REA KOLBL
Ultra dekle za ultra teke
Med študijem v ZDA se je navdušila nad ultra tekom in tekom z ovirami: zdaj je med najboljšimi na svetu.
Odpri galerijo
Rea Kolbl je med študijem spoznala tek z ovirami. FOTO: Marko Delbello Ocepek/Extrem.si
Rea Kolbl ni ravno vsakdanje dekle. Na znani univerzi Berkeley v Kaliforniji je diplomirala iz astrofizike in fizike, pri 22 letih objavila prvi strokovni članek v znanstveni reviji Science, nato se je lotila magisterija iz biofizike na še bolj znani univerzi Stanford.
A to je le njena akademska plat: Rea je tudi izjemna tekačica na dolge proge, ki se je v zadnjem času osredotočila na oviratlone, se pravi teke čez drn in strn, kjer te pričakajo še bolj ali manj zoprne prepreke. Tekmovalka v tekih z ovirami najvišjega svetovnega ranga se je te dni mudila v Sloveniji kot ambasadorka izziva Spartan Race Slovenia, ki bo 23. in 24. maja prihodnje leto prvič potekal v Kranjski Gori.
Šport je že od nekdaj v Rejini krvi. V mladosti je trenirala gimnastiko, osvojila naslov državne prvakinje in bila do najstniških let članica slovenske reprezentance. »Gimnastika se je zame zelo na hitro končala,« se spominja Rea Kolbl.
»Kakšni dve leti sem se malo iskala, nisem vedela, kaj bi. A že kot gimnastičarka sem si zelo želela iti v Ameriko. Pa sem šla delat mednarodno maturo (na bežigrajsko gimnazijo) in nekako se je vse izšlo, da sem prišla na Berkeley. Iskala sem spremembo in imela sem priložnost iti na drug konec sveta. Pa sem šla,« se zasmeji 28-letnica.
Ko je nehala trenirati, se je znašla pred težavo, ki spremlja številne športnike po koncu kariere: pridobivanje kilogramov.
»Precej se znamo zrediti. V enem mesecu za dvajset kilogramov,« se zareži. »Zelo hitro je šlo navzgor, navzdol pa ne tako. Trajalo je skoraj tri leta, da sem prišla v formo, v kakršni sem bila v času gimnastike.« In kako je to storila? S tekom. Vzljubila je teke v naravi, po možnosti v klanec. »Bolj gre navzgor, bolje je.« Začela je teči že v prvem letniku študija na Berkeleyju.
»Študentski dom je bil tik ob gozdu. In ena potka me je pripeljala do točke s prelepim razgledom na sloviti most Golden Gate. To je bila fina motivacija. V Kaliforniji je kar nekaj regionalnih parkov, kjer lahko tečeš dneve in dneve – nikoli ti ni treba iti na beton. Nekaj čisto drugega je teči po gozdu. Ravno danes sem bila na Golovcu,« tako mimogrede omeni Rea.
Zelo hitro je začela teči na ultra dolgih razdaljah. »Nikoli nisem bila sprinterka: tekla sem zato, da sem tekla. Nikoli nisem bila zelo hitra, sem pa zdržala zelo dolgo. Prva tekma, ki sem jo odtekla leta 2012, je bil maraton. In videla sem, da mi gre. In hotela sem videti, ali bi zmogla 50 kilometrov. In ker mi je šlo, sem poskusila še 50 milj (80 km) in hotela iti še na stomiljski tek – potem pa je vmes prišel Spartan,« razlaga.
Na oviratlon je naletela po naključju. »Na internetu sem našla kuponček za ekipo za štiri, pa smo šli poskusit. Hotela sem teči s tremi fanti. Rekli so mi, da nočejo čakati name, a sem na koncu jaz čakala nanje. To je bilo leta 2013, a sem počakala do leta 2016, da sem bila malo bolj močna in suha, da sem šla v elitno kategorijo. A pomotoma sem se vpisala na eno večjih tekem v ameriški državni ligi, ki pelje na svetovno prvenstvo. S četrtim mestom sem se kvalificirala na svetovno prvenstvo Spartan Race. In začela sem resneje trenirati. Na svetovnem prvenstvu leta 2016 sem bila sedma, tako da so me vzeli v ekipo Spartan Pro.«
Prihodnjo pomlad bo v Kranjski Gori prvi tek z ovirami Spartan Race v Sloveniji. »Zelo se veselim. Zagotovo bom tekmovala na najdaljši preizkušnji, mogoče v srednji, verjetno tudi v najkrajši,« z nasmehom našteva Rea. V soboto bosta 21- in šestkilometrska preizkušnja, 15-kilometrska pa v nedeljo. Vsega skupaj za maraton. »Ne smem povedati podrobnosti, vendar bo zelo unikatna proga,« nam je zaupala.
