PETER FINK
Najditelju dedove harmonike obljublja nagrado
Peter Fink išče meh, ki ga je do leta 1982 raztegoval njegov prednik Jože Smolič - Palezov Jože.
Odpri galerijo
Dolenjska in harmonika gresta z roko v roki, melodija harmonike je del dolenjskega DNK. Če je le bilo mogoče, je bila harmonika pri hiši ali v vasi ljudski godec. Tradicija se ohranja iz roda v rod, meh radi raztegnejo tudi mlajši. Eden teh je zagotovo 33-letni Peter Fink iz Dolenje vasi pri Mirni Peči.
Svojčas je veliko igral, danes precej manj. A strasti in spoštovanja do harmonike in tradicije ni zato nič manj. Prav slednje, spoštovanje prednikov, ga žene, da bi s pomočjo facebooka našel harmoniko, ki jo je igral njegov ded Jože Smolič.
»Iščem harmoniko Prostor, na katero sem se naučil igrati. Bila je last mojega starega očeta, ki ga nisem nikoli poznal, saj je umrl pred mojim rojstvom. Na fotografijah sem še mlad. Na eni Kekec za materinski dan, na drugi sem igral pri sosedovih za rojstni dan. Lepo prosim, da delite. Upam, da jo najdemo. Prostor CFB in polovica Es-dura, velikost 36. Prodana je bila v Dobrepolje (Jože Zevnik) pred 15 leti,« je Fink zapisal na družbenem omrežju, objava pa je bila deljena več stokrat.
S Petrom se srečamo v Novem mestu, kjer dela kot vodja projektov pri podjetju Blast Tehnik. Beseda hitro steče. Pove, da sicer že pet let ne igra več v ansamblu, življenjske poti in posel so naredili svoje, zato je dal svojo otroško ljubezen na stran. A rad se spomni svojih začetkov. »Harmoniko sem začel igral pri šestih letih,« začne Peter. Harmonika, s katero se je naučil, je bila last starega očeta Jožeta, ki pa je tragično končal svojo življenjsko pot. Na dan mučenikov marca 1982 ga je do smrti povozil avto v Trebnjem. Ravno ko je šel od gostilne Meglič, kjer je igral, še do gostilne Zore. »Vsi so mi povedali, da je bil ded Jože Smolič, Palezov Jože so mu rekli, pravi muzkonter. Imel je bogat repertoar, tudi za dva ali tri dni je odšel in igral na porokah. Pa slišal sem tudi, da je imel v podjetju Trimo Trebnje kar svoj kotiček, kjer je sedel in igral, vsi pa so se imeli lepo okoli njega,« ve povedati Peter o dedu.
»Jože je bil star 14 ali pa celo 15 let, ko si je kupil prvo harmoniko,« pa o svojem bratu pripoveduje Ivan Janez Smolič, ki še vedno živi v vasi Vrhtrebnje. »Zidarjem je pomagal mešati malto, pa je prihranil denar. Jože je bil velik humorist in veseljak, sicer pa glasbeni samouk. Veliko je igral Slakovo glasbo, sicer pa so ga vabili na poroke. Če kdaj ni mogel, so ohcet kar prestavili. Na stotine parom je igral. Pa nikoli niso prej vprašali za ceno, vprašanje je bilo samo, ali prideš. S plačilom pa je bilo tako, da je starešina, torej priča od ženina, poskrbel, da je zbral med svati prispevek za glasbenika. Ta je to dobil in pri sebi preštel. Če so dali pravo bero, se je igranje zavleklo v naslednji dan, sicer je kmalu končal,« ve povedati Ivan, ki je bil ponosen na svojega brata, ki je za harmoniko navdušil tudi Staneta, najmlajšega od treh bratov.
Danes je živ le Ivan, za Staneta je bila usodna bolezen, Jožeta je vzela prometna nesreča. »Takrat je vse zamrlo, ko se je zgodila nesreča. Mlajši brat nekaj let sploh ni hotel več igrati,« se grenke izkušnje spominja Ivan, za nadaljevanje družinske tradicije pa je poskrbel Jožetov vnuk Peter.
