LJUBLJANSKO BARJE
Osem let po grozljivi tragediji: balonarju Kolencu ni mogoče očitati krivde
Miro Kolenc je pravnomočno nedolžen. S tridesetimi potniki poletel v krasno jutro, nenadoma je prihrumela nevihta.
Odpri galerijo
Kolenčeva odločitev za polet ni bila nerazumna ali nenavadna glede na informacije, ki so mu bile na voljo. FOTO: MARKO FEIST
Natanko osem let po balonarski tragediji na Barju Miro Kolenc velja za dokončno oproščenega krivde smrti 11-letne Alje, njenega očeta Izidorja Prevodnika in matere Bojane Groznik, Eme Zelko, njenega moža Petra in Erike Ferlan. Višje sodišče je namreč te dni sporočilo, da je potrdilo odločitev okrožne kolegice Sinje Božičnik, ki je pilota v dvomu o njegovi krivdi oprostila vseh očitkov.
Zgodilo se je 23. avgusta 2012, ko se je Kolenc nekaj minut pred sedmo zjutraj dvignil v višave z enim največjih toplozračnih balonov na svetu. Šlo je za komercialni polet s 30 potniki, kopilotom in pilotom. Iz smeri Brda jih je neslo proti Barju, uro pozneje pa je balon ob poskusu pristanka odbilo od tal, nakar se je zaletel v bližnje drevo, se prevrnil in vnel. Že med odbijanjem je iz košare pometalo nekaj potnikov, nekaj pa jih je popadalo iz nje, ko je treščila ob drevo. Šest ljudi je torej umrlo, 11 je bilo hudo ranjenih.
Tožilci so balonarja preganjali z obtožbo, da je iz malomarnosti zagrešil kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti. Prepričani so namreč bili, da se je zavedal, da se lahko zaradi slabih vremenskih razmer, nespoštovanja pravil stroke in pravil pristajanja zgodi nesreča, a je lahkomiselno menil, da se to ne bo zgodilo.
Že uro pred poletom naj bi bila za območje Ljubljane uradno napovedana možnost dopoldanskih neviht, ob vzletu pa že vidni nevihtni oblaki. Ob pristanku naj ne bi potegnil vrvi za zasilno pristajanje, prav tako ni ugasnil gorilca, ni zaprl dovoda goriva v cilindre ...
»Nedolžen sem,« je vztrajal Kolenc in pripomnil, da je storil vse, kar je bilo v njegovi moči, ko se je nebo brez enega samega oblačka v hipu spremenilo: »Prvič v življenju sem to doživel. Izjemen preobrat vremena. Kar naenkrat sem iz smeri Vrhnike zagledal črno gmoto, kako se z veliko hitrostjo vali proti Ljubljani.«
Kriv je! pa so denimo še pred začetkom procesa bentili tudi nekateri slovenski balonarji. Eden, ki je videl njegov balon v zraku in bližajočo se nevihto, si je bojda zamrmral »ta tepec pa gre letet«. Drugi je Kolencu očital, da pristajanja že tako ni obvladoval, »saj mu je že manjši balon uhajal iz rok«.
In morda so tudi take obremenilne izjave poskrbele za najverjetneje odločilni moment v sodni odisejadi o tej balonarski nesreči. Kolenčev odvetnik Boris Grobelnik je namreč sodnici predlagal postavitev tujega izvedenca balonarske stroke, »saj pri nas takih nimamo, imamo le ljubiteljske balonarje, ki pa so bili že v dosedanjih izjavah nepošteni do mojega klienta«.
Angleški izvedenec Philip Dunnington je bil za Kolenca razbremenjujoč. Vzroke za nesrečo je pripisal več dejavnikom: »Relativna neizkušenost pilota v neobičajnih razmerah, izbruh požara in nezadostni napotki potnikom.« Pripomnil je, da niti sam kljub 40-letnim izkušnjam z balonom v takih razmerah in pri taki hitrosti (tudi do pet metrov na sekundo) še ni pristajal.
