Za selfie s Tino Maze preskočila ograjo

KRANJSKA GORA – Sarajevo nam ni dal le Vučka, olimpijskih iger, medalje Jureta Franka, čevapčičev in (jugo)nostalgije. Med vojno ranjena duša mesta ob reki Miljacki je spisala tudi zgodbo o danes 26-letni Sedini Muhibić. »Lepo je v Sloveniji, upam, da bomo dobro sodelovali in da bom v prihodnje lahko pomagala na tekmah svetovnega pokala v Kranjski Gori,« nam je dejala Sedina, s katero smo se pogovarjali na Gorenjskem, kjer so domačini zgledno in vzorno pripravili tekmo svetovnega pokala.

»Vi Slovenci ste super, svetovni pokal tako ali tako že dobro poznam. Zelo mi je hudo, ker že letos nisem mogla na sneg, da pomagam pri pripravi proge na Pokalu Vitranc,« nadaljuje Sedina, ki ima pri rosnih 26 letih za sabo filmsko zgodbo. »O njej bi morali napisati knjigo!« se oglasi Ante Kostelić, ki pride mimo in prisluhne Sedini.

Bežali v Nemčijo

Rodila se je 18. decembra 1991 v Sarajevu, starši so jo zgodaj pustili v otroškem domu Belave, mama in oče sta šla po svoje. Začela se je vojna. V Sarajevu za malo Sedino ni bilo varno, zato je z drugimi malčki v enem od konvojev pobegnila iz vojne cone, varnost in mir je našla v Nemčiji. A se je po umiritvi razmer vrnila domov. Živela je v otroški SOS-vasi. O preteklosti ne razmišlja, se pa rada spomni dni v tej otroški vasi, meni, da je imela prijetno otroštvo. Bila je vzorna učenka in velika športna navdušenka. Vmes je končala osnovno in srednjo grafično šolo, potem še študij pedagogike. Leta 1997 je začela smučati, bilo je v letu, ko so se otroci (precej blizu si je bila s šesterico sester in bratov, za vse pa je skrbela Mama, tako jo je klicala, Hidajeta Đonlagić) vrnili v Sarajevo.


»Ko sem bila še majhna, sem oponašala smučarje, ki sem jih gledala na televiziji. Navdušila sta me Janica in Ivica Kostelić. Rada bi spoznala Lindsey Vonn, občudovala sem Tino Maze,« v dahu pove Sedina, ki je smučala vse do 19. leta, potem se je huje poškodovala, zgodilo se je na treningu smuka na domačem Igmanu. Še osem let za tem koleno ni v optimalnem stanju. Okrca domače zdravnike in poudari, da se zdaj zdravi na Hrvaškem. Ker ima tako rada smučanje, je hotela najti svoj prostor na domači Smučarski zvezi BiH, a zanjo tam ni bilo posluha. To jo je še dodatno podžgalo, da se je januarja lani usedla na vlak in se odpeljala v Zagreb, kjer je bil zbran cvetober legend svetovnega pokala v alpskem smučanju. Slavili so 50. rojstni dan svetovnega pokala. »Videla sem, kako so vsi zbrani. Pri sebi sem si rekla: zdaj ali nikoli.

Preskočila sem ograjo in stekla k Tini Maze ter jo prosila za fotografijo. Tako me je zeblo, tako so se mi tresle roke, zato nisem mogla sprožiti gumba. Tina je rekla, naj ji dam telefon, da naju bo ona fotografirala. Jo je pa zanimalo, kako sem prišla do njih. Povedala sem, da sem preskočila ograjo,« se Sedina spominja lanskega januarja. Od takrat se ji vse skupaj dogaja bliskovito. Že dan za tem je spoznala organizatorje tekme svetovnega pokala v Zagrebu, kjer so jo takoj povabili v svojo ekipo, zdaj se ji obeta sodelovanje na Vitrancu. »Precej opcij imam na voljo, odločiti se bo treba,« pove Sedina in poudari, da je zdaj ključno, da se pozdravi, da bo lahko spet smučala in pomagala na progi, kjer se najbolje počuti.