Pod goro smrti je zobozdravniku iz Lesc zamrznila spalna vreča
Tomaž Rotar je z mednarodno odpravo začel naskok na K2. Aklimatizacija po prihodu v bazni tabor, ta teden bo šlo zares.
Odpri galerijo
Iz daljnega Pakistana, kamor je 3. januarja odpotoval slovenski alpinist Tomaž Rotar, da bi opravil prvi zimski vzpon na 8611 metrov visoki K2, smo dobili informacije, da je mednarodna odprava pod vodstvom Nepalca Mingma Gjalje Šerpe, bolj znanega pod imenom Mingma G, začela naskok na še zadnji pozimi neosvojeni osemtisočak.
Zaradi izjemno slabih vremenskih razmer, predvsem zaradi veliko snega, hudega mraza in močnega vetra, so v bazni tabor prispeli z nekajdnevno zamudo, postavljali pa so ga v ekstremnem mrazu, bilo je kar –27 stopinj Celzija. Potem ko so vse uredili, so bili zaradi 10-dnevne bitke z globokim snegom povsem izčrpani in so si morali privoščiti en dan počitka.
A niso dolgo mirovali, že tretji dan so se začeli vzpenjati. Najprej jim je uspelo prenesti skoraj 120 kilogramov opreme do začetka Abruzzijevega grebena na višini 5600 metrov in ponekod napeljati vrvi, po katerih se bodo lahko vzpenjali in spuščali. Kot je sporočil Snorri, se ekipa kljub slabemu vremenu počuti dobro in je povsem pri močeh.
Zaradi slabega vremena so se nato vrnili v bazni tabor, od koder je vodja odprave prejšnjo nedeljo, 26. januarja, sporočil: »K2 pozimi ni tak, kot smo pričakovali. Je izjemno hladno in vetrovno. Naše spalne vreče so zamrznjene, oblačila niso posušena. Jutri bomo nekateri prespali v taboru ena (6050 m) in poskusili narediti pot do tabora dve.« Temperature na gori so dosegle celo –39 stopinj.
Zadnje sporočilo odprave, poslano v petek, pa se glasi: »John Snorri in Tomaž Rotar sta namestila vrvi na najtežjih delih smeri proti taboru dve. Gora je prekrita z modrim ledom, zato morata delati počasi in previdno. Medtem ko je John pritrjeval vrv, ga je moral Tomaž varovati. Je –30 stopinj in piha veter, zato je težko delati z rokami.«
Letos se na K2 že tretjič odpravlja izjemni alpinist rusko-poljskega rodu Denis Urubko, ki je najprej poskusil v sezoni 2014/15, zaslovel pa je tri leta pozneje, ko se je zaradi reševalne akcije moral odpovedati vrhu. Brez omahovanja je namreč odšel na pomoč francoski alpinistki Elisabeth Revol in poljskemu alpinistu Tomaszu Mackiewiczu, ki sta ostala ujeta v steni bližnje gore Nanga Parbat. Njo mu je uspelo rešiti, Mackiewicz pa je za vedno ostal na gori. Po reševalni akciji se je kljub nasprotovanju članov odprave kar sam odpravil proti vrhu K2, kar je bilo zelo tvegano. Na srečo se je na višini okoli 7600 metrov obrnil.
Kot je za Slovenske novice pred odhodom povedal Tomaž Rotar, zobozdravnik iz Lesc, ki se je v zadnjih treh letih povzpel že na vse tri najvišje vrhove na svetu (leta 2017 Mont Everest, 2018 K2 in 2019 Kangčenzenga), naj bi po njihovih načrtih vrh naskočili sredi februarja.
»Po tako imenovanih rotacijah oziroma aklimatizaciji potrebujemo nekajdnevno okno lepega vremena, da gremo lahko po Abruzzijevi smeri na vrh. K2 poznam že od predlani in vem, kako je tehnično zahteven. Pozimi se vsi tehnični problemi zaradi vetra in več snega še potencirajo.« Vsekakor ne bodo rinili z glavo skozi zid, saj je poleg tega povedal, da so možnosti za doseg vrha pozimi izjemno majhne.
Odprava, v kateri sta poleg Rotarja Islandec John Snorri in Kitajec Gao Li, je pred 10 dnevi po 125 kilometrih oziroma 10 dneh hoje čez ledenik Baltoro prispela v bazni tabor pod K2 na višini 4963 metrov. Zdaj se alpinisti aklimatizirajo s tako imenovanimi rotacijami, ko se vsakič povzpnejo višje in nato spet spustijo do baznega tabora. Po zadnjih podatkih so že tik pred osvojitvijo višine 6700 metrov, kjer bodo postavili tabor dve.
Zaradi izjemno slabih vremenskih razmer, predvsem zaradi veliko snega, hudega mraza in močnega vetra, so v bazni tabor prispeli z nekajdnevno zamudo, postavljali pa so ga v ekstremnem mrazu, bilo je kar –27 stopinj Celzija. Potem ko so vse uredili, so bili zaradi 10-dnevne bitke z globokim snegom povsem izčrpani in so si morali privoščiti en dan počitka.