»Ne morem reči stoodstotno, kako bi ukrepal. Poskušal sem si predstavljati, kaj bi sam naredil, in nekako mislim, da bi enako.« Nevihta je bila po njegovem vidna med poletom, ne pa nujno ob vzletu. Glede izbruha požara na balonu in očitka Kolencu, da ni ugasnil gorilnika ob pristanku, je dejal, da lahko pilot ogenj ugasne šele, ko je povsem prepričan, da ga ne bo več potreboval, za recimo prelet ovire. O tem, katero vrvico je Kolenc potegnil ob pristanku oziroma je ni, pa je izvedenec menil, da v teh okoliščinah to za nastanek nesreče ni bilo bistveno.
Tožilka Nikolaja Hožić je bila tudi ob koncu okrožnega sojenja prepričana o Kolenčevi krivdi in je zanj predlagala kazen osem let zapora, Božičnikova pa ga je torej oprostila. Tožilstvo je nato s pritožbo od višjega sodišča terjalo razveljavitev oprostilke in vnovično prvostopenjsko sojenje.
Seja pritožbenih sodnic v sestavi Barbara Črešnar Debeljak, Stanka Živič in Mateja Lužovec je bila 27. julija letos, zdaj pa je znana tudi njihova sodba v imenu ljudstva, s katero pritožbo tožilke brez pomislekov zavračajo kot neutemeljeno.
Usodnega dne so namreč ob šestih zjutraj napovedi resda predvidevale nastanek neviht, vendar le v skrajnem severozahodnem delu Slovenije, nenadna sprememba v napovedi (možnost neviht v ljubljanski kotlini) pa je bila izdana šele takrat, ko je bil balon že v zraku. Kolenčeva odločitev, da vzleti, ko ni še čisto nič kazalo na to, da se bo vreme sfižilo, zato ni bila nerazumna in nenavadna, sporoča višje sodišče.
Višje sodnice dodajajo še, da tudi glede postopkov med spuščanjem balona ni zanesljivih dokazov, da bi Kolenc kadar koli odreagiral napačno. »Vemo torej, zakaj se je nesreča zgodila (več možnih razlogov: prehiter pristanek iz neznanih razlogov, močan veter pred nevihto, obremenitev košare, op. a.), ne vemo pa vzrokov, ki so temu botrovali, in tega se za nazaj niti ne da ugotoviti. Tudi ni znano, ali bi pilot z več sto urami letenja (Kolenc jih s tem balonom ni opravil več kot 20, op. a.) v takih razmerah lahko izvedel varen pristanek. Če pa obtožencu ni mogoče očitati, da bi pri upravljanju balona moral in mogel ravnati drugače, ga je treba oprostiti obtožbe. Odločitev sodišča prve stopnje je torej pravilna in zakonita.«
Zadnji stavek višjih sodnic v sodbi je: »Zoper to sodbo ni pritožbe.« Miro Kolenc je torej pravnomočno nedolžen.
Balonarji so ga že obsodili
Zgodilo se je 23. avgusta 2012, ko se je Kolenc nekaj minut pred sedmo zjutraj dvignil v višave z enim največjih toplozračnih balonov na svetu. Šlo je za komercialni polet s 30 potniki, kopilotom in pilotom. Iz smeri Brda jih je neslo proti Barju, uro pozneje pa je balon ob poskusu pristanka odbilo od tal, nakar se je zaletel v bližnje drevo, se prevrnil in vnel. Že med odbijanjem je iz košare pometalo nekaj potnikov, nekaj pa jih je popadalo iz nje, ko je treščila ob drevo. Šest ljudi je torej umrlo, 11 je bilo hudo ranjenih.
Košara je gorela, ljudje so umirali.
Tožilci so balonarja preganjali z obtožbo, da je iz malomarnosti zagrešil kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti. Prepričani so namreč bili, da se je zavedal, da se lahko zaradi slabih vremenskih razmer, nespoštovanja pravil stroke in pravil pristajanja zgodi nesreča, a je lahkomiselno menil, da se to ne bo zgodilo.
