KOLUMNA
Od Vancouvra do Pjongčanga
Nestrpni in polni pričakovanj.
Odpri galerijo
Igre v Pjongčangu, ki se bodo s slovesnim odprtjem uradno začele danes, so moje druge olimpijske po Vancouvru '10. Med obema zimskima spektakloma je minilo osem let in v tem času se je spremenilo marsikaj, kar je glede na to, kako hitro se vrti svet, povsem razumljivo. Iz Kanade sem poročal že za Delo, tokrat za Slovenske novice, in priznati moram, da se kljub bridkemu mrazu, ki zna s pomočjo vetra zarezati prav do kosti, že zelo veselim prihajajočih dnevov v Južni Koreji. Kakor sem se tudi svojih krstnih OI v Vancouvru. Čeprav je odtlej na Tihem oceanu, ki sega od Kanade pa do Azije, nastalo že nešteto valov, jih imam še zdaj v živo pred očmi. Kot da bi se zgodile včeraj. Nikoli ne bom pozabil dveurne vožnje od Vancouvra do Whistlerja po idilični cesti, poimenovani Sea to Sky (od morja do neba), ki je zaradi čudovitega razgleda na gore in zalive minila, kot bi trenil. Nove so bile zame tudi table na tamkajšnjih avtobusnih postajah, ki so nas opozarjale, naj zaradi medvedov na njih ne puščamo ostankov hrane, velik vtis pa so name zapustili tudi čudoviti ameriški jezerci, ki so mogočno krožili na nebu, pri čemer se niso pretirano zmenili za vrvež pod njimi. Seveda so mi v spominu ostali tudi vsi slovenski uspehi, še bolj kot srebrni kolajni alpske smučarke Tine Maze v superveleslalomu in veleslalomu pa bronasto odličje tekačice Petre Majdič – predvsem zaradi načina, kako ga je osvojila.
Njen finalni sprint s štirimi zlomljenimi rebri in pnevmotoraksom oziroma predrto popljučnico (poškodbe je staknila med jutranjim ogrevanjem pri znamenitem padcu v nezavarovano globel) meji na pravi čudež in zagotovo spada v rubriko Saj ni res, pa je. Zavoljo križevega pota, ki ga je pretekla, je bil njen bron – kot je tudi sama omenila – dejansko posut z diamanti. Ko se zdaj ozre na ta podvig, ima zanjo prejkone že vrednost zlata. Petrina volja je bila tedaj močnejša od bolečin, zdi se, da je tisti dan prav nič ne bi moglo ustaviti na poti do tako zelo želene in zaslužene žlahtne kovine na OI, po kateri hrepenijo pravzaprav vsi vrhunski športniki.
Še vedno je živ spomin na čudež Petre Majdič, ko je z zlomljenimi rebri osvojila bronasto odličje.
Njen finalni sprint s štirimi zlomljenimi rebri in pnevmotoraksom oziroma predrto popljučnico (poškodbe je staknila med jutranjim ogrevanjem pri znamenitem padcu v nezavarovano globel) meji na pravi čudež in zagotovo spada v rubriko Saj ni res, pa je. Zavoljo križevega pota, ki ga je pretekla, je bil njen bron – kot je tudi sama omenila – dejansko posut z diamanti. Ko se zdaj ozre na ta podvig, ima zanjo prejkone že vrednost zlata. Petrina volja je bila tedaj močnejša od bolečin, zdi se, da je tisti dan prav nič ne bi moglo ustaviti na poti do tako zelo želene in zaslužene žlahtne kovine na OI, po kateri hrepenijo pravzaprav vsi vrhunski športniki.