RAFTING
Spust z raftom po samoti Gorenjske
Reka Sava na Gorenjskem teče večinoma po ozki dolini, ki si jo je vrezala v lastne naplavine; ko zaplujemo po njej, se znajdemo v slikoviti divjini.
Odpri galerijo
Čistost Save je prav presenetljiva.
Gornji tok Save ima dve prednosti. Vso dolgo pot do Kranja na njej ni nobene hidroelektrarne, poleg tega pa je to vodnata reka, po kateri se da pluti tudi v sušnih poletnih mesecih. Enkraten spust bi bil nekoliko predolg zalogaj, zato je pot najlepše razdeliti v več etap. Spust od Posavca do Kranja nam pričara Savo v njeni najlepši neokrnjeni podobi.
V Posavcu ob zapuščenem gostišču je eden izmed redkih preprostih pristopov do vodnega toka. Takoj ko zaplujemo, se spustimo v divjino. Nobenih polj, naselij in mostov. Vse to zamenja ena sama divjina. Sava je do raftanja prijazna reka. Težavnih mest ni veliko, če pa so že, so postavljena tako, da je pred in za takšnim mestom mirnejši odsek. Tako se lahko veslač pripravi na brzico in po njej spet uravnovesi plovilo. Obstajajo še daljši odseki reke, kjer se razlije po ravnini. Takrat nastanejo širna prodišča in pravi pravcati rečni otoki, ki jih reka obliva z več strani. To je tudi čas za čvek s prijatelji v sosednjih čolnih.
Sava ima na vsej poti do Kranja en večji pritok, to je Tržiška Bistrica. Pride z leve in se na še enem širnem prodišču izlije v reko. Vsi drugi pritoki so le manjši potočki, ki se bolj ali manj skrivoma in sramežljivo neopazno izlijejo v reko. Na reki je torej prava pravcata idila. V jutranjih meglicah vzletavajo štorklje in čaplje. Hrupno se prerivajo ponirki in mlakarice, spreletavajo povodni kosi. Ko k temu prištejemo še ribe, ki iz reke skačejo za insekti, ugotovimo, da reka vrvi od življenja. Da bi ga videli, je treba biti le pozoren. Najlepše ga vidijo prav raftarji, poleg ribičev, seveda.
Na vsej več deset kilometrov dolgi poti do Kranja je eno resnično težko mesto. Nad Naklim z leve v reko sega precejšen greben. Savo odrine na desno povsem na brežino na drugi strani. Na tem mestu ni več prostora za Savo, ki bi še vedno imela tudi sto metrov širine. Na najožjih mestih je reka široka manj kot deset metrov. Iz nje gledajo veliki balvani. Vodni tok dobi moč in hitrost. Veslaško zahteven odsek, saj gre za cikcakasto plovbo na belini valov. Pred sotesko se je najbolje ustaviti in preveriti stanje v njej, predvsem zaradi nepredvidljivih podrtih dreves, ki se lahko zagozdijo. Z nekaj previdnosti se da premagati tudi to preizkušnjo. Če je prehudo, obstaja še druga možnost. Tik nad sotesko je v pobočje vsekan prostor za železniško progo in ob njej lahko prenesemo rafte na drugo stran soseske.
Na drugi strani soteske je glavnih težav konec. Pred nami je še nekaj kilometrov poti, potem pa se naravnost odpre pogled na Šmarjetno goro, hišnim vrhom Kranja. Po treh urah plutja se začnejo prve hiše predmestja. Tu se izkrcamo in privida idile je počasi konec.
V Posavcu ob zapuščenem gostišču je eden izmed redkih preprostih pristopov do vodnega toka. Takoj ko zaplujemo, se spustimo v divjino. Nobenih polj, naselij in mostov. Vse to zamenja ena sama divjina. Sava je do raftanja prijazna reka. Težavnih mest ni veliko, če pa so že, so postavljena tako, da je pred in za takšnim mestom mirnejši odsek. Tako se lahko veslač pripravi na brzico in po njej spet uravnovesi plovilo. Obstajajo še daljši odseki reke, kjer se razlije po ravnini. Takrat nastanejo širna prodišča in pravi pravcati rečni otoki, ki jih reka obliva z več strani. To je tudi čas za čvek s prijatelji v sosednjih čolnih.
Pod Šmarjetno goro se potovanje konča.
Sava ima na vsej poti do Kranja en večji pritok, to je Tržiška Bistrica. Pride z leve in se na še enem širnem prodišču izlije v reko. Vsi drugi pritoki so le manjši potočki, ki se bolj ali manj skrivoma in sramežljivo neopazno izlijejo v reko. Na reki je torej prava pravcata idila. V jutranjih meglicah vzletavajo štorklje in čaplje. Hrupno se prerivajo ponirki in mlakarice, spreletavajo povodni kosi. Ko k temu prištejemo še ribe, ki iz reke skačejo za insekti, ugotovimo, da reka vrvi od življenja. Da bi ga videli, je treba biti le pozoren. Najlepše ga vidijo prav raftarji, poleg ribičev, seveda.
Na vsej več deset kilometrov dolgi poti do Kranja je eno resnično težko mesto. Nad Naklim z leve v reko sega precejšen greben. Savo odrine na desno povsem na brežino na drugi strani. Na tem mestu ni več prostora za Savo, ki bi še vedno imela tudi sto metrov širine. Na najožjih mestih je reka široka manj kot deset metrov. Iz nje gledajo veliki balvani. Vodni tok dobi moč in hitrost. Veslaško zahteven odsek, saj gre za cikcakasto plovbo na belini valov. Pred sotesko se je najbolje ustaviti in preveriti stanje v njej, predvsem zaradi nepredvidljivih podrtih dreves, ki se lahko zagozdijo. Z nekaj previdnosti se da premagati tudi to preizkušnjo. Če je prehudo, obstaja še druga možnost. Tik nad sotesko je v pobočje vsekan prostor za železniško progo in ob njej lahko prenesemo rafte na drugo stran soseske.
Na drugi strani soteske je glavnih težav konec. Pred nami je še nekaj kilometrov poti, potem pa se naravnost odpre pogled na Šmarjetno goro, hišnim vrhom Kranja. Po treh urah plutja se začnejo prve hiše predmestja. Tu se izkrcamo in privida idile je počasi konec.