Ljubljančan Leon Zelko je v balonarski nesreči izgubil oba od staršev. Zato je moral prehoditi mučno pot soočanja in prebolevanja izgube. Nekateri v najhujših preizkušnjah posežejo po peresu, optimistični Leon, danes star 36 let, je izbral glasbeno pot, ima tudi Zavod za spodbujanje lepše prihodnosti. Zelo hudo se mu je bilo soočiti se z občutkom krivde, saj bi moral biti tistega jutra sam v košari toplozračnega balona. Starši so mu za uspešno opravljeno diplomo za socialnega delavca namreč podarili izlet z balonom nad Ljubljanskim barjem. Ker pa se ni mogel udeležiti poleta pod vodstvom pilota Mira Kolenca, sta darilne bone uporabila njegova mati Ema in oče Peter. Drama v zraku se je tragično končala, Leon ter njegova brata pa so na lepem ostali brez svojih najdražjih. »Glede na to, da sta namesto mene poletela mama in oče, mi je šele sčasoma uspelo pod vso težo krivde opaziti hvaležnost: s tem sta mi že drugič podarila življenje. Prav hvaležnost mi je onemogočila, da bi se lahko počutil kot žrtev,« je razmišljal Leon. »Sčasoma se naučiš plavati in odprejo se nove priložnosti. Bolj ko se oklepaš preteklosti in razmišljaš, kako grozno je vse skupaj, bolj si zapiraš vrata v nove izkušnje. Dovolj smo že prejokali …« Pred dnevi je na družabnem omrežju svojim staršem tja v nebesa že poslal sporočilo: »Lubčke tja onkraj!« L. K.
Že uro pred poletom naj bi bila za območje Ljubljane uradno napovedana možnost dopoldanskih neviht, ob vzletu pa že vidni nevihtni oblaki. Ob pristanku naj ne bi potegnil vrvi za zasilno pristajanje, prav tako ni ugasnil gorilca, ni zaprl dovoda goriva v cilindre ...
»Nedolžen sem,« je vztrajal Kolenc in pripomnil, da je storil vse, kar je bilo v njegovi moči, ko se je nebo brez enega samega oblačka v hipu spremenilo: »Prvič v življenju sem to doživel. Izjemen preobrat vremena. Kar naenkrat sem iz smeri Vrhnike zagledal črno gmoto, kako se z veliko hitrostjo vali proti Ljubljani.«
Kriv je! pa so denimo še pred začetkom procesa bentili tudi nekateri slovenski balonarji. Eden, ki je videl njegov balon v zraku in bližajočo se nevihto, si je bojda zamrmral »ta tepec pa gre letet«. Drugi je Kolencu očital, da pristajanja že tako ni obvladoval, »saj mu je že manjši balon uhajal iz rok«.
Če mu ni mogoče očitati, da bi pri upravljanju balona moral ravnati drugače, ga je treba oprostiti obtožbe.
In morda so tudi take obremenilne izjave poskrbele za najverjetneje odločilni moment v sodni odisejadi o tej balonarski nesreči. Kolenčev odvetnik Boris Grobelnik je namreč sodnici predlagal postavitev tujega izvedenca balonarske stroke, »saj pri nas takih nimamo, imamo le ljubiteljske balonarje, ki pa so bili že v dosedanjih izjavah nepošteni do mojega klienta«.
Izvedenec bi ravnal enako
Angleški izvedenec Philip Dunnington je bil za Kolenca razbremenjujoč. Vzroke za nesrečo je pripisal več dejavnikom: »Relativna neizkušenost pilota v neobičajnih razmerah, izbruh požara in nezadostni napotki potnikom.« Pripomnil je, da niti sam kljub 40-letnim izkušnjam z balonom v takih razmerah in pri taki hitrosti (tudi do pet metrov na sekundo) še ni pristajal.
