Pri Jeršetovih pili deževnico, a oni se ne pritožujejo, so skromni ljudje

»Saj smo se navadili na življenje brez vodovoda. Težko je le zdaj, ko ni padavin in so vodnjaki prazni. Zdaj smo odvisni od vode, ki jo pripeljejo gasilci,« pravi Marjana Jerše iz Velikega Lipovca, vasi na Ajdovski planoti v občini Žužemberk. Na kmetiji imajo 70 glav živine, tako da je poraba vode res velika. V enem mesecu so tako gasilci iz Žužemberka na njihovo domačijo petnajstkrat pripeljali vodo, za 120 kubičnih metrov vode je račun znašal 600 evrov!

A Jeršetovi niso edini brez pitne vode. Brez nje iz javnega vodovoda je vseh devet vasi na Ajdovski planoti, skupaj torej okoli 600 prebivalcev, ki komaj čakajo, da dobijo vodovod. Gre za vasi v Suhi krajini, ki so 60 kilometrov od Ljubljane. Obljubam, kdaj naj bi iz njihovih pip pritekla pitna voda, ne verjamejo več, čeprav se je že pred dvema desetletjema govorilo, da jo bodo kmalu dobili, a ta rok se je le odmikal. Tako naj bi po vodovodu stekla v letu 2015, pa 2018, potem se je govorilo o letošnjem letu, a dejstvo je, da je še ne bo. Že tako zadolžena občina Žužemberk bo namreč morala zagotoviti še pet milijonov evrov, torej toliko, kot znaša njen proračun, zato župan Jože Papež upa na pomoč države.

Vrtino začasno zaprli

Med delavne domače, ki skrbno obdelujejo vsak košček zemlje, se je pred dobrim tednom dni naselil strah. Vrtino Vinkov Vrh, od koder so jim gasilci dovažali vodo, so namreč komunalni delavci zaprli. Vode v njem je namreč že nevarno zmanjkovalo in z začasnim zaprtjem so preprečili razpad vodovodnega sistema. Zdaj ko so vodohrani napolnjeni, se stanje normalizira, a takrat je bilo res kritično. Treba je bilo namreč zagotoviti vodo za živino, zato so domačini, gasilci PGD Ajdovec in Dvor s pomočjo občine Žužemberk stopili skupaj, pomagali so si z vodo pri Tominčevem izviru v bližini vasi Podgozd, da so kmetom zagotovili vodo, ki jo nujno potrebujejo za živino.

Ajdovska planota je kmetijska, tu je več živine kot v vsej žužemberški občini skupaj, samo v vasi Veliki Lipovec je kar pet kmetij, ki oddajajo mleko. Ko smo pred dnevi obiskali vasi na Ajdovski planoti, ki leži na vzhodnem obrobju Suhe krajine, nad levim bregom reke Krke, je bilo zaznati živahen vaški utrip. Ljudje so bili na poljih in vrtovih, v hlevih. Tudi pri Jeršetovih je bilo kljub jutranji uri delovno. Marjana je prva dela že opravila, ko se ji je pridružil tudi štiriletni vnuk Nejc. V delovnem kombinezonu je sedel na svoj traktor in pomagal pri krmljenju govedi. Kar 70 glav živine imajo, od tega 40 krav. Mleko oddajajo, okoli 1500 litrov vsak drugi dan. Jeršetovi, Marjana z možem Edom, hčerko Katarino, sinom Andrejem in njegovo ženo Vilmo, nadaljujejo družinsko tradicijo kmetovanja. Naredili so že tri vodnjake, skupaj držijo 190 kubikov, tako da iz streh prestrežejo vsako kapljo dežja, ampak zdaj so prazni. Suha zima je naredila svoje, zato je nujno, da vodo kupujejo, živina namreč potrebuje najmanj 4000 litrov vode na dan. Gasilci so zdaj pri njih skoraj vsak drugi dan.

Če je ob običajnih namočenih letih pri Jeršetovih voda v vodnjakih zdržala do junija, je letošnje leto obupno. Suha zima se zrcali v praznih vodnjakih, domači gasilci pa so zdaj cele dneve vpeti v zagotavljanje vode ljudem na tej planoti. Tudi do deset voženj na dan opravijo, in če upoštevamo, da vsak prevoz zahteva uro in pol, so dejansko na terenu cele dneve. »Seveda komaj čakamo vodovod, a ne vem, ali ga bomo dočakali. Verjetno bomo prej še eno štirno naredili. Pa dež tudi čakamo,« se nasmehne Marjana, medtem ko krave spusti na pašnik.

Hidrant ob hiši

Od vode, ki jo zdaj vozijo gasilci, so odvisni tudi Jarčevi v isti vasi. Ti imajo 35 glav živine in štirje vodnjaki so prazni. »Ves čas nas skrbi, koliko je še vode v vodnjaku. Verjetno bom naredili še enega,« razmišlja Andrej Jarc in doda, da zdaj z oddajo mleka pokrijejo le stroške za vodo. Pred dnevi, bil je torek, ko je padlo nekaj malega dežja, so je nastregli 1500 litrov. »Za en dan je pa le bilo,« pravi Andrej in pripomni, da se nihče nič ne pritožuje, če so le štirne polne. Letos so na njegovo domačijo gasilci pripeljali že skoraj 30 cistern.

Pred dnevi so v vas, le nekaj metrov od Jarčeve hiše, že postavili hidrant, ki pa je zaenkrat še suh. »Tu se postavlja tudi vprašanje požarne varnosti,« opozori Andrejeva žena Štefka, Andrejeva mama Marija, ki šteje 80 let, pa pripomni, da vodo iz vodnjaka tudi pijejo: »Če so jo pili 100 let, pa nikomur ni bilo nič, ne vem, zakaj je ne bi pili tudi zdaj.« Seveda je pogoj redno čiščenje vodnjaka ter hidrofor oziroma ustrezni filtri.

Brez osnovne življenjske dobrine

»Voda je osnovna življenjska dobrina. Po eni strani je sramotno, po drugi strani pa me res žalosti, da so ti delavni ljudje še vedno odvisni od vode iz vodnjakov. Za dve romski družini je bil tak rompompom, ker jima država ni zagotovila vode, zanje so se zavzeli odvetniki in Amnesty international, ti ljudje, ki delajo in ustvarjajo, pa so res drugorazredni državljani,« pravi župan občine Žužemberk Jože Papež, ki je krmilo občine prevzel pred letom in pol. Kdaj bo tem ljudem iz pip pritekla pitna voda, si, tudi ob nedavnem svetovnem dnevu Zemlje, ki smo ga na mednarodni ravni obeležili že 50., nihče ni upal napovedati, morda bo vsaj tem, ki imajo sekunadarni vod pri hišah, do konca leta. Bi pa predlagali, da te kraje obiščejo varuh človekovih pravic, predstavniki Amnesty internationala in kak odvetnik, ki bo vpil, da je voda ustavna pravica. Ampak Suhokranjci so skromni ljudje, vajeni delati. Oni se ne pritožujejo, ampak sami iščejo rešitve.