Katastrofa: taksistom vzeli avte, ostali so brez zaslužka
Ljubljanski taksist o katastrofalnem položaju podizvajalcev. Njemu podobnih je na tisoče tudi v drugih branžah.
Odpri galerijo
Dan Mitra Rogelj je bil taksist tri leta. FOTOGRAFIJI: Osebni arhiv
Ni jih malo, ki te dni opozarjajo, da se v Sloveniji obeta močna bomba posebne vrste. Resda jo kuha koronavirus, a zanjo ni edini krivec. Ker jo je pravzaprav le poslabšal in popolnoma razgalil, ne pa tudi povzročil.
Ljubljanski taksist Dan Mitra Rogelj iz lastnih izkušenj opozarja na hud problem, ki ga v naši državi očitno ne vidi nihče in se nihče tudi ne zaveda njegovih posledic. Gre za problem tistih, ki se preživljajo kot prekarni delavci oziroma podizvajalci.
Delajo, delodajalci plačujejo prispevke državi, večinoma so brez regresa, dopusta, bolniške, zdaj pa se jim, kot kaže, obeta po domače rečeno še brca v rit. V sklopu pobud za blaženje posledic koronavirusa so namreč nanje popolnoma pozabili in jih prezrli, čeprav jih je zelo veliko. Rogelj je ljubljanski taksist zadnja tri leta.
»Najprej sem delal na način brez plačevanja najemnine taksija in tako, kot mi je odrejal šef. Delo je bilo po 12 ur na dan, tudi vikendi, prazniki, nočno. Ker je vse to bilo zelo naporno, sem zbolel. Pozanimal sem se in izvedel, da lahko delam tudi drugače, po svoje, a v tem primeru je treba v najem vzeti taksi in plačevati mesečno najemnino,« pravi. Prejšnjem šefu je plačeval 1200, zadnjemu pa 1700 evrov na mesec.
Zadovoljen je bil s šefom, službo in rezultati. Potem je izbruhnil koronavirus. Izdali so navodila, naj ljudje taksi kličejo le v nujnih primerih. Tako so taksisti, samo v Ljubljani jih je denimo okoli 600, ostali brez dela. »Vsi taksisti, ki niso s. p., so podizvajalci pri šefu, ki je s. p., lastnik taksija in licence ter podizvajalec taksi službe, ki sprejema telefonske klice strank. Že v normalnih razmerah, če delaš za s. p., ni ne regresa, ne malice, ne bolniške, ne dodatka za nočno, praznike, nadure, ker si podizvajalec. Že v osnovi si na slabšem, saj ni kritja kot pri redno zaposlenih,« pojasnjuje.
Z izgubo dela je izgubil možnost zaslužka, posledično je ostal brez avta. Ne ve, kako bo plačeval za stanovanje, hrano in druge stroške, najemnino za taksi. »Na nas je država povsem pozabila. Zaradi izrednih razmer in višje sile si primoran dati odpoved. Tako kot se mora študent, ki ni plačal najemnine, izseliti, sem moral jaz vrniti službeni avto. V našem poslu te šef ne more dati na čakanje in te kljub nedelu plačevati, saj si plačo zaslužiš sam. V upanju, da bom v boljšem položaju, sem nadrejenega prosil, naj me odpusti, namesto da bi sam dal odpoved, pa je napisal, da sem odpuščen zaradi slabega dela, namesto da bi napisal po resnici – zaradi karantene. Z vidika države je videti, kot da si pustil službo in da ne boš več delal, zato ti ne pripada nadomestilo. To pa ni res. Kako naj preživimo?
