Oslepel pri 12. letih, osvojil Triglav in odprl spletno trgovino

Triindvajsetletni Miha Srebrnjak iz Dolenjega Suhadola pri Brusnicah na Dolenjskem je poseben mladenič. Pa ne le zato, ker ne vidi, temveč tudi zato, ker kljub tej svoji hibi živi kar se da normalno življenje in uresničuje cilje, ki si jih je zadal.
»Meje ne obstajajo, so le v naših glavah,« pravi zgovorni in optimizma polni mladenič. Tudi njega so nekateri prav zaradi slepote hoteli ustaviti, češ, bodi raje doma, dobival boš invalidsko penzijo. Ampak Miha ves čas sledi svojim načrtom: odprl je svoje podjetje, njegova spletna trgovina samopostrežna.com uspešno deluje in iz meseca v mesec postopno raste.
Lani je bil med kandidati za pridobitev Holmanove nagrade (Holman Prize) v Ameriki, kjer vsako leto podelijo trem slepim ali slabovidnim osebam. Kljub dokaj visokemu rezultatu je bilo premalo za nagrado. Ampak Miha ni vrgel puške v koruzo, prav nasprotno, že ob kandidaturi za nagrado je dejal, da se bo v podjetniške vode podal v vsakem primeru. In se tudi je. Podjetje je odprl sredi lanskega leta, vendar ni takoj začel prodaje, glavno odprtje je bilo 10. septembra.


V ponudbi njegove spletne trgovine so izdelki različnih področij. »Prevladuje pa tehnologija, saj sem na tem področju precej domač. Ponudba ni takšna, kot jo boste našli v veleblagovnici, ampak jo širim počasi. Eden od glavnih razlogov je predvsem učenje. Ves čas v življenju se namreč učimo, ne samo v šoli. Ampak če v šoli dobiš negativno oceno, jo lahko popraviš, napaka v podjetništvu pa je lahko nepopravljiva. Zato delam vse premišljeno,« razlaga mladi Dolenjec in doda, da ponudbo ves čas širi. Med posebnimi izdelki v njegovi ponudbi, ki pa jih pri nas zdaj še ni, vsaj ne po dostopni ceni, je digitalni radijski predvajalnik. »V Sloveniji od leta 2016 deluje digitalno DAB+ radijsko omrežje, na katerem se po vsej Sloveniji trenutno lahko sliši 19 radijskih postaj. Letos se bo nabor postaj še širil, v prihodnosti pa bo FM najverjetneje popolnoma izumrl in ga bo nadomestil DAB+,« razlaga Miha, ki razkrije tudi, kaj je najbolj prodajani izdelek. Gre za svinčnik za goljufanje.

Delo od doma

»Vid sem izgubil, smisla za črni humor pa ne,« razkrije v enem od zabavnih videov, ki jih je posnel skupaj s prijateljem, v njih pa razkriva številne domiselne vragolije, ki jih načrtuje in ob katerih se lahko res nasmejimo. Zna se namreč pošaliti tudi na račun svoje slepote.

Miha ni slep od rojstva. Pri treh mesecih sta mama Danica in oče Jože opazila, da ne vidi, kot bi moral. Ugotovili so, da ima sivo mreno in da mu je odstopila mrežnica. Sledilo je več operacij, a od dvanajstega leta je povsem slep. Ker je nekoč videl, si zdaj lahko življenje predstavlja v barvah, kar je velika prednost, pravi. Vidi torej ne, čuti pa veliko bolj kot povprečen človek. V veliko oporo pri vseh idejah so mu starši in starejši brat Gregor. Marsikdo, ki vidi, se slabše znajde v življenju. Njemu ni težko vprašati, če česa ne ve, poklicati, da dobi odgovor, odpreti vrata, da uredi, kar mora. Samostojnost in samozavest je pridobil že v osnovni šoli. Prvi razred je obiskoval v bližnjih Velikih Brusnicah, potem pa šolanje nadaljeval v Ljubljani. Vsak dan se je vozil v Ljubljano.

Z avtom ga je mama zapeljala v Novo mesto na avtobus, hišnik ali kdo drug ga je počakal v Ljubljani, ob dveh popoldne pa so ga znova pospremili na avtobusno postajo. Srednjo šolo je končal v Novem mestu, na Šolskem centru, kjer se je izučil za računalničarja, v zadnjem letniku pa je dobil psa vodnika, zvestega spremljevalca Danteja, ki je vsem pri Srebrnjakovih tako prirasel k srcu, da je polnopraven družinski član. Potem se je vozil v Trzin, kjer je delal v okviru zaposlitvene rehabilitacije.
Zdaj vse dela od doma. »Stvari si znam prilagoditi, od pakiranja izdelkov do izdajanja računov. Največ pomislekov sem imel glede tiskanja nalepk za pošiljanje, na koncu pa sem ugotovil, da je ravno to najlažje. Vsak, ki se poda v podjetništvo, ima verjetno na začetku tisoč vprašanj, ko pa se enkrat začne odvijati, odgovori prihajajo kar sami,« razlaga Miha, ki upa, da se bodo razmere glede epidemije koronavirusa čim prej umirile.

Izzivi prihodnosti

Sicer pa Miha živi res polno življenje. Zdaj se drži načela ostani doma, čeprav si misli vsak dan bistri na Gorjancih in v bližnji okolici, fotografije v njegovem računalniku pa govorijo, kje vse je že bil: z odpravo slepih in slabovidnih je osvojil Triglav, tudi peš je šel v Planico, s Petrom Podlunškom je letel z adrenalinskim letalom, obiskal ničkoliko tujih mest. »Saj včasih ne gre vse tako, kot sem si zamislil. A to je treba vzeti v zakup. Treba je poskusiti in si upati,« pravi 23-letnik, ki se bo prepustil izzivom prihodnosti. Za zdaj je to spletna trgovina, lahko pa se zgodi, pravi, da mu pot prekriža kakšna druga, bolj zanimiva ideja. Zelo potiho razmišlja celo o svoji radijski postaji.

Zaveda se, da vsega ne bi zmogel sam, predvsem je tu pomembna moralna podpora: »Zahvaliti se moram tudi drugim, predvsem moji družini in vsem prijateljem in prijateljicam, ki me spodbujajo in mi stojijo ob strani. Na začetku sem se velikokrat vprašal, ali bom zmogel in ali se splača, ampak včasih je treba tudi tvegati. Bi pa vsem invalidom svetoval, naj, če vidijo priložnost in imajo idejo, poskusijo. Nekateri vas bodo poskušali ustaviti in vas prepričevali, da ni vredno poskusiti. Mene se takšni 'nasveti' niso dotaknili, poslušal sem le sebe. Družba 'zdravih' ljudi žal o invalidih ve premalo, zato je pomembno, da pokažemo, da zmoremo, in da med drugim tudi naše vrednote štejejo. Če sami ne pridemo iz svoje hiše, nas tudi drugi ne bodo iskali. To si zapomnite.«