Strela zrušila helikopter

LJUBLJANA – Predvsem te tople mesece, ko je sezona hoje in plezanja v gorah na vrhuncu, pri nas skoraj ni dneva, ko premalo previdnim, slabo opremljenim in neprimerno pripravljenim gorskim obiskovalcem ne bi poletel na pomoč helikopter. Ob tem je komajda verjetno, da so se v skoraj polstoletni zgodovini helikopterskega reševanja v slovenskih gorah zgodile le tri hude nesreče, v katerih ob človeških žrtvah ni preživel niti helikopter.

Kot piše dr. France Malešič v obsežni kroniki smrtnih nesreč v slovenskih gorah Spomin in opomin gora, je bil v drugi polovici junija 1975 na Jezerskem prvi tridnevni helikopterski reševalni tečaj za zdravnike gorske reševalce iz vse Slovenije. Vodili so ga dr. Gorazd Zavrnik ter piloti Andrej Andolšek, Drago Hanžel in Franc Štajer. Le nekaj dni pozneje, na megleno in deževno nedeljo, je 64-letni ljubljanski planinec Franc Gruden sestopal z Jezerske Kočne proti Češki koči, padel in se hudo poškodoval. Zaradi pomanjkljive navedbe kraja nesreče se je reševalna akcija kranjskih gorskih reševalcev, ki sta jih vodila dr. Zavrnik in Emil Herlec, močno zavlekla. Ponesrečenca so prinesli do Češke koče, kjer ga je čakal helikopter s pilotom Francem Štajerjem iz Medvod. Vreme se je pokvarilo, bližala se je noč. Ker je bilo treba hudo ponesrečenega hitro odpeljati v bolnišnico, je helikopter kljub slabemu vremenu odletel od Češke koče, se takoj nato v megli in dežju zrušil ob vznožju Ledin in zgorel. Umrli so vsi trije potniki, 48-letni pilot Štajer, 45-letni zdravnik dr. Zavrnik in nesrečni planinec Gruden, ki mu usoda ta dan dvakrat ni bila naklonjena.

Naslednji dan bi šel na dopust

O isti nesreči je Borutu Podgoršku, avtorju zgodb slovenskih letalcev Zaljubljen v letenje, ki so izšle letos v debeli knjigi, pripovedoval letalski mehanik Emil Stepančič. S tem poklicem se je leta 1968 prvič zaposlil pri takratni ljudski milici in je do upokojitve sodeloval pri neštevilnih gorskih reševanjih. Tistega 29. junija 1975 ga je pilot Štajer skupaj z zdravnikom Zavrnikom, gorskim reševalcem Herlecem in reševalno opremo pripeljal pod Češko kočo. »Odločili smo se, da helikopter počaka na prihod reševalcev s ponesrečencem pod Češko kočo, saj bi se lahko vreme v hipu spremenilo in postalo neprimerno za letenje,« pripoveduje Stepančič. »Ko so bili reševalci pri koči, je helikopter v sončnem vremenu priletel do njih, ponesrečenca so hitro naložili, vkrcal se je tudi zdravnik dr. Zavrnik. Ura je bila nekaj čez šesto popoldne. Ropot motorja se je slišal v smeri proti Ledinam, kamor je helikopter odletel, saj je bilo proti Jezerskemu že oblačno. Začelo je deževati. Potem je udarila strela in je počilo. Helikopter je z eliso udaril v macesen in se zrušil. Bil je nov, kupljen leto prej in je imel samo 90 ur naleta. Štajer bi moral naslednji dan na dopust.«

Z eliso v tla

Prav te dni je minilo 40 let od druge velike tovrstne nesreče v slovenskih gorah. Kronist časnika Dnevnik je 9. julija 1979 poročal: »Pri zgornji postaji žičnice na Krvavcu se je po zaključku vaje, pri kateri so sodelovali gorski reševalci in helikopterja milice, včeraj ob 16.45 zgodila nesreča enega od helikopterjev, v kateri je bil hudo ranjen Volodja Tkačev iz Ljubljane. Helikopterja sta nameravala poleteti v dolino, pri manevriranju ob vzletu pa je eden od obeh udaril z eliso ob pobočje hriba in se prevrnil. V njem so bili člana posadke pilot Andrej Andolšek in mehanik Emil Stepančič ter gorska reševalca Franc Ekar iz Kranja in Volodja Tkačev iz Ljubljane. V nesreči je bil Tkačev hudo ranjen in so mu zdravniki dr. Vavken, der. Robič in dr. Četina, ki so se udeležili tečaja, takoj dali prvo pomoč, nato pa so ga z drugim helikopterjem prepeljali v ljubljanski klinični center.«

Emil Stepančič v omenjeni knjigi ta dogodek takole opiše: »Andolšek je vzletel, zasukal helikopter in udaril z eliso v tla. Poleg pilota smo bili v helikopterju še vodja izobraževalnega centra Inex Adrie Avioprometa Volodja Tkačev, gorski reševalec Franc Ekar in jaz. Vsi smo jo odnesli brez poškodb razen Volodje, ki ga je v glavo zadela elisa. Hitro so ga oskrbeli, ga vkrcali v drug helikopter in pilot Drago Hanžel ga je prepeljal v bolnišnico. Žal je umrl zaradi hudih poškodb.«

Zadel ob drevesa

Konec leta 1984 je bil v Sloveniji pri svojem alpinističnem prijatelju Alešu Kunaverju, znamenitem vodji več slovenskih himalajskih odprav, ugledni nemški alpinistični publicist, 54-letni Toni Hiebeler iz Münchna. Z ženo Eriko sta pripravljala knjigo Alpe iz zraka – in kdo bi bil boljši svetovalec za slovenske Alpe od Kunaverja. Drugega novembra je zakonca Hiebeler in Aleša Kunaverja 33-letni pilot Gorazd Šturm, sicer član kranjskih gorskih reševalcev, odpeljal iz meglene doline proti sončni Kredarici, v Vršah nad Blejsko Dobravo pa je v gosti megli helikopter zadel ob vrhove macesnov in strmoglavil. Na kraju nesreče sta umrla zakonca Hiebeler, Kunaver na poti v bolnišnico, Šturm pa v jeseniški bolnišnici.

V sorodno kategorijo spada huda nesreča 10. junija 1997 v severni steni Turske gore nad Okrešljem, v kateri je med reševalno vajo umrlo pet gorskih reševalcev, helikopter z namišljeno ponesrečenko in gorskim reševalcem ob njenih nosilih pa je pilotu uspelo pripeljati na varno. Ko je bila »ponesrečenka« s spremljevalcem že pripeta pod helikopter in je pilot dobil znak, naj odleti, se je kdo ve kdaj in kako znašla na nosilu z reševalno vrečo ena od vrvi s sidrišča v steni, v kateri je bilo pet alpinistov. Helikopter je skupaj s to vrvjo potegnil iz stene vseh pet alpinistov, ki so zgrmeli v globino.