NOBENEGA SOŽALJA
Zjutraj se je poslovil, nato pa v Luki Koper umrl
Žaklina Dimova za Slovenske novice o smrti svojega moža Trajčeja. Uprava Luke zaradi te nesreče nad prvega sindikalista Mladena Jovičića.
Odpri galerijo
Trajče je umrl na delu. Foto: Moni Černe
KOPER – Potem ko je v Luki Koper pred šestimi meseci življenje v tragični delovni nesreči izgubil 49-letni Trajče Dimov iz makedonskega Podareša, je njegova vdova, 47-letna Koprčanka Žaklina Dimova iz Probištipa v Makedoniji, samo za Slovenske novice spregovorila o tragediji, ki ji je za vedno zaznamovala življenje.
Še več preberite v tiskani izdaji Slovenskih novic.
V soboto, pisal se je 29. julij 2017, se je enajst minut čez sedmo zvečer koprsko pristanišče ovilo v črnino. Že tretja nesreča v zelo kratkem časovnem obdobju je zahtevala smrtno žrtev. Pri raztovarjanju soje z ladje je na terminalu sipkih tovorov, medtem ko je čistil skladišče, umrl mož in oče dveh otrok. Zgrabil ga je grabilnik žerjava, ki ga je, kot je pokazala policijska preiskava, upravljal prvi sindikalist Luke Koper, 48-letni Mladen Jovičić. Zaradi hudih poškodb je Dimov, tako imenovani IPS-delavec (izvajalec pristaniških storitev), umrl na kraju dogodka.
Žaklina tisti dan niti slutila ni, da svojega moža, najboljšega prijatelja in očeta njunih dveh otrok, 22-letnega Roberta in 19-letne Klaudije, s katerim je preživela polovico svojega življenja, ne bo videla nikoli več: »Tisto jutro je odšel zdoma, poslovila sva se, misleč, da se vidiva zvečer, ko bo končal dvanajsturni delovnik, a domov se ni vrnil ...« se s solzami v očeh, z žalostjo v srcu in s tresočim glasom spominja večera, ki je za vedno spremenil življenja nje, dveh otrok, družine in prijateljev, ki so imeli Trajčeta zelo radi. Bil je velik garač, poštenjak, zato so ga spoštovali vsi, ki so ga poznali, družina je bila zanj vedno na prvem mestu, kot tudi njegovo delo, ker jim je prinašalo kruh na mizo.
Bolniškega staleža, prostih vikendov, dopusta, regresa, božičnice Trajče ni poznal, delal je 12 ur na dan, krajši delovnik je bil zanj, čeprav se je bližal petdesetim, nesprejemljiv, če bi delal osem ur na dan, ne bi zmogli plačevati najemnine za stanovanje, položnic, hrane. Tako je za štiri evre na uro brez odmorov delal sleherni dan, tudi vikende. »Bil je zgaran, a se nikoli ni pritoževal, tak je bil moj mož,« pripoveduje Žaklina. Pokojnik je imel dvojno državljanstvo, makedonsko in bolgarsko, slednje izključno zato, ker je z njim zaradi delovnih dovoljenj lažje dobil delo v državi članici Evropske unije, izvemo. »V Slovenijo smo prišli pred dvema letoma, šli smo s trebuhom za kruhom. Življenje ni bilo lahko, toda nameravali smo ostati tu. S hčerko Klaudijo živiva v Kopru, sin pa v Makedoniji. Midve bova ostali v Sloveniji,« pripoveduje Žaklina, ki se je zaposlila kot sobarica v enem izmed portoroških hotelov.
Žaklina, tudi pol leta po smrti ljubljenega moža, ne dojame docela, da njenega zaupnika, ljubezni njenega življenja, ne bo nikoli več, da se ne bosta več smejala, potovala na obisk k svojim v Makedonijo, in je od obupa vidno strta. Pripoveduje, da so moža pokopali v Makedoniji, da sta delodajalca, solastnika podjetja Kontesa iz Kopra, pomagala, kolikor je bilo mogoče. V mizo uperi pogled in s tihim glasom pove, kar boli njo, otroka, pokojnikovo družino: »Po nesreči nam nihče od odgovornih, nihče iz Luke Koper ni izrekel sožalja, samcate sočutne besede nismo slišali. V njihovem imenu na Trajčejevem grobu ni zagorela ena svečka, niso mu je namenili. Niti Mladen Jovičić, predstavnik zaposlenih in Sindikata žerjavistov Luke Koper ter član nadzornega sveta, ki je upravljal žerjav, ki je pokopal mojega moža, sinu, hčerki niti meni ni izrekel sožalja ob smrti. To strašno boli,« končuje pripoved Žaklina. »Vpleteni v nesrečo so živi, zdravi, mojega moža pa ni več, morali smo ga pokopati.«
Še več preberite v tiskani izdaji Slovenskih novic.
Delal 12 ur na dan
V soboto, pisal se je 29. julij 2017, se je enajst minut čez sedmo zvečer koprsko pristanišče ovilo v črnino. Že tretja nesreča v zelo kratkem časovnem obdobju je zahtevala smrtno žrtev. Pri raztovarjanju soje z ladje je na terminalu sipkih tovorov, medtem ko je čistil skladišče, umrl mož in oče dveh otrok. Zgrabil ga je grabilnik žerjava, ki ga je, kot je pokazala policijska preiskava, upravljal prvi sindikalist Luke Koper, 48-letni Mladen Jovičić. Zaradi hudih poškodb je Dimov, tako imenovani IPS-delavec (izvajalec pristaniških storitev), umrl na kraju dogodka.Dve ovadbiKot smo poročali, so koprski kriminalisti po zbranih obvestilih in dokazih na okrožno državno tožilstvo v Kopru podali kazensko ovadbo zoper 48-letnega državljana Slovenije in 59-letnega državljana BiH, in sicer zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti (po I. odstavku v zvezi s V. odstavkom 314. člena KZ-1). Kaznivo dejanje se nanaša na preiskavo delovne nezgode, ki se je na območju Kopra zgodila julija 2017 in je imela za posledico smrt delavca.