Vsak dan je malo drugače, pravi. »Vsako jutro, razen ob ponedeljkih, tečem. Najkrajši tek traja kakšno uro, najdaljši osem ur. Pred krajšim po navadi pojem banano, če grem na osemurnega, pojem konkreten zajtrk. Nato zajtrkujem, se raztegnem, grem na facebook in instagram, popoldne pa grem na drugi trening: na kolo, v hribe ali fitnes. Trudim se, da imam čim bolj razgibane treninge. Zelo rada gorsko kolesarim, rada sem zunaj in večino dneva preživim zunaj. Lani sem začela turno smučati, da ne grem samo dol po smučišču, ki so v Ameriki poleg vsega precej draga. Zelo pomemben je tudi čas za regeneracijo.«
Letos ni imela nobene poškodbe, lani pa si je sredi poletja zlomila nogo. Zaradi preveč teka je dobila stresno frakturo in nato osem tednov ni smela teči. »In ravno tedaj je bilo najlepše v gorah in vse to sem zamudila,« se priduša Rea. »Letos sem veliko pozornosti posvetila vsaki bolečini, da se ne bi ponovilo kaj podobnega. Tudi zato sem začela kolesariti, da nekoliko razbremenim sklepe.« Prehranjuje se običajno, le da poje veliko več od vseh moških prijateljev. »Veliko jem, a ne štejem kalorij. Ne jem pa sladkarij in sladkorja. Vse drugo jem: krompir, riž, testenine. In vse sama skuham.«
In kako je biti profesionalni športnik na drugi strani luže? »Zdi se ti, da se polovico časa ukvarjaš s športom, polovico pa preživiš na telefonu,« se zasmeji Rea. »Na srečo imam sponzorje, ki mi dajejo mesečno plačo, seveda pa moraš zmagovati, da dobivaš denarne nagrade. In večkrat ko zmagaš, več sponzorjev dobiš. Zelo pomembna je prisotnost na družabnih medijih. In to mi je precej všeč. Vsak dan treniram zase, všeč pa mi je, ko slišim od ljudi, da so dobili navdih od mene. Večinoma treniram s fanti in želim pokazati dekletom, da znamo početi vse, kar si želimo. Še posebno v Ameriki.«
Njen prosti čas je prepleten z njenim delom. »Če imam kaj časa, grem ven. Počnem to, kar rada počnem. V bistvu sem ves čas v službi in hkrati nikoli,« pove. Zdaj živi v Boulderju v Koloradu. »Imamo 340 sončnih dni na leto! V okolici najdem vse, kar potrebujem. Všeč mi je življenje v ZDA: veliko si moraš urediti sam, od zdravstvenega zavarovanja do podiplomskega študija. Ko delaš podiplomski študij, moraš sam najti profesorja, ki te bo zaposlil v svojem laboratoriju. Zelo moraš biti organiziran in trmast. A če ti je to všeč, imaš zelo veliko priložnosti,« poudarja. O doktoratu ne razmišlja več, saj se je odločila za šport in delo z ljudmi na prostem.
World Toughest Mother (najbolj čvrsta mama na svetu) je 24-urni oviratlon. »Mislim, da sem zelo dobra v tem, da pozabim, kako težko je bilo. Bilo je zelo hladno in ves čas je bilo treba teči v neoprenu, saj smo imeli kakih 15 vodnih ovir. Tekma se začne točno opoldne in konča opoldne. Lani sem imela naslednji dan ob devetih dovolj prednosti, da sem zmagala. Šla sem domov, se preoblekla, stuširala, jedla in zadremala ter šla nazaj na cilj pozdravit prijatelja, ki je tudi tekmoval.«
Letos je tekmovala skoraj vsak drugi teden, julija, avgusta in septembra pa vsak teden. »Večinoma imam od torka do četrtka ravno dovolj časa, da prepakiram,« pravi Rea. »Veliko potuješ, kar ni za vsakogar.« In leta še ni konec: zdaj je najprej na vrsti Grčija, nato Švedska. Naslednje leto bo poskusila še druge ultra tekme, medtem ko se bo pri špartanskih dirkah posvetila najdaljšim tekom.
Gimnastika ji je ostala v krvi.
