RAZSTAVA
V roki puškica, doma pa ljubica
V Gorenjskem muzeju na ogled razstava o letu 1917 na soški fronti in v zaledju Gorenjske. Žebljarji so bili oproščeni vojske, po cerkvenih zvonikih so pobirali bronaste zvonove.
Odpri galerijo
KRANJ – Razstavo so odprli oktobra, ko je minilo sto let od tedaj, ko je bil v Kranju nekaj časa glavni štab skupne nemško-avstro-ogrske armade med pripravami na veliko ofenzivo, pozneje poimenovano čudež pri Kobaridu. Po uspešnem napadu se je italijanska vojska umaknila daleč na svoje ozemlje, paničen umik pa se je končal na reki Piavi, kjer se je fronta ustalila. Preboj pri Kobaridu je bil zadnja velika bitka na soški fronti.
Avtorici zanimive razstave, kustosinji Barbara Kalan in Anja Poštrak, sta predstavili dve plati – dogajanje na soški fronti, nasproti temu pa življenje v zaledju na Gorenjskem. Z ene od vojnih razglednic je bil izbran tudi vodilni motiv razstave; podoba vojaka, ki se s puško na rami poslavlja od svoje drage, je dala idejo za naslov V roki puškica, doma pa ljubica. Tankočutno izbrane besede govore o času, ko so se naši mladeniči bojevali za cesarja in krvaveli na frontah, medtem pa so doma njihove matere, sestre, dekleta željno in hkrati s strahom čakale kakršnih koli novic.
V mestih, kot je na primer Kranj, je bilo težje kot na podeželju. Medtem ko so bili moški na fronti, so njihova dela prevzemali ženske in otroci. Na Gorenjskem so tovarne s polno paro delale za vojsko; tedanja Kranjska industrijska družba na Jesenicah je v železarni izdelovala tulce granat, bodečo žico, bajonete, nabojnike, vojaške kotle in drugo za potrebe vojske. Samo bodeče žice so izdelali po 30 ton na dan. V Kamni Gorici in Kropi so izdelovali žeblje za podkovanje vojaških čevljev in za potrebe železnice. Zgovoren je podatek, da je Kropa na začetku vojne dobila naročilo za enajst milijonov žebljev, od leta 1916 pa so delali izključno za vojsko in žebljarji so bili oproščeni vpoklica v vojsko. V tedanji monarhiji je bila prav Kropa eden od dveh centrov (drugi je bil na Češkem) za izdelavo žebljev za vojsko. Tudi tovarna čevljev Peko je postala del vojnega gospodarstva.
Leta 1917 so začeli po cerkvenih zvonikih pobirati bronaste zvonove in jih pretapljati za vojaške potrebe. Domačini so prirejali prave poslovitvene slovesnosti, kajti težko so se ločili od zvonov. V tem času so začeli na Jesenicah vlivati nadomestne, jeklene zvonove, ki pa so zveneli slabše kot bron in z uglasitvijo so imeli velike težave. Zbirni center za zvonove je bil v Zalogu. Ob koncu vojne pa se je izkazalo, da so se oblasti precej uštele z odvzemom, kajti pred Dunajem so bila polna polja nepretopljenih zvonov, ki pa se seveda nikoli več niso vrnili v domače cerkve.
V Kranju prej ni bilo vojaštva, ko pa so se leta 1917 začele priprave na 12. soško bitko, pozneje znano kot čudež pri Kobaridu, se je v gorenjske kraje zgrnilo okoli 150.000 vojakov. Od septembra do 24. oktobra, ko se je bitka začela, je načrtovanje in vodenje operacij potekalo iz štaba v Kranju. Priprave so trajale 44 dni, po železnici je vozilo 120 vlakov z vojsko in opremo na dan. Vsa logistika je potekala skozi Kranj, z letališča na Laborah so vzletala izvidniška letala. Po ofenzivi, ki je pomenila velik uspeh skupne nemške in avstro-ogrske armade, se je stanje na Gorenjskem precej umirilo, po prodoru na italijansko ozemlje je bila fronta daleč. A kmalu zatem se je na Gorenjskem trlo italijanskih vojnih ujetnikov.
Razstava poleg fronte in vojaške opreme, orožja in različnih predmetov prikazuje tudi ljudi v zaledju, ki so vojno občutili na drugačen način. Resda se niso bojevali, so pa zaradi pomanjkanja težko živeli in hrepeneli po miru. Vsi, tako fantje na fronti kot njihovi domači, pa so trepetali in v želji, da se morija konča, preživljali hude čustvene pretrese.
Po do zdaj zbranih podatkih, ki še niso popolni, je prva svetovna vojna samo na Gorenjskem zahtevala več kot štiri tisoč padlih mož, na kar spominja in opominja več kot osemdeset spominskih znamenj.