Prekrit z modrim ledom
A niso dolgo mirovali, že tretji dan so se začeli vzpenjati. Najprej jim je uspelo prenesti skoraj 120 kilogramov opreme do začetka Abruzzijevega grebena na višini 5600 metrov in ponekod napeljati vrvi, po katerih se bodo lahko vzpenjali in spuščali. Kot je sporočil Snorri, se ekipa kljub slabemu vremenu počuti dobro in je povsem pri močeh.
Gora je prekrita z modrim ledom. Bilo je težko in mraz je bil naš najhujši sovražnik.
Zaradi slabega vremena so se nato vrnili v bazni tabor, od koder je vodja odprave prejšnjo nedeljo, 26. januarja, sporočil: »K2 pozimi ni tak, kot smo pričakovali. Je izjemno hladno in vetrovno. Naše spalne vreče so zamrznjene, oblačila niso posušena. Jutri bomo nekateri prespali v taboru ena (6050 m) in poskusili narediti pot do tabora dve.« Temperature na gori so dosegle celo –39 stopinj.
Tudi John Snorri, ki se je do tabora ena odpravil s Tomažem Rotarjem, je v sporočilu omenil hud mraz: »Po dolgem, 16-urnem dnevu na gori smo spet v baznem taboru. Gora je prekrita z modrim ledom. Bilo je težko in mraz je bil naš najhujši sovražnik. Vseeno nam je uspelo spraviti 250 kilogramov opreme do tabora ena. Izčrpani smo in bomo jutri počivali in nabirali moči. Pri nas je –24 stopinj C, vse je zamrznjeno, a je lepo.«
8611 metrov je visok K2, drugi najvišji vrh sveta.
Zadnje sporočilo odprave, poslano v petek, pa se glasi: »John Snorri in Tomaž Rotar sta namestila vrvi na najtežjih delih smeri proti taboru dve. Gora je prekrita z modrim ledom, zato morata delati počasi in previdno. Medtem ko je John pritrjeval vrv, ga je moral Tomaž varovati. Je –30 stopinj in piha veter, zato je težko delati z rokami.«
Kdo bo prvi
Kot kaže, bodo izjemno nepredvidljive razmere tudi letos krojile odpravo, ki poskuša opraviti prvi zimski vzpon na kralja gorovja Karakorum, poleg tega se bo očitno na njej odvijala bitka za prestižno prvo mesto med zimskimi vzponi. Edini pozimi še neosvojeni osemtisočak je namreč poskušalo v zadnjih letih osvojiti že sedem drugih odprav, tri poljske, dve ruski in dve mednarodni, a nobena ni presegla 7650 metrov.
Letos se na K2 že tretjič odpravlja izjemni alpinist rusko-poljskega rodu Denis Urubko, ki je najprej poskusil v sezoni 2014/15, zaslovel pa je tri leta pozneje, ko se je zaradi reševalne akcije moral odpovedati vrhu. Brez omahovanja je namreč odšel na pomoč francoski alpinistki Elisabeth Revol in poljskemu alpinistu Tomaszu Mackiewiczu, ki sta ostala ujeta v steni bližnje gore Nanga Parbat. Njo mu je uspelo rešiti, Mackiewicz pa je za vedno ostal na gori. Po reševalni akciji se je kljub nasprotovanju članov odprave kar sam odpravil proti vrhu K2, kar je bilo zelo tvegano. Na srečo se je na višini okoli 7600 metrov obrnil.
O načrtovanem podvigu je nekdanji načelnik Komisije za odprave v tuja gorstva Tone Škarja dejal: "Gre za zelo ambiciozen načrt, a Rotar je s svojimi vzponi dokazal, da je vrhunski in občudovanja vreden alpinist. Če bo uspelo, bo to eden najboljših dosežkov v alpinizmu v zadnjih letih."
Urubko je v Karakorumu tudi letos, pravkar se vzpenja na osemtisočak Broadpeak, potem pa se namerava podati še na K2. Po zadnjih podatkih sta s soplezalcem že dosegla višino 7650 metrov, nato pa sta se morala zaradi preveč ledeniških razpok in velike nevarnosti obrniti v bazni tabor.
Kot je za Slovenske novice pred odhodom povedal Tomaž Rotar, zobozdravnik iz Lesc, ki se je v zadnjih treh letih povzpel že na vse tri najvišje vrhove na svetu (leta 2017 Mont Everest, 2018 K2 in 2019 Kangčenzenga), naj bi po njihovih načrtih vrh naskočili sredi februarja.
»Po tako imenovanih rotacijah oziroma aklimatizaciji potrebujemo nekajdnevno okno lepega vremena, da gremo lahko po Abruzzijevi smeri na vrh. K2 poznam že od predlani in vem, kako je tehnično zahteven. Pozimi se vsi tehnični problemi zaradi vetra in več snega še potencirajo.« Vsekakor ne bodo rinili z glavo skozi zid, saj je poleg tega povedal, da so možnosti za doseg vrha pozimi izjemno majhne.