S Titanikom potovali tudi štirje Slovenci

Najbolj razkošna in opevana potniška ladja na svetu je imela pod imenom Titanik še napis Liverpool. Britanski potniški čezoceanski parnik so izdelali po naročilu družbe White Star Line iz pristaniškega mesta Liverpool, ki spomin na tragično nesrečo ohranja s številnimi zanimivostmi.
V 19. stoletju je bilo liverpoolsko pristanišče za Londonom najbolj dejavno v britanskem imperiju. Ko je veliki selitveni val zajel celotno Evropo, se je samo iz Kranjske med letoma 1896 in 1910 izselilo več kot sto tisoč ljudi. Družba White Star Line je bila med prvimi, ki so ponudile cenejše vozovnice v tretjem razredu, med potniki, ki so odhajali v Ameriko s trebuhom za kruhom, so bili tudi Slovenci. Seznam priča, da so bili na Titaniku, ki je potonil 14. aprila 1912, štirje: Franc in Manca Karun, Janez Merkun in Janko Vovk.

Zgodba o Titaniku od gradnje do potopa je zelo kratka. Senzacionalnost tega, da je lahko nepotopljiva ladja potonila štiri kilometre globoko, pri čemer je umrlo več kot 1500 ljudi, pa je vzrok, da je neka britanska spletna stran (ancestry.co.uk) objavila več kot 200.000 dokumentov povezanih s tragedijo. White Star je ustanovil Thomas Henry Ismay in postavil zgradbo Albion House za sedež družbe, danes je to hotel 30 James Street. Hotelska oprema in imena nadstropij goste povezujejo s Titanikom.

Po smrti ga je kot predsednik družbe nasledil sin Bruce. Največji konkurent družbi je bila ladijska družba Cunard, ki je prednjačila po hitrosti, zato so se ji postavili po robu z gradnjo najbolj luksuznih in največjih ladij na svetu. Med drugimi s Titanikom.

Na usodni plovbi v Ameriko je bilo na njem 58 meščanov Liverpoola, osebja in potnikov. Vkrcala sta se tudi Bruce Ismay in konstruktor ladje Thomas Andrews. Ledeno goro, v katero so trčili, je s prostimi očmi zagledal opazovalec Fred Fleet. Če bi ga opremili z daljnogledom, je trdil, bi verjetno nesrečo preprečili. Oba, Bruce in Fred, sta se rodila v Liverpoolu.
Številne podrobnosti je prikazal spektakularni film Jamesa Camerona, nagrajen z 11 oskarji, stal pa je 200 milijonov dolarjev. Kakšnih 50 milijonov več kot gradnja potopljene ladje. V marsičem sledi resničnim dogodkom, nekateri so vprašljivi, o nekaterih resnice ne bomo nikoli izvedeli.

Fred Clarke, violinist, tudi iz Liverpoola, je v herojski glasbeni skupini igral vse do Titanikovega konca. Tudi kapitana Edwarda J. Smitha imajo za heroja, čeprav ni zmanjšal hitrosti zaradi obvestil o nevarnosti ledenih gor. Po pomorskem zakonu je potonil skupaj z ladjo. Njegova hiša v Liverpoolu je na ogled. Pomembno vlogo pri vkrcanju potnikov na rešilne čolne je imel Liverpoolčan Henry Tingle Wilde, prvi oficir. S Titanika je pisal sestri: »O ladji imam čuden občutek.« Na nagrobniku v Liverpoolu piše: »Eden izmed britanskih herojev.« Najbolj kontroverzna in zaničevana oseba tako v ameriških, britanskih medijih kot tudi filmu je predsednik White Stara Bruce Ismay. Kapitanu naj bi naročil, naj vozi hitro, na rešilni čoln pa naj bi se vkrcal, ko so bile na krovu še ženske in otroci. Nadeli so mu ime Strahopetec Titanika. Obsojali so ga tudi zaradi tega, ker na potapljajoči se ladji ni bilo dovolj rešilnih čolnov. V preiskavi o vzrokih nesreče nekatere priče niso potrdile navedb, rešilnih čolnov pa je bilo toliko, kot je zahteval zakon. So pa po nesreči zakonske zahteve o varnosti poostrili.

Največja ironija tragične zgodbe je to, da je preživele z rešilnih čolnov rešila in vkrcala na krov ladja Carpathia konkurenčne družbe Cunard iz Liverpoola. Preživele, 705 jih je bilo, je v New Yorku pričakala 40.000-glava množica. Med štirimi Slovenci sta preživela Franc in Manca Karun, zadnja preživela Millvina Dean je umrla leta 2009, stara 97 let. Ko je potonil Titanik, je bila stara dva meseca. O Titaniku govori tudi razstava v pomorskem muzeju (Merseyside Maritime Museum) v Liverpoolu.