikje je že bila: v Angliji je delala kot varuška, bila je na študentski izmenjavi na Poljskem, odpotovala je v Indijo in bila še kod. Vedno je pripravljena na nove izzive, in ko so jo v uredništvu revije, v katero mladi avtorji zapisujejo predvsem zgodbe s kranjske (sub)kulturne scene, lani povprašali, ali bi prevzela kuharsko rubriko, je bila takoj za.

Zdaj za Sceno, ki izide petkrat na leto, pripravi okusen članek. Za jesenski prispevek je ob vonju slovenske različice priljubljenega indijskega ingverjevo-limonovega napitka z medom razmišljala: »Kako čarobna je zares moč vonja, ki nas v trenutku popelje k babici v naročje ali pa na kak drug konec sveta. Najraje nekam, kjer je naš kraj sreče.« V zadnji Sceni se je poglobila v senzualnost, zraven pripela mamljiv recept za presno čokolado in med drugim zapisala: »Samo slediti moramo vonju užitka, ga pozdravljati, vabiti v svoje življenje in ga negovati. Tako rad pride, ostane in se celo krepi.« Pozimi se je v zgodbi, receptu in fotografiji poglobila v čičeriko, ki jo je pobližje spoznala v Angliji. Še danes jo obožuje: »Pripravljam jo na vse načine, saj je zelo hvaležna za eksperimente. Ima namreč dokaj nevtralen okus, ki se dobro kombinira z začimbami in okusi prilog.«


In takšne, vsestranske in primerne za kombiniranje z različnimi dodatki so tudi malice, o katerih je Sara Aranel razmišljala, ko smo jo pobarali za nekaj receptov. Teh, prizna, ne piše rada: »Vedno kuham po navdihu oziroma iz tistega, kar imam trenutno v hladilniku ali v shrambi. Recepte sicer zelo rada prebiram, a jih vedno prikrojim po svoje. Če je v njih meso, že razmišljam, kako bi ga nadomestila. Če so med sestavinami takšne, ki jih trenutno nimam doma, se potrudim in v kuhinjskih omarah poiščem kaj podobnega. Vzamem le ogrodje recepta, vse drugi je improvizacija.«

Zato lahko, če želimo, svojemu okusu prilagodimo tudi tri malice, ki jih je zapakirala tako, da se z nami podajo na predavanja, v pisarno, na izlet … Če vam katera na tej strani zapisana sestavina ni všeč, je nimate na zalogi ali bi jo radi nadomestili s katerimi drugimi izdelki, kar pogumno. Pomembno je le, da začnemo razmišljati o malici. Že danes.