Morilec dobil 20 let in se za vedno poslovil

MARIBOR – »To ni moj nož. Moj ni imel zob na rezilu. Lahko gremo pogledat v stanovanje, ampak to ni moj nož,« je včeraj ob razglasitvi sodbe trdil 75-letni Jože Jurič, potem ko ga je sodni senat zaradi umora njegovega 30 let mlajšega prijatelja Zdravka Nedižavca obsodil na dolgo zaporno kazen.

»Kako dolgo bom še noter?«

Včerajšnja obravnava se je nadaljevala s poslušanjem klicev na operativno-komunikacijski center mariborske policije in na klicno številko reševalcev. Soseda Jožeta Juriča Anja Korošak je s tresočim se glasom najprej razlagala reševalcem: »Mislim, da je mrtev. Ima odprte oči in usta, a ne diha. Stepel se je s sosedom, pravzaprav ne vem, kaj se je zgodilo.« Po naročilu dispečerja je stopila do Nedižavca in ga začela oživljati. Toda tragičnega dne pomoči za Zdravka, ki naj bi večkrat po pričevanju sosedov prespal pri prijatelju, ni bilo. Po oceni patologa Rajka Kavalarja je 45-letni Zdravko Nedižavec najpozneje pol ure po usodni vbodni rani umrl.
Da je imel obtoženi Jože Jurič težave s čezmernim pitjem alkohola, so domala vse zaslišane priče povedale v en glas. Tudi prepirljiv in agresiven naj bi bil, kar potrjujejo plačilni nalogi, ki so jih zoper njega spisali mariborski in raški policisti.

Toda upokojenec je še vedno vztrajal: »Ne vem, kaj naj rečem. Tega nisem naredil. Drugega nimam dodati.« Toda iz kazenske evidence je bilo razvidno, da je Jožeta Juriča okrajno sodišče v Mariboru januarja lani obsodilo na štiri mesece zapora. Vzrok? Povzročitev lahke telesne poškodbe in grožnje. Ker doslej ni imel podobnih prestopkov, mu je sodnica izrekla pogojno obsodbo, a mu naložila tudi enoletno poskusno dobo. Ta bi se iztekla februarja letos, če se ne bi prej zgodil nesrečni 18. december 2017.

En sam vbod

Obtožnica, ki jo je zastopala tožilka Aleksandra Kolarič, ga bremeni umora na zahrbten način. Morilec naj bi se Zdravku Nedižavcu približal s hrbta in ga umoril z enim samim vbodom naravnost v srce. Kolaričeva je menila, da je primerna kazen za tovrstno dejanje 23 let zapora.

»Olajševalna okoliščina je le ta, da je to storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Oteževalna pa vsekakor, da je bil obtoženi že obsojen, četudi na pogojno kazen. A kot kaže, sankcija opomnilne narave nanj ni vplivala.« Povsem drugačnega mnenja je bil zagovornik obtoženega, odvetnik Petja Jenčič: »Obtožbi ni uspelo dokazati, da je to dejanje storil obtoženi. Če pa je to storil obtoženi, je bila to posledica prepira, ki sta ga imela s pokojnim, in s tem ne gre za dejanje, storjeno na zahrbten način. Predlagam, da se obtoženega oprosti in se odpravi pripor.«
Še preden pa je senat sprejel odločitev, je Jože Jurič sodnici Barbari Nerat v roko potisnil list belega papirja. Bilo je pismo, ki ga je napisal svoji ženi Anici: »To pismo je za tebe, da veš, da nisem storil tega, kar pišejo. Vedi, da nisem storilec tega dejanja, četudi bo sodišče reklo, da sem storilec. To poslovilno pismo je za tebe in Ireno (hčerka, op. p.), da bosta vedeli, kako je na stvari. To je moje zadnje. V petek me ne bo več.« Na vprašanje, kaj je želel povedati z zadnjim stavkom, obtoženi Jurič ni imel pravega odgovora, vsem v dvorani pa je bilo jasno, da ga misli nesejo k temu, da bi dvignil roko nase.

Senat je manj kot uro sedel pred dokazi na mizi in že sprejel odločitev: 20 let zapora za umor. Sodnica Barbara Nerat pa ni mogla mimo pogojne obsodbe, ki jo je preklicala in dvajsetletni naložila še dodatne tri mesece zaradi povzročitve lahke telesne poškodbe in grožnje. Med obrazložitvijo pa je Neratova dejala: »Glede na to, kar ste napisali ženi, niste pričakovali oprostilne sodbe. Senat je po tehtanju dokazov prišel do spoznanja, da ste bili vi tisti, ki ste zabodli prijatelja Zdravka Nedižavca.« »Nisem!« se je skoraj s krikom branil obtoženi Jože Jurič. Na prigovarjanje se je vendarle umiril, a po obrazložitvi sodbe sodnico kar nekoliko zmedeno vprašal: »Kako dolgo bom še tukaj notri?« Kot da ne bi razumel, da bo večji del dni, ki so mu še ostali v življenju, preživel za zapahi.