Večina predmetov na razstavi V roki puškica, doma pa ljubica je iz zasebne zbirke zbiratelja Srečka Rožeta, ki ima v kraju Lokev pri Lipici muzej o slovenski vojaški preteklosti. V kamnitem stolpu Tabor je na ogled največja zasebna zbirka v Sloveniji, med predmeti pa ima posebno mesto obdobje 1. svetovne vojne.
Avtorici zanimive razstave, kustosinji Barbara Kalan in Anja Poštrak, sta predstavili dve plati – dogajanje na soški fronti, nasproti temu pa življenje v zaledju na Gorenjskem. Z ene od vojnih razglednic je bil izbran tudi vodilni motiv razstave; podoba vojaka, ki se s puško na rami poslavlja od svoje drage, je dala idejo za naslov V roki puškica, doma pa ljubica. Tankočutno izbrane besede govore o času, ko so se naši mladeniči bojevali za cesarja in krvaveli na frontah, medtem pa so doma njihove matere, sestre, dekleta željno in hkrati s strahom čakale kakršnih koli novic.
V mestih, kot je na primer Kranj, je bilo težje kot na podeželju. Medtem ko so bili moški na fronti, so njihova dela prevzemali ženske in otroci. Na Gorenjskem so tovarne s polno paro delale za vojsko; tedanja Kranjska industrijska družba na Jesenicah je v železarni izdelovala tulce granat, bodečo žico, bajonete, nabojnike, vojaške kotle in drugo za potrebe vojske. Samo bodeče žice so izdelali po 30 ton na dan. V Kamni Gorici in Kropi so izdelovali žeblje za podkovanje vojaških čevljev in za potrebe železnice. Zgovoren je podatek, da je Kropa na začetku vojne dobila naročilo za enajst milijonov žebljev, od leta 1916 pa so delali izključno za vojsko in žebljarji so bili oproščeni vpoklica v vojsko. V tedanji monarhiji je bila prav Kropa eden od dveh centrov (drugi je bil na Češkem) za izdelavo žebljev za vojsko. Tudi tovarna čevljev Peko je postala del vojnega gospodarstva.
Leta 1917 so začeli po cerkvenih zvonikih pobirati bronaste zvonove in jih pretapljati za vojaške potrebe. Domačini so prirejali prave poslovitvene slovesnosti, kajti težko so se ločili od zvonov. V tem času so začeli na Jesenicah vlivati nadomestne, jeklene zvonove, ki pa so zveneli slabše kot bron in z uglasitvijo so imeli velike težave. Zbirni center za zvonove je bil v Zalogu. Ob koncu vojne pa se je izkazalo, da so se oblasti precej uštele z odvzemom, kajti pred Dunajem so bila polna polja nepretopljenih zvonov, ki pa se seveda nikoli več niso vrnili v domače cerkve.
V Kranju prej ni bilo vojaštva, ko pa so se leta 1917 začele priprave na 12. soško bitko, pozneje znano kot čudež pri Kobaridu, se je v gorenjske kraje zgrnilo okoli 150.000 vojakov. Od septembra do 24. oktobra, ko se je bitka začela, je načrtovanje in vodenje operacij potekalo iz štaba v Kranju. Priprave so trajale 44 dni, po železnici je vozilo 120 vlakov z vojsko in opremo na dan. Vsa logistika je potekala skozi Kranj, z letališča na Laborah so vzletala izvidniška letala. Po ofenzivi, ki je pomenila velik uspeh skupne nemške in avstro-ogrske armade, se je stanje na Gorenjskem precej umirilo, po prodoru na italijansko ozemlje je bila fronta daleč. A kmalu zatem se je na Gorenjskem trlo italijanskih vojnih ujetnikov.
Razstava poleg fronte in vojaške opreme, orožja in različnih predmetov prikazuje tudi ljudi v zaledju, ki so vojno občutili na drugačen način. Resda se niso bojevali, so pa zaradi pomanjkanja težko živeli in hrepeneli po miru. Vsi, tako fantje na fronti kot njihovi domači, pa so trepetali in v želji, da se morija konča, preživljali hude čustvene pretrese.
Po do zdaj zbranih podatkih, ki še niso popolni, je prva svetovna vojna samo na Gorenjskem zahtevala več kot štiri tisoč padlih mož, na kar spominja in opominja več kot osemdeset spominskih znamenj.
Večina predmetov na razstavi V roki puškica, doma pa ljubica je iz zasebne zbirke zbiratelja Srečka Rožeta, ki ima v kraju Lokev pri Lipici muzej o slovenski vojaški preteklosti. V kamnitem stolpu Tabor je na ogled največja zasebna zbirka v Sloveniji, med predmeti pa ima posebno mesto obdobje 1. svetovne vojne.