Migranta napeljeval k uboju doktorja

LJUBLJANA – Ko smo prisluhnili zaključnim besedam Libanonca s francoskim potnim listom Michela Stephana v zgodbi o očitanem mu zločinu, smo dobili občutek, da bi od naše države prej kot zaporno kazen pričakoval vsaj Pahorjevo jabolko navdiha, če ne celo kakega žlahtnejšega državnega odlikovanja.

Doktor kemije se je namreč na vsa usta hvalil s svojimi revolucijskimi znanstvenimi odkritji v svetovnih velesilah. Zakaj pa je potem pred desetletjem in pol prišel v majhno Slovenijo in se zaposlil na Kemijskem inštitutu? »Sem nisem prišel zaradi denarja ali naravnih lepot, ampak zato, da bi doprinesel k razvoju in napredku družbe. Tudi majhne države lahko naredijo veliko, če imajo prave ljudi.« S tem je očitno meril nase.
 

Iračan in slovenščina

Znanstvenih dosežkov mu verjetno res ne gre oporekati, če se že tako hvali z njimi, toda to, kar je predlani storil v naši državi, je zelo hudo kaznivo dejanje. Iraškega migranta Alija Hamzaha Rashida je namreč napeljeval k uboju dr. Janeza Plavca, vodje nacionalnega centra za NMR spektroskopijo visoke ločljivosti na inštitutu. Temu je Stephan želel smrt, ker je v njem videl krivca, da je moral pred nekaj leti odleteti z inštituta, ob tem pa so mu sporočili, da je postal pri njih nezaželena oseba.

Včeraj je Libanonca doletela zaslužena kazen. Predsednica velikega okrožnega kazenskega senata Sinja Božičnik je sporočila, da je kriv. Zaradi napeljevanja k uboju je obsojen na sedem let in 10 mesecev zapora, zaradi nelegalnega posedovanja pištole, s katero naj bi Iračan umoril Plavca, pa na štiri mesece zapora. Enotna kazen je osem let zapora.

Sodišče popolnoma verjame Alijevi zgodbi: za uboj, ki naj bi ga zagrešil konec oktobra 2017, mu je Stephan obljubil 25.000 evrov (in mu tudi dal 3100 evrov predujma), izročil mu je Plavčevo fotografijo, pokazal mu je njegovo hišo in avtomobil, izročil mu je tudi rokavice, solzivec in čistila oziroma kemikalije za uničenje sledi. Njune pogovore v arabščini pa je Ali na skrivaj posnel, pohitel k policistom in opisal dogajanje, ti pa so, ko sta v gozdu na obrobju Ljubljane preizkušala Stephanovo pištolo bruni MOT 315, krenili v akcijo ter Libanonca aretirali.

Pomenljivo je, da je Stephan, ki je na glavni obravnavi očitke na svoj račun odločno zavračal, v preiskavi celo priznal, da je Iračana zares peljal do Plavčeve hiše. »Zato da bi ga on vprašal, zakaj sem nezaželen na inštitutu.« Radovedno sodnico je zanimalo: »V katerem jeziku pa bi to storil? Razen arabščine ne govori nobenega drugega jezika, kaj šele slovenskega.« Stephan je neprepričljivo zajecljal: »Ne, saj jaz bi vprašal Plavca, Ali bi bil samo zraven.«


Velikemu senatu se torej zdi osem let zapora primerna kazen za, tako se je v obrazložitvi izrazila sodnica »neuspelo napeljevanje k uboju«. Tožilka Petra Vugrinec je sicer predlagala enotno kazen devet let zapora in pol, po prestani kazni pa še petletni izgon Michela Stephana iz Slovenije. Toda senat se za izgon ni odločil, saj državljana Evropske unije lahko izženemo le pod posebnimi pogoji. Sodnica je poudarila, da je šlo za enkratni dogodek.