»Mama in moja mami sta ostala sami, harmonika je bila v kosih, pospravili sta jo v zidanico. A kot otrok sem jo našel. Hotel sem igrati, pa so se starši odločili, da jo bomo dali popraviti,« nadaljuje Peter, kako se je začel učiti igranja. Užival je. Hodil je v glasbeno šolo, a tam mu je profesorica očitala, da ima zavoljo igranja na frajtonarico težave pri igranju na klaviature.
»Svetovala mi je, naj neham s frajtonarico, pa sem potem nehal s klaviaturami,« pristavi Peter, ki je potem igral in igral. Pridružil se je Društvu harmonikarjev Mirna Peč in začel še hitreje napredovati po zaslugi Toneta Špringerja. Da bi bil konkurenčen in da bi šel razvoj lažje naprej, je potreboval novo harmoniko. »S starši smo se okoli leta 2002 odločili, da to prvo harmoniko prodamo. Stopili smo v stik z Jožetom Zevnikom iz Dobrepolja, ki je bil tudi moj učitelj harmonike, ko je enkrat na tri mesece s svojo katrco prihajal v Trebnje in nas poučeval. Zevnik je harmoniko odkupil, sled za njo pa se je izgubila,« priznava Peter, ki danes čuti, da bi rad dedovo harmoniko spet imel. »Želim si jo imeti, želim jo odkupiti, nagrada pa je razpisana tudi za tistega, ki bi mi pomagal s končno informacijo do harmonike,« je jasen Peter.
»Harmonika, ki jo iščem, je svetlejše barve, premore tri vrste CFB in dodatno četrto, ki je polovica dura Es. Ko smo jo prodali, so bile vidne sledi nesreče – na kovinskem pokrovu pri tipkah je bilo nekaj udrtin, poznalo se je, da so pokrov na diskantni strani ravnali in popravili. Na zaključnih vogalih in okrasnih letvicah so tudi sledi poškodbe. Harmonika je imela ozke bele pasove. Specifična je tudi zato, ker je visoka 36, in ne 38 centimetrov,« še doda Peter v upanju, da se najde kdo in se mu javi!
Svojčas je veliko igral, danes precej manj. A strasti in spoštovanja do harmonike in tradicije ni zato nič manj. Prav slednje, spoštovanje prednikov, ga žene, da bi s pomočjo facebooka našel harmoniko, ki jo je igral njegov ded Jože Smolič.
Umrl v nesreči
»Iščem harmoniko Prostor, na katero sem se naučil igrati. Bila je last mojega starega očeta, ki ga nisem nikoli poznal, saj je umrl pred mojim rojstvom. Na fotografijah sem še mlad. Na eni Kekec za materinski dan, na drugi sem igral pri sosedovih za rojstni dan. Lepo prosim, da delite. Upam, da jo najdemo. Prostor CFB in polovica Es-dura, velikost 36. Prodana je bila v Dobrepolje (Jože Zevnik) pred 15 leti,« je Fink zapisal na družbenem omrežju, objava pa je bila deljena več stokrat.
S Petrom se srečamo v Novem mestu, kjer dela kot vodja projektov pri podjetju Blast Tehnik. Beseda hitro steče. Pove, da sicer že pet let ne igra več v ansamblu, življenjske poti in posel so naredili svoje, zato je dal svojo otroško ljubezen na stran. A rad se spomni svojih začetkov. »Harmoniko sem začel igral pri šestih letih,« začne Peter. Harmonika, s katero se je naučil, je bila last starega očeta Jožeta, ki pa je tragično končal svojo življenjsko pot. Na dan mučenikov marca 1982 ga je do smrti povozil avto v Trebnjem. Ravno ko je šel od gostilne Meglič, kjer je igral, še do gostilne Zore. »Vsi so mi povedali, da je bil ded Jože Smolič, Palezov Jože so mu rekli, pravi muzkonter. Imel je bogat repertoar, tudi za dva ali tri dni je odšel in igral na porokah. Pa slišal sem tudi, da je imel v podjetju Trimo Trebnje kar svoj kotiček, kjer je sedel in igral, vsi pa so se imeli lepo okoli njega,« ve povedati Peter o dedu.