Država ni naredila nič, da bi zajezila ali prepovedala prekarno delo. Delodajalci pa to po večini izkoriščajo, ker je taka zaposlitev zanje bistveno cenejša. Podobno je pri študentih, a tudi oni so na boljšem kot mi. Imajo krite vsaj stroške malice, prevoz. Nam pa ne država ne kdo drug ne bo kril škode, čeprav nismo krivi za to, kar se je zgodilo. V koronaukrepih smo popolnoma izpuščeni.« Zato se sprašuje, na koga naj se obrne. »Če bi dal odpoved, ne bi nič dobil od zavoda za zaposlovanje, ker bi se štelo, da sem pustil službo. Dejstvo, da sem bil odpuščen, tega ne spremeni, saj sem bil kljub dveletnim izkušnjam zaposlen poskusno in me posledično šef lahko odpusti, kadar hoče, tudi če sem delal uspešno. Za socialno pomoč je treba dokazovati prihodke za vsaj tri zadnje mesece in moraš biti brez prihodkov vsaj za to obdobje, da sploh lahko vložiš prošnjo. Kako in od česa bomo živeli vmes?« izpostavlja problematiko. Takšni podizvajalci niso le taksisti, ogromno jih je v vseh branžah.
Če bi imel toliko začetnega kapitala, kot je minimalno potrebno za s. p. in za svoj taksi, bi kupil avto. A denarja nima, pa tudi poceni ni. »Za ta denar, kolikor stane taksi, dobiš dva cenejša avta. Za taksi se plačuje večje stroške kot za osebni avto. Zavarovanje, denimo, je bistveno dražje, ker moraš imeti polni kasko, zavarovani morajo biti vsi potniki, tehnični pregled dvakrat na leto.« Kako se bo, če seveda sploh, ta problematika uredila, ne ve.
»S. p.-ji bodo dobili vsaj nadomestilo in odložitev plačila prispevkov, podizvajalci pa ničesar.« S 1. aprilom je tudi sam ostal na cesti, brez vsake možnosti in v popolni temi, kaj bo z njim, tako kot še z mnogimi drugimi prekarnimi delavci. To ni le njegova zgodba. Takih je v Slovenije še na tisoče.
Zaradi situacije, v katero je pahnjen zaradi višje sile in zakonske neurejenosti, se obrača na različne naslove.
Ljubljanski taksist Dan Mitra Rogelj iz lastnih izkušenj opozarja na hud problem, ki ga v naši državi očitno ne vidi nihče in se nihče tudi ne zaveda njegovih posledic. Gre za problem tistih, ki se preživljajo kot prekarni delavci oziroma podizvajalci.
Delajo, delodajalci plačujejo prispevke državi, večinoma so brez regresa, dopusta, bolniške, zdaj pa se jim, kot kaže, obeta po domače rečeno še brca v rit. V sklopu pobud za blaženje posledic koronavirusa so namreč nanje popolnoma pozabili in jih prezrli, čeprav jih je zelo veliko. Rogelj je ljubljanski taksist zadnja tri leta.
»Vzeti moraš kredit najmanj 15.000 evrov, ker neki majhen avto ne pride v poštev, taksi ne sme biti starejši od pet let, narediti licenco, ki stane 1000 evrov, plačati 500 evrov za taksimeter in 100 evrov za njegovo overitev. Vsak mesec je treba plačati tako imenovani dispeč, posredovanje pozivov, kar stane od 190 do 240 evrov. Povrhu je dispeč in druge stroške ter dajatve treba plačevati tudi, če ne delaš, torej ko imaš prost dan, si na bolniški ali dopustu,« razlaga zdaj že nekdanji ljubljanski taksist.
»Najprej sem delal na način brez plačevanja najemnine taksija in tako, kot mi je odrejal šef. Delo je bilo po 12 ur na dan, tudi vikendi, prazniki, nočno. Ker je vse to bilo zelo naporno, sem zbolel. Pozanimal sem se in izvedel, da lahko delam tudi drugače, po svoje, a v tem primeru je treba v najem vzeti taksi in plačevati mesečno najemnino,« pravi. Prejšnjem šefu je plačeval 1200, zadnjemu pa 1700 evrov na mesec.
