IGOR PIRKOVIČ
Za pivo in čevapčiče zamenjajo kulturno identiteto
Na slovenski glasbeni sceni je preveč balkanskega melosa, je prepričan Igor Pirkovič, ki je napisal več kot 300 besedil za različne izvajalce.
Odpri galerijo
»Vsak dodaten odstotek gole kože premosorazmerno poveča gledanost videospota.« FOTO: OSEBNI ARHIV
Festivali so bili včasih odskočna deska. Danes so zanimivi le še za nove ansamble in takrat, ko jih posname nacionalka, pravi Igor Pirkovič, ki je piker tudi do vse bolj navzočega balkanskega melosa v slovenski glasbi. Bil je pomočnik direktorja Televizije Slovenije, vodil je spletni portal nacionalne televizije, bil je urednik oddaje Tednik, vendar je moral uredniški stolček zapustiti zaradi spornega pogovora s hrvaškim pevcem Markom Perković - Thompson, ki poveličuje ustaštvo. Poleg dela na RTV SLO predseduje tudi Društvu pesnikov slovenske glasbe. Navsezadnje je sam napisal več kot 300 besedil za različne izvajalce.
Pred nami je festival Popevka 2019. Kakšna se vam zdi slovenska popevka danes?
Veliko dobrega je še, a v tej ponoreli glasbeni industriji nima popevka nikakršnih možnosti. Dobre pesmi imamo, dobre avtorje in izvajalce, ko gre za popevko. A ni širše medijske podpore. Zmagovalka se bo vrtela en teden, občasno še katera od drugih pesmi. Vse to na prvem programu Radia Slovenija. In to je to. In čez mesec ali dva se bomo vprašali: Kdo je že zmagal na Popevki?
V Sloveniji je festivalov zabavne glasbe bore malo, narodno-zabavnih je nekaj več. So festivali sploh še smiselni?
Čas gre naprej in stvari se spreminjajo. Festivali niso več to, kar so bili. Nekoč je bilo sodelovati na festivalu kot praznik. Skoraj zagotovljeno je bilo, da se bo pesem prijela, saj so tudi uredniki te prireditve razumeli kot nekaj, kar je vredno vrtenja. Danes je vloga festivalov močno zmanjšana. Ko sem pred leti dobil nagrado za besedilo na Slovenski popevki, sem se že videl med evergrini. Kakšna zmota. V sedmih letih sem pesem Poseben lik slišal po radiu morda dvakrat. Popevka ostaja samozadostna, Melodije morja in sonca se nadaljujejo, da se vsako toliko primorska scena dvigne nad ljubljansko.
Pesmi pa tudi ne preživijo …
Tako je. Problem festivalov je, da pesmi, ki so tam predstavljene, ne preživijo. Čas je šel naprej in danes obstajajo drugi triki, da pesem pride med ljudi. Pri narodno-zabavnih festivalih je še slabše. Organizatorji podaljšujejo roke in skoraj za rokav vlečejo ansamble, da se prijavijo. Festivali so bili včasih odskočna deska. Danes so zanimivi le še za nove ansamble in takrat, ko jih posname nacionalka.
Kako to, da na televiziji funkcionira oddaja z narodno-zabavno glasbo, z zabavno pa ne?
Na televiziji funkcionira vse, če je dobro narejeno. Dober primer sta oddaji Slovenski pozdrav in prej Na zdravje. Dober primer so glasbene oddaje na evropskih televizijah. Pred leti sem kandidiral za urednika razvedrilnega programa, in če bi zmagal moj program, bi danes slovenska glasba cvetela. Tako pa cvatu lipe, lavande in podobna južna vegetacija. Mislim, da ni hude zagnanosti za preboj dobre slovenske glasbe na televizijo. Dostikrat se ustavi pri stroških. In tu smo pri prioritetah. Imam idejo, kako glasbo zapakirati v dobro in gledljivo obliko. Urednik razvedrila Vanja Vardjan je temu naklonjen, a po mojem nima dovolj prostih rok.
Ste predsednik Društva pesnikov slovenske glasbe. Pred časom sem se pogovarjal z Elzo Budau, ki pravi, da so besedila slovenske popularne glasbe v večini zvrsti najslabši del glasbene scene. Bi se strinjali?
