Sv. Jurij je najavil solinarsko sezono

Sv. Jurij, rimski vojak, mučenec in svetnik, je eden najbolj čaščenih svetnikov v Evropi. Je zavetnik držav in mest, pri nas pa mu je posvečenih na desetine cerkva. Ker je po legendi 21. julija 1343 rešil Piran pred hudim neurjem, so ga tudi oni vzeli za zaščitnika svoje župnije in mesta. Legenda pravi, da se je nad mestom pripravljala strašna nevihta in je bilo, kot da se bliža sodni dan. Na morju je ujela dva ribiča, ki sta v nemoči videla zadnjo možnost svoje rešitve v molitvi. Med njo se jima je prikazal sv. Jurij in jima povedal, da bo rešil njiju, Piran, Pirančane, njihove barke ter pridelke. In res se je neurje v trenutku poleglo.

Kazen za preklinjanje

Pirančani so podobo križa, ki je običajno upodobljen na ščitu sv. Jurija, vzeli za svoj grb. V čast in zahvalo, seveda pa tudi z namenom, da bo še naprej uslišal njihove prošnje, so mu že leta 1344 na griču nad mestom posvetili baziliko. Današnja cerkev sv. Jurija, ki je na njenem mestu, je zdajšnjo podobo dobila po baročni prenovi leta 1637. Kako močno so spoštovali svojega patrona, pa pove tudi določilo v srednjeveških statutih mesta, ki pravi, da so z denarno kaznijo, večjo od običajne, kaznovali vsakega, ki je na njegov god preklinjal njega, boga, sv. Marijo ali župana.

V piranskem mestnem arhivu hranijo tudi pergamentno listino, s katero so leta 1394 uzakonili praznike. Med njimi je bil pomembnejši 24. april, praznik sv. Jurija. Ta sicer goduje 23. aprila, a so praznovanje premaknili za en dan, da je bil bliže 25. aprilu, ko goduje sv. Marko, zaščitnik Benetk. V petstoletni vladavini Beneške republike so njej zvesto vdani Pirančani tako z združitvijo obeh praznovanj veseljačili kar dva dni skupaj.


Letošnji praznik sv. Jurija so meščani tradicionalno zaznamovali v nedeljo na Tartinijevem trgu. Tega in bližnje ulice so pod pozornim očesom društev Anbot in Faros učenci, dijaki, študentje in prostovoljci okrasili z girlandami, starim zelenim okrasjem. Najprej so nastopil Pihalni orkester Piran in s Himno sv. Juriju Župnijski mešani pevski zbor Georgios ter Mešani pevski zbor Giuseppe Tartini. Udeleženci so se priporočili svetniku za pomoč in varstvo, tako kot so se mu stoletja priporočali piranski predniki. Nato je procesija, v kateri so gasilci nosili kakšnih 350 let star kip sv. Jurija, krenila do cerkve sv. Jurija, kjer je bila slovesna maša.

Sol sladokuscev

Piranski praznik sv. Jurija pa pomembno oživlja tudi čas odhoda v soline in pripravo na pridelavo soli. Ta je bila poleg ribištva stoletja glavni vir zaslužka za vse mesto. S simboličnim odhodom tudi danes najavljajo novo solinarsko sezono in obujajo običaj, ko so se nekoč solinarji iz Pirana s plovili in celimi družinami preselili v bližnje sečoveljske soline. Tam jih je še pred poletjem čakala priprava solnih polj za pridelavo soli. V solinah so preživeli poletje do zadnje avgustovske žetve oziroma do praznika sv. Jerneja. Kako je bil nekoč videti njihov odhod, vsako leto prikaže Solinarska družina. Tudi letos jih je tja s svojo oldtajmersko leseno ladjico Pyros odpeljal Aleksander Kerin.


Ob tem velja poudariti, da se, potem ko je pridobivanje soli že skoraj zamrlo, zadnji dve desetletji vse bolj obuja. Odločitev, da jo v sečoveljskih solinah še naprej pridelujejo na stoletja star tradicionalen način, o katerem obstajajo najstarejši zapisi iz 13. stoletja, se obrestuje. Zaradi kakovosti si vse bolj odločno odpira pot v svet. In to ne samo kot običajna kuhinjska sol, ampak tudi kot sol sladokuscev. To še zlasti velja za solni cvet. Piransko sol prodajajo v že skoraj 30 državah, od Japonske do ZDA, in uspešno se prebija tudi v lonce najbolj zvenečih svetovnih kuharjev.

Skrivnost je v podlagi

S praznikom sv. Jurija Pirančani obenem opozarjajo, da si njihova s soljo povezana dediščina zasluži več posluha tistih, ki jim sol pomeni le začimbo. In kakšna je skrivnost od nekdaj cenjene piranske soli? V solinah po Mediteranu jo delajo na blatni podlagi. Blato prodira v sol in jo zamaže, zato je rjavkasta. V Piranu pa uporabljajo za podlago solinsko blato fango, ki se v kanalih s slano vodo s časom bogati in postane žlahtno. Pred sezono to blato skrbno razmažejo po solnih poljih kavedinih, ga ravnajo in previdno polivajo z morsko vodo, da hranijo mikroorganizme in alge v njem. Tako nastane trdna podlaga petola, ki pri pobiranju soli ločuje blato od soli. Blato ne more v sol, je ne zamaže, hkrati pa je sol bogatejša z minerali. Petola je tako živa podlaga z organizmi, okoli katerih nastane mehurček, ki preprečuje, da bi jih sol požrla. Organizmi obenem izločajo sladkorje in zato se govori, da je piranska sol sladka. Zato je že od srednjega veka nadvse cenjena.


Piran je tako na praznik sv. Jurija znova zaživel v znamenju soli. Še bolj bo na praznik sv. Jerneja avgusta, ko se z obujanjem vrste solinarskih običajev ob koncu solinarske sezone obeta solinarski praznik.