»Ne morem reči stoodstotno, kako bi ukrepal. Poskušal sem si predstavljati, kaj bi sam naredil, in nekako mislim, da bi enako.« Nevihta je bila po njegovem vidna med poletom, ne pa nujno ob vzletu. Glede izbruha požara na balonu in očitka Kolencu, da ni ugasnil gorilnika ob pristanku, je dejal, da lahko pilot ogenj ugasne šele, ko je povsem prepričan, da ga ne bo več potreboval, za recimo prelet ovire. O tem, katero vrvico je Kolenc potegnil ob pristanku oziroma je ni, pa je izvedenec menil, da v teh okoliščinah to za nastanek nesreče ni bilo bistveno.
8
let zapora je za balonarja zahtevalo tožilstvo.
let zapora je za balonarja zahtevalo tožilstvo.
Tožilka Nikolaja Hožić je bila tudi ob koncu okrožnega sojenja prepričana o Kolenčevi krivdi in je zanj predlagala kazen osem let zapora, Božičnikova pa ga je torej oprostila. Tožilstvo je nato s pritožbo od višjega sodišča terjalo razveljavitev oprostilke in vnovično prvostopenjsko sojenje.
Seja pritožbenih sodnic v sestavi Barbara Črešnar Debeljak, Stanka Živič in Mateja Lužovec je bila 27. julija letos, zdaj pa je znana tudi njihova sodba v imenu ljudstva, s katero pritožbo tožilke brez pomislekov zavračajo kot neutemeljeno.
Usodnega dne so namreč ob šestih zjutraj napovedi resda predvidevale nastanek neviht, vendar le v skrajnem severozahodnem delu Slovenije, nenadna sprememba v napovedi (možnost neviht v ljubljanski kotlini) pa je bila izdana šele takrat, ko je bil balon že v zraku. Kolenčeva odločitev, da vzleti, ko ni še čisto nič kazalo na to, da se bo vreme sfižilo, zato ni bila nerazumna in nenavadna, sporoča višje sodišče.
»Res je, jutri bo osem let …« je dejal Trebanjec Simon Rogelj, ki je bil s svojo sopotnico Nino Kotar prav tako v smrtonosni košari. Kot tudi: »Strahu in določenih negativnih občutij se očitno zlepa ne bomo mogli znebiti …« Na srhljivko izpred osmih let Simon gleda takole: »Spomin je še živ, bolj ko se v letu približuje druga polovica avgusta, vse bolj je živ, nenadoma se povečata strah, tesnoba. Sicer pa živim karseda mirno, ter z večno mislijo, da sem živ in zdrav in da uživam karseda v družinskem življenju. S partnerico Nino, s katero sva bila skupaj v nesreči balona, se nama je s tistim dnem življenje znatno spremenilo. Mnogo energije sva potrebovala za dolgotrajno fizično, predvsem pa psihično okrevanje ter vključitev v normalen, če temu lahko tako rečem, življenjski ritem.« Prek družabnih omrežij ima Simon še zmeraj stik s parom, ki je moral čez enako dramo. Na oprostitev pilota Kolenca pa se je odzval presenečeno: »Da je oproščen, se mi preprosto ne zdi pošteno. S polno zavestjo je odpeljal vendar nedolžne ljudi v nebo …« L. K.
Višje sodnice dodajajo še, da tudi glede postopkov med spuščanjem balona ni zanesljivih dokazov, da bi Kolenc kadar koli odreagiral napačno. »Vemo torej, zakaj se je nesreča zgodila (več možnih razlogov: prehiter pristanek iz neznanih razlogov, močan veter pred nevihto, obremenitev košare, op. a.), ne vemo pa vzrokov, ki so temu botrovali, in tega se za nazaj niti ne da ugotoviti. Tudi ni znano, ali bi pilot z več sto urami letenja (Kolenc jih s tem balonom ni opravil več kot 20, op. a.) v takih razmerah lahko izvedel varen pristanek. Če pa obtožencu ni mogoče očitati, da bi pri upravljanju balona moral in mogel ravnati drugače, ga je treba oprostiti obtožbe. Odločitev sodišča prve stopnje je torej pravilna in zakonita.«
Zadnji stavek višjih sodnic v sodbi je: »Zoper to sodbo ni pritožbe.« Miro Kolenc je torej pravnomočno nedolžen.