Seveda drži. Slovenija premore odlične skladatelje, inštrumentaliste, avtorje priredb. In vsak od teh dela dobro, ker dela to, kar zna. Potem pa se vsak od teh treh spravi še k pisanju besedil. Saj razumete, kaj želim povedati. Če bi besedila pisali le tisti, ki jih znajo, bi se stanje izboljšalo. Seveda pa ni težava v besedilnih zmazkih, ampak v producentih in medijih, ki se takim anomalijam uklonijo. Je pa več dobrih piscev besedil, ki se ne prebijejo, ker nimajo imena, ne poznajo tega ali onega.
Kaj pa denar?
Ja, seveda, še to. Dokler se bo solidno besedilo dobilo za 40 evrov, nismo na dobri poti. Saj včasih niso znali več in bolj kot danes. Tako opevana besedila zlate dobe slovenske popevke se mi zdijo čisto povprečna. A v primerjavi z nekaterimi, ki v radijski eter zaidejo danes, so naravnost genialna.
Na nedavnem srečanju ste opozarjali na slab jezik in nekakovostna besedila. Lahko Društvo pesnikov slovenske glasbe kaj stori za to?
Malce smo omagali, ker se nič ne prime. V tem smislu smo postali sami sebi namen. Poudarjam, da je odločilna uredniška presoja. Ta sledi povpraševanju, trg pa se je na tem področju močno spremenil. Vsak dodaten odstotek gole kože premosorazmerno poveča gledanost videospota. Tako pač je. In niti ni nujno, da tako ni prav.
Nemalokrat je prav smešno, ko mora nacionalna televizija podnaslavljati lastnega voditelja; največkrat v Odmevih.
Ja, marsikaj je smešno na tem svetu.
V arhivu je kakšnih 300 vaših avtorskih del. Radi pišete?
Ja, rad. Jutra so po večini moja, tudi čez dan kaj nastane, skoraj nikdar zvečer ali ponoči. Veliko imam v predalu. A ko dobim naročilo, ne pobrskam po predalu, ampak napišem kar novo. Po načelu, da je najboljše besedilo vedno tisto, ki je nazadnje napisano.
Je res lahko besedilo napisano tako za narodno-zabavno kot za zabavno pesem? Skratka, je lahko tako za polko kot za rock'n'roll?
Drži. Začel sem v zabavni glasbi, zdaj več pišem narodno-zabavno. V vsebini skoraj ni razlik. Seveda, ko gre za glasbeno zvrst. Lahko je polka in rock'n'roll z istim besedilom. Ali pa valček in balada. Ko ga prebereš, mora lepo zveneti, uglasbitev potem sama steče.
Kako vidite zdajšnje domače zvezde? Jih sploh imamo?
Nimamo jih. Dokler lahko v Sloveniji v petih minutah prideš do številke kogar koli iz glasbene industrije in dokler festivalski zmagovalci priložnostno delajo kot natakarji, pa to niti po naključju ni mišljeno žaljivo, potem zvezd ni. Razen za otroke do sedmih let, ki se jim nebo odpre, ko zagledajo Challeta Salleta. Sicer pa obstajajo znani in priljubljeni glasbeniki v vseh zvrsteh.
Zdi se, da je narodno-zabavna scena nekaj zadnjih let v pravem razcvetu. Bi se strinjali?
Težko bi rekel v razcvetu, je pa dosegla veliko priljubljenost. Bolj kot glasbena zvrst, manj po izvajalskih imenih. Nekdo, ki ga valčki in polke ne zanimajo, dlje od Avsenika, Slaka in Miheliča ne bo naštel, čeprav je v Sloveniji približno 500 ansamblov. Predvsem na Štajerskem rastejo kot gobe po dežju. Zdi se mi pomembno, da narodno nošo na tak način obleče veliko fantov in deklet. In da najdejo čas za lepo slovensko pesem. Ni namreč vse v Greti in globalnem segrevanju.
Pa se vam zdi, da je prav na tej sceni veliko preveč slabega okusa in neiskrenosti?
Hja ... gotovo. Vendar je izbire toliko, da si ni treba pokvariti okusa. Neiskrenosti ne zaznavam. Če mislite, da je neiskrenost to, da bi se kdo s to glasbo ukvarjal proti svoji volji in zaradi preživetja. Je Oto Pestner neiskren, ker poje pri Alpskem kvintetu? Kje pa! S svojo izraznostjo je to glasbo le še obogatil. Čuti se, kako jo ima rad. Pa saj je vsa glasba lahko lepa.
Kaj pa nastopi številnih pevcev z juga v Sloveniji? Kako gledate na to, da so predlani prepovedali koncert hrvaškega pevca Thompsona, po drugi strani pa je brez težav v Ljubljani nastopila srbska turbo pevka Svetlana Ražnatović - Ceca, vdova razvpitega srbskega kriminalca Željka Ražnatovića - Arkana? Bora Đorđević, ki je Slovence označil kot dunajske konjarje, se je udomačil v Ljubljani. Zakaj imamo v Sloveniji tako radi dvojna merila?
