Ujeto slovensko veleposlanico rešili pred smrtjo

LJUBLJANA – Bil je eden izmed najbolj vročih dni na Dunaju (19. junija 2013), ura pa okoli tri popoldne, ko se je Blanka Jamnišek, slovenska veleposlanica na stalnem predstavništvu RS pri OZN, OVSE in drugih mednarodnih organizacijah na Dunaju, s šoferjem vračala v poslovne prostore slovenskega veleposlaništva na Kolingasse 12. Stopila sta v levo dvigalo, ki se je namesto v drugem nadstropju ustavilo v četrtem. In ga nista mogla več zapustiti, saj je popolnoma zablokiralo. Seveda sta se najprej poskušala rešiti s pritiskom na druge gumbe in s klicem v klicni center za pomoč, a si nista mogla dosti pomagati, saj je bila zveza neučinkovita, po 34 minutah pa povsem prekinjena.


V kovinskem dvigalu mobilnega telefona ni bilo mogoče uporabljati, saj ni bilo signala. Hkrati so razmere v prostoru iz minute v minuto postajale vse bolj neznosne. Ugasnila je ventilacija, vse manj je bilo kisika, pri sebi nista imela vode. Temperatura je narasla na 70 stopinj Celzija (v tistem času je bilo na Dunaju 40 stopinj Celzija). Jamniškova je v nekem trenutku izgubila zavest. Šofer se je trudil čim prej odpreti vrata dvigala, to mu je nekako uspelo, in sicer le za kakšen milimeter. Povsem dovolj, da ju je dosegel šibak mobilni signal in so bila lahko možu veleposlanice in sodelavcem poslana SMS-sporočila, ki jih je prej napisala. Reševalci so do njiju prispeli šele ob 16.10, ko sta tehnika končno odprla dvigalo. Jamniškova je takrat ležala sključena. Takoj so ji začeli močiti usta z vodo in počasi si je opomogla. Rešili naj bi jo pet minut pred smrtjo, saj je imela v krvi že zelo nizko vsebnost kisika. Za pogovor ni bila sposobna, hkrati pa ni čutila nog. Odpeljali so jo v bolnišnico, zdravniki in izvedenci pa so pozneje potrdili, da so zaradi dehidracije zdrsnile medvretenčne ploščice ter so nastale še nekatere druge zdravstvene posledice, zaradi česar je hudo trpela še več kot pol leta. Težave so se nato pojavljale tudi med zdravljenjem. Med drugim so ji padale stvari iz rok, njen spomin je bil povsem moten, ni mogla delati več stvari hkrati, kar je bilo zelo problematično in moteče doma in v službi. Finomotorično je odpovedala, tako da ni mogla pisati sporočil na telefonu in zapenjati obleke. Občutila je tudi strah pred zaprtimi prostori, na primer v podzemnih vlakih in ob zastoju v prometu. A poškodbe je niso ustavile, saj se je zelo trudila, da bi čim prej ozdravela, predvsem zaradi otrok in družine, pa tudi ker je želela še naprej delati kot veleposlanica, stalna predstavnica.

Visoka temperatura ni višja sila

Hkrati je upravičeno pričakovala pomoč delodajalca, torej ministrstva za zunanje zadeve, a zaman. Trdili so, da je za vzdrževanje dvigal odgovoren najemodajalec prostorov, in ne ministrstvo. Pa da se je dvigalo večkrat pokvarilo že pred dogodkom ter da je delno odgovorna sama. Tako bi morala po njihovem mnenju poskrbeti, da bi bil najemodajalec oziroma upravnik ustrezno obveščen in bi odpravil pomanjkljivosti dvigala. To, da veleposlanici niso dolžni poravnati zdravstvenih stroškov za terapije, ki niso bile krite iz zdravstvenega zavarovanja, pa so dokazovali s tem, da je zavarovalnica zavrnila zahtevek za povračilo škode, čeprav veleposlanici po naših podatkih sploh niso posredovali ustrezne dokumentacije. Zaradi ignorance in neprimernega odnosa delodajalca se je Jamniškova odločila, da bo državo oziroma MZZ tožila za 52.716,60 evra odškodnine na delovnem in socialnem sodišču. Slednje ji je dalo v celoti prav. Ugotovilo je namreč, da je podana objektivna odškodninska odgovornost, ker dvigalo predstavlja nevarno stvar in ker država ni dokazala, da bi pri tako visoki temperaturi šlo za višjo silo. »V 21. stoletju je namreč splošno znano, da se temperatura zraka zniža s klimatsko napravo in da se  prezračevanje zaprtih prostorov uredi s temu namenjenimi napravami oziroma mehanizmi,« piše v sodbi. In tudi da je delodajalec v tem primeru krivdno odškodninsko odgovoren, ker je opustil dolžno skrbnost in ni poskrbel za varnost delovnih prostorov in delovnih sredstev (dvigal).


Poskrbel pa ni niti, da bi lastnik poslovnih prostorov po pogostih okvarah že pred škodnim dogodkom, s katerimi je bil seznanjen, zagotovil brezhibno delovanje dvigala. Sodišče je na trditve, da je delno odgovorna tudi Jamniškova, odgovorilo, da veleposlanica ni imela nobenih pristojnosti v zvezi s poslovnimi prostori. Tako je za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem upravičena do 20.000 evrov odškodnine. Zaradi strahu ji pripada 10.000 evrov, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 20.000 evrov in iz naslova materialne škode (plačila dodatnih zdravstvenih storitev) še 2716,60 EUR. Na državnem odvetništvu so nam povedali, da se bodo na sodbo pritožili.