Kaos zaradi višje sile
Zadovoljen je bil s šefom, službo in rezultati. Potem je izbruhnil koronavirus. Izdali so navodila, naj ljudje taksi kličejo le v nujnih primerih. Tako so taksisti, samo v Ljubljani jih je denimo okoli 600, ostali brez dela. »Vsi taksisti, ki niso s. p., so podizvajalci pri šefu, ki je s. p., lastnik taksija in licence ter podizvajalec taksi službe, ki sprejema telefonske klice strank. Že v normalnih razmerah, če delaš za s. p., ni ne regresa, ne malice, ne bolniške, ne dodatka za nočno, praznike, nadure, ker si podizvajalec. Že v osnovi si na slabšem, saj ni kritja kot pri redno zaposlenih,« pojasnjuje.
Z izgubo dela je izgubil možnost zaslužka, posledično je ostal brez avta. Ne ve, kako bo plačeval za stanovanje, hrano in druge stroške, najemnino za taksi. »Na nas je država povsem pozabila. Zaradi izrednih razmer in višje sile si primoran dati odpoved. Tako kot se mora študent, ki ni plačal najemnine, izseliti, sem moral jaz vrniti službeni avto. V našem poslu te šef ne more dati na čakanje in te kljub nedelu plačevati, saj si plačo zaslužiš sam. V upanju, da bom v boljšem položaju, sem nadrejenega prosil, naj me odpusti, namesto da bi sam dal odpoved, pa je napisal, da sem odpuščen zaradi slabega dela, namesto da bi napisal po resnici – zaradi karantene. Z vidika države je videti, kot da si pustil službo in da ne boš več delal, zato ti ne pripada nadomestilo. To pa ni res. Kako naj preživimo?
V našem poslu te šef ne more dati na čakanje in te kljub nedelu plačevati, saj si plačo zaslužiš sam.
Država ni naredila nič, da bi zajezila ali prepovedala prekarno delo. Delodajalci pa to po večini izkoriščajo, ker je taka zaposlitev zanje bistveno cenejša. Podobno je pri študentih, a tudi oni so na boljšem kot mi. Imajo krite vsaj stroške malice, prevoz. Nam pa ne država ne kdo drug ne bo kril škode, čeprav nismo krivi za to, kar se je zgodilo. V koronaukrepih smo popolnoma izpuščeni.« Zato se sprašuje, na koga naj se obrne. »Če bi dal odpoved, ne bi nič dobil od zavoda za zaposlovanje, ker bi se štelo, da sem pustil službo. Dejstvo, da sem bil odpuščen, tega ne spremeni, saj sem bil kljub dveletnim izkušnjam zaposlen poskusno in me posledično šef lahko odpusti, kadar hoče, tudi če sem delal uspešno. Za socialno pomoč je treba dokazovati prihodke za vsaj tri zadnje mesece in moraš biti brez prihodkov vsaj za to obdobje, da sploh lahko vložiš prošnjo. Kako in od česa bomo živeli vmes?« izpostavlja problematiko. Takšni podizvajalci niso le taksisti, ogromno jih je v vseh branžah.
Kdo bo uredil stvari?
Če bi imel toliko začetnega kapitala, kot je minimalno potrebno za s. p. in za svoj taksi, bi kupil avto. A denarja nima, pa tudi poceni ni. »Za ta denar, kolikor stane taksi, dobiš dva cenejša avta. Za taksi se plačuje večje stroške kot za osebni avto. Zavarovanje, denimo, je bistveno dražje, ker moraš imeti polni kasko, zavarovani morajo biti vsi potniki, tehnični pregled dvakrat na leto.« Kako se bo, če seveda sploh, ta problematika uredila, ne ve.
je zaradi koronavirusa ostalo brez dela samo v Ljubljani.
»S. p.-ji bodo dobili vsaj nadomestilo in odložitev plačila prispevkov, podizvajalci pa ničesar.« S 1. aprilom je tudi sam ostal na cesti, brez vsake možnosti in v popolni temi, kaj bo z njim, tako kot še z mnogimi drugimi prekarnimi delavci. To ni le njegova zgodba. Takih je v Slovenije še na tisoče.