Prepoved Thompsona je treba razumeti v političnem kontekstu. Levičarji so pokazali moč, ker so prepovedali nekoga, ki so ga mediji prej naredili za ustaša. Le kdo pri zdravi pameti ne bi podprl take prepovedi? A predstave o njem so bile zlagane in na koncu koncert bo. Brez nasilja, sovražnosti, zgolj koncert kot vsak drug. Seveda gre za dvojna merila. Jaz ne bi prepovedal niti Cece niti Bore Đorđevića. Je pa malo paradoksalno, da četniški vojvoda nastopa v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Pa naj. Živimo v demokraciji.
Bi se strinjali s trditvami, da je v Sloveniji preveč balkanskega melosa?
Absolutno. Če bo šlo tako naprej, bo čez dve generaciji slovensko pesem slišati le še pri izseljencih v Argentini. To, kar se dogaja, je katastrofa. In pri tem imajo glavno vlogo Slovenci, ki za pivo in čevapčiče menjujejo kulturno identiteto. Razumem, da slovenski izvajalci Slovence zabavajo v enem od balkanskih jezikov, popolnoma neposrečena pa se mi zdi kombinacija, ko kot dokaz o podalpski pripadnosti slovenski izvajalci pojejo v slovenščini, medtem ko je priredba v slogu Mileta Kitića ali Klape Maslina, v najboljšem primeru.
Kako pa gledate na to, da vse več slovenskih narodno-zabavnih skupin zelo rado sodeluje z dalmatinskimi klapami?
Kot rečeno, je glasba univerzalna. Sprožala naj bi prijetna občutenja. Izvajalci iščejo preboj in v tej količini vsega je eden od načinov tudi povezovanje s klapami. Zakaj pa ne, če tako čutijo, če pa želijo zgolj ustreči povpraševanju, se mi to zdi nepotrebno. Slovensko glasbo je treba le ponuditi, in to je to. Dokaz? Čuki, MI2, Siddharta, Jan Plestenjak ...
Bi si še posebno želeli za koga napisati besedilo?
Nimam take želje. Sodeloval sem z nekaj sto imeni, a pri pisanju ne ločim zvezd od začetnikov. No ja, morda bi pa res kaj napisal za Jana Plestenjaka, a on si piše sam.
Pred nami je festival Popevka 2019. Kakšna se vam zdi slovenska popevka danes?
Veliko dobrega je še, a v tej ponoreli glasbeni industriji nima popevka nikakršnih možnosti. Dobre pesmi imamo, dobre avtorje in izvajalce, ko gre za popevko. A ni širše medijske podpore. Zmagovalka se bo vrtela en teden, občasno še katera od drugih pesmi. Vse to na prvem programu Radia Slovenija. In to je to. In čez mesec ali dva se bomo vprašali: Kdo je že zmagal na Popevki?
V Sloveniji je festivalov zabavne glasbe bore malo, narodno-zabavnih je nekaj več. So festivali sploh še smiselni?
Čas gre naprej in stvari se spreminjajo. Festivali niso več to, kar so bili. Nekoč je bilo sodelovati na festivalu kot praznik. Skoraj zagotovljeno je bilo, da se bo pesem prijela, saj so tudi uredniki te prireditve razumeli kot nekaj, kar je vredno vrtenja. Danes je vloga festivalov močno zmanjšana. Ko sem pred leti dobil nagrado za besedilo na Slovenski popevki, sem se že videl med evergrini. Kakšna zmota. V sedmih letih sem pesem Poseben lik slišal po radiu morda dvakrat. Popevka ostaja samozadostna, Melodije morja in sonca se nadaljujejo, da se vsako toliko primorska scena dvigne nad ljubljansko.
Če bo šlo tako naprej, bo čez dve generaciji slovensko pesem slišati le še pri izseljencih v Argentini.
Pesmi pa tudi ne preživijo …
Tako je. Problem festivalov je, da pesmi, ki so tam predstavljene, ne preživijo. Čas je šel naprej in danes obstajajo drugi triki, da pesem pride med ljudi. Pri narodno-zabavnih festivalih je še slabše. Organizatorji podaljšujejo roke in skoraj za rokav vlečejo ansamble, da se prijavijo. Festivali so bili včasih odskočna deska. Danes so zanimivi le še za nove ansamble in takrat, ko jih posname nacionalka.