Zaslužil pri zidarjih
»Jože je bil star 14 ali pa celo 15 let, ko si je kupil prvo harmoniko,« pa o svojem bratu pripoveduje Ivan Janez Smolič, ki še vedno živi v vasi Vrhtrebnje. »Zidarjem je pomagal mešati malto, pa je prihranil denar. Jože je bil velik humorist in veseljak, sicer pa glasbeni samouk. Veliko je igral Slakovo glasbo, sicer pa so ga vabili na poroke. Če kdaj ni mogel, so ohcet kar prestavili. Na stotine parom je igral. Pa nikoli niso prej vprašali za ceno, vprašanje je bilo samo, ali prideš. S plačilom pa je bilo tako, da je starešina, torej priča od ženina, poskrbel, da je zbral med svati prispevek za glasbenika. Ta je to dobil in pri sebi preštel. Če so dali pravo bero, se je igranje zavleklo v naslednji dan, sicer je kmalu končal,« ve povedati Ivan, ki je bil ponosen na svojega brata, ki je za harmoniko navdušil tudi Staneta, najmlajšega od treh bratov.
Želim si jo imeti, želim jo odkupiti, nagrada pa je razpisana tudi za tistega, ki bi mi pomagal s končno informacijo do harmonike.
Danes je živ le Ivan, za Staneta je bila usodna bolezen, Jožeta je vzela prometna nesreča. »Takrat je vse zamrlo, ko se je zgodila nesreča. Mlajši brat nekaj let sploh ni hotel več igrati,« se grenke izkušnje spominja Ivan, za nadaljevanje družinske tradicije pa je poskrbel Jožetov vnuk Peter.
Našel jo je v zidanici
»Mama in moja mami sta ostala sami, harmonika je bila v kosih, pospravili sta jo v zidanico. A kot otrok sem jo našel. Hotel sem igrati, pa so se starši odločili, da jo bomo dali popraviti,« nadaljuje Peter, kako se je začel učiti igranja. Užival je. Hodil je v glasbeno šolo, a tam mu je profesorica očitala, da ima zavoljo igranja na frajtonarico težave pri igranju na klaviature.
»Svetovala mi je, naj neham s frajtonarico, pa sem potem nehal s klaviaturami,« pristavi Peter, ki je potem igral in igral. Pridružil se je Društvu harmonikarjev Mirna Peč in začel še hitreje napredovati po zaslugi Toneta Špringerja. Da bi bil konkurenčen in da bi šel razvoj lažje naprej, je potreboval novo harmoniko. »S starši smo se okoli leta 2002 odločili, da to prvo harmoniko prodamo. Stopili smo v stik z Jožetom Zevnikom iz Dobrepolja, ki je bil tudi moj učitelj harmonike, ko je enkrat na tri mesece s svojo katrco prihajal v Trebnje in nas poučeval. Zevnik je harmoniko odkupil, sled za njo pa se je izgubila,« priznava Peter, ki danes čuti, da bi rad dedovo harmoniko spet imel. »Želim si jo imeti, želim jo odkupiti, nagrada pa je razpisana tudi za tistega, ki bi mi pomagal s končno informacijo do harmonike,« je jasen Peter.
Harmonika ima ozke bele pasove. Specifična je tudi zato, ker je visoka 36, in ne 38 centimetrov.
»Harmonika, ki jo iščem, je svetlejše barve, premore tri vrste CFB in dodatno četrto, ki je polovica dura Es. Ko smo jo prodali, so bile vidne sledi nesreče – na kovinskem pokrovu pri tipkah je bilo nekaj udrtin, poznalo se je, da so pokrov na diskantni strani ravnali in popravili. Na zaključnih vogalih in okrasnih letvicah so tudi sledi poškodbe. Harmonika je imela ozke bele pasove. Specifična je tudi zato, ker je visoka 36, in ne 38 centimetrov,« še doda Peter v upanju, da se najde kdo in se mu javi!