Postno romanje ob treh srebrnih jubilejih

LJUBLJANA – Papež Janez Pavel II. je 6. januarja 1993 v vatikanski baziliki sv. Petra v škofovsko službo posvetil dotedanjega šentviškega župnika Alojza Urana. Ob posvetitvi mu je roko na glavo položil bodoči svetnik. »Res se redko zgodi, da posvečenec doživi razglasitev svojega posvečevalca za svetnika,« je pritrdil upokojeni nadškof.

V duhovni prt vtkani utrinki

Ob Uranovem jubileju je Matija Babnik, ustanovitelj in dolgoletni direktor potovalne agencije Quo Vadis, spomnil: »Pa smo rekli, gremo z Uranom na posvečenje v Rim. Veliko se nas je zbralo, za nekaj avtobusov. To je bil tudi prvi večji organizacijski zalogaj naše nove agencije.« Tedaj je padla odločitev, da bodo v pripravi na veliko noč vsako leto poromali za tri dni. Obiskovali so avstrijska, nemška, slovaška, češka, hrvaška, bosanska in srbska, največ pa italijanska svetišča. Kar več romarjev je šlo na pot vseh 25-krat. Postali so ne samo znanci, ampak tudi prijatelji. Edini duhovni vodja, ki je bil na vseh romanjih, je Franc Rataj, župnik župnij Sromlje in Artiče ter dekan dekanije Videm ob Savi. Pritaknemo še simpatično podrobnost, da Rataj vidno izstopa izmed vseh po tem, da ima ves čas romanja (razen med somaševanjem, kar se razume) v nahrbtnik zataknjeno dokaj veliko slovensko zastavo. Kot duhovni vodje so redni spremljevalci duhovniki Bogdan Dolenc, Alojz Grebenc in pater Franci Seničar, ki je še posebno odgovoren za animiranje ljudskega petja. Ker romarji uživajo v petju, ga včasih zavlečejo. Ko so tako v neki cerkvi peli Tisoč let, enemu od vodnikov pa se je zaradi programa že krepko mudilo, je patra skoraj odrinil od mikrofona s pripombo: »Veš, Franci, tvojih tisoč let je minilo!« Za orgle prav tako vse od začetka seda Ljubljančanka Marija Ana Lovšin: »Na prvo pot sem šla kot turistka, niti najmanj si nisem predstavljala, da bom igrala še na vseh prihodnjih. Če preštejem vse orgle, na katerih sem igrala, jih je bilo vseh skupaj 103.«


Kako lahko postane tridnevno druženje pristno in prisrčno, domačno, tako rekoč družinsko srečanje dobrih prijateljev, med katerimi se tke sicer nevidni, a otipljivi duhovni prt tisočerih doživljajev, smo lahko tudi sami izkusili na letošnjem romanju v avtobusu številka 2 ob vodniku Klemenu Koširju in duhovnem vodji Bogdanu Dolencu.

Romarsko središče dveh ver

Letos smo se s šestimi avtobusi odpravili na Hrvaško, v Srbijo in na Madžarsko z mašami v sostolnici sv. Petra in Pavla v Osijeku ter stolnicah sv. Terezije Avilske v Subotici in sv. Marije kraljice Madžarske v Szegedu. V Osijeku, ime naj bi mesto dobilo po oseki, saj je bila Drava nekoč v tem delu najplitvejša in zato najbolj primerna za prehod, je bil pogled na njen široki in počasni tok še posebno privlačen za obdravske Štajerce. Cerkev je med hrvaško vojno zadelo več kot sto topovskih granat, poškodbe še niso popravljene. Njenih vrat niti med obstreljevanjem nikoli niso zaklenili. V Subotici nas je zalival dež, ubežali smo mu v stolnico. Čeprav njeno pročelje že desetletja »krasi« močna razpoka, nas med bogoslužjem ni zamakalo. S petjem psalmov je srebrni jubilej oplemenitil Andrej Oberstar, sicer veterinar pa tudi brat organistke Lovšinove. Med ogledom mesta smo si oddahnili ob vsakem vstopu v stavbo. Najmogočnejša med njimi je malo pred prvo vojno zgrajena mestna hiša, ki je imela najvišji stolp v vsej avstro-ogrski monarhiji. Poslikana notranjost zbuja nostalgijo po cesarskih časih. Drugi mestni simbol iz tistega časa je sinagoga, druga največja v Evropi, za budimpeštansko. V nalivu smo si ogledali še žensko plažo (brez kopalk) na Palićkem jezeru in izvedeli, da podoben kopališki »ženski apartheid« ljubosumno ohranjajo tudi še v Trstu.


Že v mraku nas je sprejel Marinko Stantić, rektor Marijinega svetišča Bunarići, ki je verjetno edino ekumensko na svetu, s katoliškim in pravoslavnim predelom. Srbi mu rečejo Vodice, Madžari pa Szentkut. Brez incidentov nam je uspelo ohraniti slogo tudi v nedavnih hujskaških časih. Če je volja, je lahko mir. Ob obeh prehodih srbske meje smo sredi brezdelnega obilja ugotavljali, da se mejni organi pri učinkovitosti zgledujejo po kolegih na mejah nekdanjih komunističnih držav. Tudi če ni gneče, je ura premalo – dve vam pridelajo mimogrede.


Obiskanim svetiščem smo podarili butarico in panjsko končnico, v Szegedu pa svetišču Marije kraljice Madžarske tudi podobo naše brezjanske Marije Pomagaj. Škof László Kiss-Rigó se nam je zanjo zares gosposko oddolžil – z razkošno pogostitvijo. Med ogledom mesta ob reki Tisi, zanj vemo zaradi segedinskega golaža, smo izvedeli, da slovi tudi po največ sončnih dneh v državi, toplicah in – papriki! Med vožnjo domov, ko je mehko naletaval sneg, smo obujali spomine, šale in anekdote, delili praktične nasvete, a veliko tudi peli in molili, da bomo ob letu osorej spet poromali z Uranom. Kot je po že tradicionalni šegi ob razhodu v ljubljanskem Tivoliju povabil župnik in dekan Alojz Grebenc: »Drugo leto se pa spet vidimo, če Bog da!«