S princeso Diano pil čaj, v terme pa ga ne pustijo

MARIBOR – Malokatera regija se lahko ponaša s takšno zdraviliško ponudbo, kot jo ima Štajerska. Večini Mariborčanov se po zdravje in dobro počutje ni treba voziti na drug konec države, saj imajo termalno zdravilišče kar v mestu. No, vsi le nimajo te sreče. Nekaj domačinom, ki so že več desetletij stalni obiskovalci Medicinsko termalnega centra Fontana, so namreč vstop pred kratkim prepovedali.



Eden od njih je upokojeni zdravnik prim. dr. Miroslav Kristofič. Ugledni radiolog je nedavno praznoval 96. rojstni dan, že več kot 40 let je hodil v Fontano. Od decembra je v domu starejših občanov Pod gorco, saj z berglami ni več zmogel domačih stopnic. Zagotovo so k njegovi čilosti in dobremu zdravju veliko prispevali obiski savn, plavanja in telovadbe v Fontani, teh je bilo v štirih desetletjih zagotovo okoli 3000, saj je bil tam najmanj enkrat na teden, v zadnjih letih še večkrat. A v svojem 97. letu starosti je tako močno razočaran nad odnosom vodstva Fontane do njegovega prijatelja Janka Krambergerja, da praga niti ne misli več prestopiti.

Razkril nam je, zakaj.

»S prijateljem Jankom Krambergerjem, ki se je pripeljal iz 900 kilometrov oddaljenega Liechtensteina na moj rojstni dan, sva tri dni po praznovanju z veljavnimi vstopnicami 14. marca poskušala vstopiti v Fontano. Ko sem pokazal vstopnici, je receptorka vljudno razložila, da grem jaz lahko noter, on pa ne. Tako je menda rekel direktor. Brez vsakršne utemeljitve ali vsaj možnosti zagovora so naju postavili pred dejstvo, v nadaljevanju pa je bil direktor do mene kar verbalno grob in naju je oba označil za kronična pijanca. Veste, jaz to zagotovo nisem, to lahko potrdijo vsi, ki me poznajo, pa tudi Janko ni bil pijan, lahko jamčim zanj. Tega dne me je pripeljal iz Zavrha, to je 30 kilometrov od tu in opazilo bi se, če bi pil,« je jezen prim. Kristofič, ki je v Maribor prišel leta 1962 iz Krškega in postal direktor rentgenologije v Zdravstvenem domu Maribor. Poleg tega je predsednik Združenja medicincev 45, to so študenti, ki so tistega leta v Ljubljani vpisali študij medicine.



Kristofič doda, da je njegov prijatelj ugledni dobrotnik, ki je svojo staro domačijo iz leta 1730 v Zavrhu podaril občini, da je lahko v njej uredila muzej. »Janka v tujini zelo cenijo, tukaj v Mariboru pa je nezaželen v Fontani. Za nameček mi še nočejo vrniti denarja za karte in to je zame navadna kraja,« pripoveduje 96-letni Mariborčan, prepričan, da se mu hoče vodstvo Fontane s prepovedjo maščevati, ker je opozarjal na nekaj malenkosti, ki jih je kot stalni gost opazil v termalnem kopališču. »Zmotilo me je, da so nedavno ukinili stranišča v zgornji etaži, opazil sem nekatere sanitarne pomanjkljivosti, povezane s čistočo. Nekoč sem se zapletel s kopališkim mojstrom, saj sem ga želel opozoriti, da je bila zeliščna savna preveč hladna, in sem ga iskal kar 20 minut. Ko je le prišel, sem ga vprašal, kje je bil toliko časa in kaj če bi se v tem času kaj zgodilo.« Tedaj se nam je pridružil Miroslavov prijatelj Janko Kramberger.

Dedek je bil dobre volje

Dolgo je živel v Liechtensteinu, kjer so v njegov teniški klub hodile kronane glave z vsega sveta, s čajem je denimo pogostil tudi britansko princeso Diano. Pred šestimi leti se je upokojil in zato je zdaj večkrat v Sloveniji. Že 35 let hodi v Fontano, zadnja leta se je izoblikovala skupina upokojencev, ki se tam dobivajo vsako sredo, pravijo jim fontanovci.



»Zelo sem navezan na Maribor in na Slovenijo, zato me je strašno prizadelo, ko so mi prepovedali vstop v Fontano. Začelo se je pred časom, ko sem praznoval rojstni dan in sem s sabo prinesel pečenko. Takrat res nisem vedel, da se tega ne sme, saj nikjer ni nič pisalo. Opravičil sem se in nikoli več nisem prinesel hrane. Naslednjič pa se je zapletlo, ko je naš prijatelj postal dedek in je bil zelo dobre volje, a v Fontani so z nami delali, kot da smo največji pijanci. Zdi se mi, da ta direktor res nima najboljšega pristopa in da bi lahko marsikaj drugače uredil. Prepovedo nam vnos hrane in mi smo potem lačni. Če si več ur v savnah, pač moraš nekaj pojesti, oni pa ponudijo samo kruh, pomfrit in čips. Od tega si še bolj lačen,« se huduje in sprašuje, v kakšni družbi živimo, če nekdo direktorju ni všeč in mu zato prepove vstop.

»Ali ni v demokraciji tako, da je treba krivdo dokazati in imeti tudi pravico do zagovora? Naju pa so kar tako, brez dokazov, obtožili, da sva pijanca, in meni prepovedali vstop.«

Zakaj tako ravnajo z uglednima moškima, povprašamo direktorja MTC Fontana Tomislava Vezjaka. Ta nam prepove fotografiranje, češ da gre za zasebno zemljišče, vseeno pa razloži, da gospod Kristofič lahko pride kadar koli v Fontano, da pa je gospod Kramberger večkrat grobo kršil hišni red, zato so mu vstop pač prepovedali.


»Zgodba je preprosta – če se ne držiš hišnega reda, te odstranijo, mi smo se za ukrep odločili po sklepu kolegija. Neka pravila pa morajo biti, če se jih ne držijo, kaj hitro vse skupaj postane Teksas,« razloži. Za kakšne kršitve hišnega reda gre, še povprašamo in direktor Vezjak pove, da gre za večjo skupino, katere kolovodja je gospod Kramberger, vsi da so precej glasni in večkrat celo vulgarni in žaljivi do drugih obiskovalcev. »Poleg tega si čez ograjo nosijo hrano in pijačo, to pa je pri nas prepovedano. Veste, mi se borimo za kopalce, ti se hočejo v miru kopati in savnati, in če ne bi tega storili, bi jih izgubili,« sklene direktor Vezjak.