A to je le njena akademska plat: Rea je tudi izjemna tekačica na dolge proge, ki se je v zadnjem času osredotočila na oviratlone, se pravi teke čez drn in strn, kjer te pričakajo še bolj ali manj zoprne prepreke. Tekmovalka v tekih z ovirami najvišjega svetovnega ranga se je te dni mudila v Sloveniji kot ambasadorka izziva Spartan Race Slovenia, ki bo 23. in 24. maja prihodnje leto prvič potekal v Kranjski Gori.
Športnica po duši in telesu
Šport je že od nekdaj v Rejini krvi. V mladosti je trenirala gimnastiko, osvojila naslov državne prvakinje in bila do najstniških let članica slovenske reprezentance. »Gimnastika se je zame zelo na hitro končala,« se spominja Rea Kolbl.
sončnih dni na leto imajo v Boulderju v Koloradu, kjer zdaj živi Rea.
»Kakšni dve leti sem se malo iskala, nisem vedela, kaj bi. A že kot gimnastičarka sem si zelo želela iti v Ameriko. Pa sem šla delat mednarodno maturo (na bežigrajsko gimnazijo) in nekako se je vse izšlo, da sem prišla na Berkeley. Iskala sem spremembo in imela sem priložnost iti na drug konec sveta. Pa sem šla,« se zasmeji 28-letnica.
Ko je nehala trenirati, se je znašla pred težavo, ki spremlja številne športnike po koncu kariere: pridobivanje kilogramov.
»Precej se znamo zrediti. V enem mesecu za dvajset kilogramov,« se zareži. »Zelo hitro je šlo navzgor, navzdol pa ne tako. Trajalo je skoraj tri leta, da sem prišla v formo, v kakršni sem bila v času gimnastike.« In kako je to storila? S tekom. Vzljubila je teke v naravi, po možnosti v klanec. »Bolj gre navzgor, bolje je.« Začela je teči že v prvem letniku študija na Berkeleyju.
Šla sem domov, se preoblekla, stuširala, jedla in zadremala ter šla nazaj na cilj pozdravit prijatelja, ki je tudi tekmoval.
»Študentski dom je bil tik ob gozdu. In ena potka me je pripeljala do točke s prelepim razgledom na sloviti most Golden Gate. To je bila fina motivacija. V Kaliforniji je kar nekaj regionalnih parkov, kjer lahko tečeš dneve in dneve – nikoli ti ni treba iti na beton. Nekaj čisto drugega je teči po gozdu. Ravno danes sem bila na Golovcu,« tako mimogrede omeni Rea.
Ultra tek in ovire
Zelo hitro je začela teči na ultra dolgih razdaljah. »Nikoli nisem bila sprinterka: tekla sem zato, da sem tekla. Nikoli nisem bila zelo hitra, sem pa zdržala zelo dolgo. Prva tekma, ki sem jo odtekla leta 2012, je bil maraton. In videla sem, da mi gre. In hotela sem videti, ali bi zmogla 50 kilometrov. In ker mi je šlo, sem poskusila še 50 milj (80 km) in hotela iti še na stomiljski tek – potem pa je vmes prišel Spartan,« razlaga.
Na oviratlon je naletela po naključju. »Na internetu sem našla kuponček za ekipo za štiri, pa smo šli poskusit. Hotela sem teči s tremi fanti. Rekli so mi, da nočejo čakati name, a sem na koncu jaz čakala nanje. To je bilo leta 2013, a sem počakala do leta 2016, da sem bila malo bolj močna in suha, da sem šla v elitno kategorijo. A pomotoma sem se vpisala na eno večjih tekem v ameriški državni ligi, ki pelje na svetovno prvenstvo. S četrtim mestom sem se kvalificirala na svetovno prvenstvo Spartan Race. In začela sem resneje trenirati. Na svetovnem prvenstvu leta 2016 sem bila sedma, tako da so me vzeli v ekipo Spartan Pro.«
3.Za tek z ovirami je izvedela po naključju, zdaj pa je med najboljšimi na svetu.
Prihodnjo pomlad bo v Kranjski Gori prvi tek z ovirami Spartan Race v Sloveniji. »Zelo se veselim. Zagotovo bom tekmovala na najdaljši preizkušnji, mogoče v srednji, verjetno tudi v najkrajši,« z nasmehom našteva Rea. V soboto bosta 21- in šestkilometrska preizkušnja, 15-kilometrska pa v nedeljo. Vsega skupaj za maraton. »Ne smem povedati podrobnosti, vendar bo zelo unikatna proga,« nam je zaupala.