Kako to, da na televiziji funkcionira oddaja z narodno-zabavno glasbo, z zabavno pa ne?
Na televiziji funkcionira vse, če je dobro narejeno. Dober primer sta oddaji Slovenski pozdrav in prej Na zdravje. Dober primer so glasbene oddaje na evropskih televizijah. Pred leti sem kandidiral za urednika razvedrilnega programa, in če bi zmagal moj program, bi danes slovenska glasba cvetela. Tako pa cvatu lipe, lavande in podobna južna vegetacija. Mislim, da ni hude zagnanosti za preboj dobre slovenske glasbe na televizijo. Dostikrat se ustavi pri stroških. In tu smo pri prioritetah. Imam idejo, kako glasbo zapakirati v dobro in gledljivo obliko. Urednik razvedrila Vanja Vardjan je temu naklonjen, a po mojem nima dovolj prostih rok.
Ste predsednik Društva pesnikov slovenske glasbe. Pred časom sem se pogovarjal z Elzo Budau, ki pravi, da so besedila slovenske popularne glasbe v večini zvrsti najslabši del glasbene scene. Bi se strinjali?
Seveda drži. Slovenija premore odlične skladatelje, inštrumentaliste, avtorje priredb. In vsak od teh dela dobro, ker dela to, kar zna. Potem pa se vsak od teh treh spravi še k pisanju besedil. Saj razumete, kaj želim povedati. Če bi besedila pisali le tisti, ki jih znajo, bi se stanje izboljšalo. Seveda pa ni težava v besedilnih zmazkih, ampak v producentih in medijih, ki se takim anomalijam uklonijo. Je pa več dobrih piscev besedil, ki se ne prebijejo, ker nimajo imena, ne poznajo tega ali onega.
"Dokler se bo solidno besedilo dobilo za 40 evrov, nismo na dobri poti." FOTO: OSEBNI ARHIV
Kaj pa denar?
Ja, seveda, še to. Dokler se bo solidno besedilo dobilo za 40 evrov, nismo na dobri poti. Saj včasih niso znali več in bolj kot danes. Tako opevana besedila zlate dobe slovenske popevke se mi zdijo čisto povprečna. A v primerjavi z nekaterimi, ki v radijski eter zaidejo danes, so naravnost genialna.
Na nedavnem srečanju ste opozarjali na slab jezik in nekakovostna besedila. Lahko Društvo pesnikov slovenske glasbe kaj stori za to?
Malce smo omagali, ker se nič ne prime. V tem smislu smo postali sami sebi namen. Poudarjam, da je odločilna uredniška presoja. Ta sledi povpraševanju, trg pa se je na tem področju močno spremenil. Vsak dodaten odstotek gole kože premosorazmerno poveča gledanost videospota. Tako pač je. In niti ni nujno, da tako ni prav.
Nemalokrat je prav smešno, ko mora nacionalna televizija podnaslavljati lastnega voditelja; največkrat v Odmevih.
Ja, marsikaj je smešno na tem svetu.
V arhivu je kakšnih 300 vaših avtorskih del. Radi pišete?
Ja, rad. Jutra so po večini moja, tudi čez dan kaj nastane, skoraj nikdar zvečer ali ponoči. Veliko imam v predalu. A ko dobim naročilo, ne pobrskam po predalu, ampak napišem kar novo. Po načelu, da je najboljše besedilo vedno tisto, ki je nazadnje napisano.
Je res lahko besedilo napisano tako za narodno-zabavno kot za zabavno pesem? Skratka, je lahko tako za polko kot za rock'n'roll?
Drži. Začel sem v zabavni glasbi, zdaj več pišem narodno-zabavno. V vsebini skoraj ni razlik. Seveda, ko gre za glasbeno zvrst. Lahko je polka in rock'n'roll z istim besedilom. Ali pa valček in balada. Ko ga prebereš, mora lepo zveneti, uglasbitev potem sama steče.
Kako vidite zdajšnje domače zvezde? Jih sploh imamo?
Nimamo jih. Dokler lahko v Sloveniji v petih minutah prideš do številke kogar koli iz glasbene industrije in dokler festivalski zmagovalci priložnostno delajo kot natakarji, pa to niti po naključju ni mišljeno žaljivo, potem zvezd ni. Razen za otroke do sedmih let, ki se jim nebo odpre, ko zagledajo Challeta Salleta. Sicer pa obstajajo znani in priljubljeni glasbeniki v vseh zvrsteh.