Žaklina tisti dan niti slutila ni, da svojega moža, najboljšega prijatelja in očeta njunih dveh otrok, 22-letnega Roberta in 19-letne Klaudije, s katerim je preživela polovico svojega življenja, ne bo videla nikoli več: »Tisto jutro je odšel zdoma, poslovila sva se, misleč, da se vidiva zvečer, ko bo končal dvanajsturni delovnik, a domov se ni vrnil ...« se s solzami v očeh, z žalostjo v srcu in s tresočim glasom spominja večera, ki je za vedno spremenil življenja nje, dveh otrok, družine in prijateljev, ki so imeli Trajčeta zelo radi. Bil je velik garač, poštenjak, zato so ga spoštovali vsi, ki so ga poznali, družina je bila zanj vedno na prvem mestu, kot tudi njegovo delo, ker jim je prinašalo kruh na mizo.
Tisto jutro je odšel zdoma, poslovila sva se, misleč, da se vidiva zvečer, ko bo končal dvanajsturni delovnik, a domov se ni vrnil.
Bolniškega staleža, prostih vikendov, dopusta, regresa, božičnice Trajče ni poznal, delal je 12 ur na dan, krajši delovnik je bil zanj, čeprav se je bližal petdesetim, nesprejemljiv, če bi delal osem ur na dan, ne bi zmogli plačevati najemnine za stanovanje, položnic, hrane. Tako je za štiri evre na uro brez odmorov delal sleherni dan, tudi vikende. »Bil je zgaran, a se nikoli ni pritoževal, tak je bil moj mož,« pripoveduje Žaklina. Pokojnik je imel dvojno državljanstvo, makedonsko in bolgarsko, slednje izključno zato, ker je z njim zaradi delovnih dovoljenj lažje dobil delo v državi članici Evropske unije, izvemo. »V Slovenijo smo prišli pred dvema letoma, šli smo s trebuhom za kruhom. Življenje ni bilo lahko, toda nameravali smo ostati tu. S hčerko Klaudijo živiva v Kopru, sin pa v Makedoniji. Midve bova ostali v Sloveniji,« pripoveduje Žaklina, ki se je zaposlila kot sobarica v enem izmed portoroških hotelov.
Dosegli sporazumUprava Luke Koper je prejšnji teden prav proti Jovičiću, ki je bil julija lani udeležen v delovni nesreči, v kateri je umrl Trajče Dimov, sprožila postopke za izredno odpoved delovne pogodbe. Čeprav je nato preklicala svojo odločitev in se namesto tega odločila iti v izpodbijanje Jovičićeve pogodbe o zaposlitvi, to ni pomirilo žerjavistov, ki so te ukrepe razumeli kot napad na sindikalno delovanje in prekinili socialni mir. Poleg tega so žerjavisti, ki naj bi se bali hitenja in morebitnih nezgod zaradi tega, upočasnili svoje delo, kar je povzročalo zamude v železniškem in ladijskem prometu. Uprava Luke Koper in sindikat žerjavistov sta nazadnje po maratonski seji v soboto nekaj po polnoči sklenila sporazum o umiritvi razmer. Uprava bo umaknila civilni postopek zoper Jovičića in uskladila elaborate o varnosti pri delu. Razmere v Luki naj bi se normalizirale do srede tega tedna. Sporazum bo omogočil takojšen nemoten proces dela na žerjavih in vseh drugih pristaniških storitvah, je še dodal predsednik uprave Luke Koper Dimitrij Zadel. Kot je dodal predstavnik sindikata Mehrudin Vuković, bo delo na deloviščih takoj po podpisu sporazuma spet normalno steklo.
Nobenega sožalja, nobene sveče
»Na tisti dan, ko je moj mož, s katerim sva bila poročena 22 let, umrl, me je najprej poklical njegov sodelavec, rekoč, da je možu slabo. Nisem razumela, o čem govori, odvrnila sem, od doma je zjutraj odšel popolnoma zdrav. Naslednji telefonski klic, samo nekaj pozneje, pa je prišel od moževega delodajalca, solastnika podjetja Kontesa, povedal mi je, da je mož med delom v pristanišču izgubil življenje ...«Žaklina, tudi pol leta po smrti ljubljenega moža, ne dojame docela, da njenega zaupnika, ljubezni njenega življenja, ne bo nikoli več, da se ne bosta več smejala, potovala na obisk k svojim v Makedonijo, in je od obupa vidno strta. Pripoveduje, da so moža pokopali v Makedoniji, da sta delodajalca, solastnika podjetja Kontesa iz Kopra, pomagala, kolikor je bilo mogoče. V mizo uperi pogled in s tihim glasom pove, kar boli njo, otroka, pokojnikovo družino: »Po nesreči nam nihče od odgovornih, nihče iz Luke Koper ni izrekel sožalja, samcate sočutne besede nismo slišali. V njihovem imenu na Trajčejevem grobu ni zagorela ena svečka, niso mu je namenili. Niti Mladen Jovičić, predstavnik zaposlenih in Sindikata žerjavistov Luke Koper ter član nadzornega sveta, ki je upravljal žerjav, ki je pokopal mojega moža, sinu, hčerki niti meni ni izrekel sožalja ob smrti. To strašno boli,« končuje pripoved Žaklina. »Vpleteni v nesrečo so živi, zdravi, mojega moža pa ni več, morali smo ga pokopati.«