Kako je videti njen dan
Vsak dan je malo drugače, pravi. »Vsako jutro, razen ob ponedeljkih, tečem. Najkrajši tek traja kakšno uro, najdaljši osem ur. Pred krajšim po navadi pojem banano, če grem na osemurnega, pojem konkreten zajtrk. Nato zajtrkujem, se raztegnem, grem na facebook in instagram, popoldne pa grem na drugi trening: na kolo, v hribe ali fitnes. Trudim se, da imam čim bolj razgibane treninge. Zelo rada gorsko kolesarim, rada sem zunaj in večino dneva preživim zunaj. Lani sem začela turno smučati, da ne grem samo dol po smučišču, ki so v Ameriki poleg vsega precej draga. Zelo pomemben je tudi čas za regeneracijo.«
2.Med študijem v ZDA je začela teči, da bi se vrnila v formo – in odkrila ultra tek.
Letos ni imela nobene poškodbe, lani pa si je sredi poletja zlomila nogo. Zaradi preveč teka je dobila stresno frakturo in nato osem tednov ni smela teči. »In ravno tedaj je bilo najlepše v gorah in vse to sem zamudila,« se priduša Rea. »Letos sem veliko pozornosti posvetila vsaki bolečini, da se ne bi ponovilo kaj podobnega. Tudi zato sem začela kolesariti, da nekoliko razbremenim sklepe.« Prehranjuje se običajno, le da poje veliko več od vseh moških prijateljev. »Veliko jem, a ne štejem kalorij. Ne jem pa sladkarij in sladkorja. Vse drugo jem: krompir, riž, testenine. In vse sama skuham.«
Športna kariera
In kako je biti profesionalni športnik na drugi strani luže? »Zdi se ti, da se polovico časa ukvarjaš s športom, polovico pa preživiš na telefonu,« se zasmeji Rea. »Na srečo imam sponzorje, ki mi dajejo mesečno plačo, seveda pa moraš zmagovati, da dobivaš denarne nagrade. In večkrat ko zmagaš, več sponzorjev dobiš. Zelo pomembna je prisotnost na družabnih medijih. In to mi je precej všeč. Vsak dan treniram zase, všeč pa mi je, ko slišim od ljudi, da so dobili navdih od mene. Večinoma treniram s fanti in želim pokazati dekletom, da znamo početi vse, kar si želimo. Še posebno v Ameriki.«
1.Bila je državna prvakinja v gimnastiki in članica slovenske reprezentance.
Njen prosti čas je prepleten z njenim delom. »Če imam kaj časa, grem ven. Počnem to, kar rada počnem. V bistvu sem ves čas v službi in hkrati nikoli,« pove. Zdaj živi v Boulderju v Koloradu. »Imamo 340 sončnih dni na leto! V okolici najdem vse, kar potrebujem. Všeč mi je življenje v ZDA: veliko si moraš urediti sam, od zdravstvenega zavarovanja do podiplomskega študija. Ko delaš podiplomski študij, moraš sam najti profesorja, ki te bo zaposlil v svojem laboratoriju. Zelo moraš biti organiziran in trmast. A če ti je to všeč, imaš zelo veliko priložnosti,« poudarja. O doktoratu ne razmišlja več, saj se je odločila za šport in delo z ljudmi na prostem.
Novi ultra izzivi
World Toughest Mother (najbolj čvrsta mama na svetu) je 24-urni oviratlon. »Mislim, da sem zelo dobra v tem, da pozabim, kako težko je bilo. Bilo je zelo hladno in ves čas je bilo treba teči v neoprenu, saj smo imeli kakih 15 vodnih ovir. Tekma se začne točno opoldne in konča opoldne. Lani sem imela naslednji dan ob devetih dovolj prednosti, da sem zmagala. Šla sem domov, se preoblekla, stuširala, jedla in zadremala ter šla nazaj na cilj pozdravit prijatelja, ki je tudi tekmoval.«
Spartan tekiSpartan je ena najbolj znanih športnih znamk na svetu in ikonični format tekov z ovirami, ki jih gostijo najbolj privlačne destinacije na svetu, slovi pa tudi po visoki kakovosti organizacije. Z več kot 200 tekmovanji na leto je eno največjih športnih gibanj ter skupnost tekmovalcev, ki jih povezuje strast do gibanja, novih izzivov in premikanja lastnih meja.
Letos je tekmovala skoraj vsak drugi teden, julija, avgusta in septembra pa vsak teden. »Večinoma imam od torka do četrtka ravno dovolj časa, da prepakiram,« pravi Rea. »Veliko potuješ, kar ni za vsakogar.« In leta še ni konec: zdaj je najprej na vrsti Grčija, nato Švedska. Naslednje leto bo poskusila še druge ultra tekme, medtem ko se bo pri špartanskih dirkah posvetila najdaljšim tekom.