Zdi se, da je narodno-zabavna scena nekaj zadnjih let v pravem razcvetu. Bi se strinjali?
Težko bi rekel v razcvetu, je pa dosegla veliko priljubljenost. Bolj kot glasbena zvrst, manj po izvajalskih imenih. Nekdo, ki ga valčki in polke ne zanimajo, dlje od Avsenika, Slaka in Miheliča ne bo naštel, čeprav je v Sloveniji približno 500 ansamblov. Predvsem na Štajerskem rastejo kot gobe po dežju. Zdi se mi pomembno, da narodno nošo na tak način obleče veliko fantov in deklet. In da najdejo čas za lepo slovensko pesem. Ni namreč vse v Greti in globalnem segrevanju.
Dokler lahko v Sloveniji v petih minutah prideš do številke kogar koli iz glasbene industrije in dokler festivalski zmagovalci priložnostno delajo kot natakarji, potem zvezd ni.
Pa se vam zdi, da je prav na tej sceni veliko preveč slabega okusa in neiskrenosti?
Hja ... gotovo. Vendar je izbire toliko, da si ni treba pokvariti okusa. Neiskrenosti ne zaznavam. Če mislite, da je neiskrenost to, da bi se kdo s to glasbo ukvarjal proti svoji volji in zaradi preživetja. Je Oto Pestner neiskren, ker poje pri Alpskem kvintetu? Kje pa! S svojo izraznostjo je to glasbo le še obogatil. Čuti se, kako jo ima rad. Pa saj je vsa glasba lahko lepa.
Kaj pa nastopi številnih pevcev z juga v Sloveniji? Kako gledate na to, da so predlani prepovedali koncert hrvaškega pevca Thompsona, po drugi strani pa je brez težav v Ljubljani nastopila srbska turbo pevka Svetlana Ražnatović - Ceca, vdova razvpitega srbskega kriminalca Željka Ražnatovića - Arkana? Bora Đorđević, ki je Slovence označil kot dunajske konjarje, se je udomačil v Ljubljani. Zakaj imamo v Sloveniji tako radi dvojna merila?
Prepoved Thompsona je treba razumeti v političnem kontekstu. Levičarji so pokazali moč, ker so prepovedali nekoga, ki so ga mediji prej naredili za ustaša. Le kdo pri zdravi pameti ne bi podprl take prepovedi? A predstave o njem so bile zlagane in na koncu koncert bo. Brez nasilja, sovražnosti, zgolj koncert kot vsak drug. Seveda gre za dvojna merila. Jaz ne bi prepovedal niti Cece niti Bore Đorđevića. Je pa malo paradoksalno, da četniški vojvoda nastopa v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Pa naj. Živimo v demokraciji.
Bi se strinjali s trditvami, da je v Sloveniji preveč balkanskega melosa?
Absolutno. Če bo šlo tako naprej, bo čez dve generaciji slovensko pesem slišati le še pri izseljencih v Argentini. To, kar se dogaja, je katastrofa. In pri tem imajo glavno vlogo Slovenci, ki za pivo in čevapčiče menjujejo kulturno identiteto. Razumem, da slovenski izvajalci Slovence zabavajo v enem od balkanskih jezikov, popolnoma neposrečena pa se mi zdi kombinacija, ko kot dokaz o podalpski pripadnosti slovenski izvajalci pojejo v slovenščini, medtem ko je priredba v slogu Mileta Kitića ali Klape Maslina, v najboljšem primeru.
»Pred leti sem kandidiral za urednika razvedrilnega programa, in če bi zmagal moj program, bi danes slovenska glasba cvetela. Tako pa cvatu lipe, lavande in podobna južna vegetacija.« FOTO: MMC
Kako pa gledate na to, da vse več slovenskih narodno-zabavnih skupin zelo rado sodeluje z dalmatinskimi klapami?
Kot rečeno, je glasba univerzalna. Sprožala naj bi prijetna občutenja. Izvajalci iščejo preboj in v tej količini vsega je eden od načinov tudi povezovanje s klapami. Zakaj pa ne, če tako čutijo, če pa želijo zgolj ustreči povpraševanju, se mi to zdi nepotrebno. Slovensko glasbo je treba le ponuditi, in to je to. Dokaz? Čuki, MI2, Siddharta, Jan Plestenjak ...
Bi si še posebno želeli za koga napisati besedilo?
Nimam take želje. Sodeloval sem z nekaj sto imeni, a pri pisanju ne ločim zvezd od začetnikov. No ja, morda bi pa res kaj napisal za Jana Plestenjaka, a on si piše sam.
