Komentar Mateja Fišerja: Opanka-hajmerji

Prihaja del leta, za katerega lahko rečemo, da je najbolj kritičen glede nacionalnega samozadovoljevanja. Ker smo tik pred evropskimi volitvami, bo še bolj na udaru vseh, ki želijo videti in ali morajo biti vidni. Že ob praznovanju delavskega praznika smo videli nastavke izraza nacionalnih čustev, ki so se kazali v nekoč dobro znani obliki mi gradimo državo, država gradi nas. Bolje povedano, mi gradimo našo vas, naša vas gradi nas. Osnovna ideja Evrope je v svojem bistvu nosila podiranje meja, fizičnih, predvsem pa tistih v glavi. In kot se velikokrat zgodi, se stvari spremenijo v lastno nasprotje. Ko začneš ljudi tlačiti v isti lonec, se začnejo spraševati, kdo so. Dolenjski kmet pač ne more čez noč švedskega Vikinga nasloviti z brat moj. S pojavom uniformnosti se začne iskati lastna identiteta.

Tovrstno samoizpraševanje je pisano na kožo različnim nacionalizmom, tako tistim pozitivnim kot negativnim, skratka vsem, ki govorijo o tem, da je naša domača vas drugačna. Ni se za čuditi, ko napovedi rezultatov evropskih volitev dajejo prednost strani, ki jaha val domačijskosti. Kot sem omenil, se je že z začetkom praznovanja praznika delavcev začelo najbolj mukotrpno obdobje našega leta. V vsaki vasi, tudi v tistih, kjer te tradicije doslej ni bilo, se je začel postavljati mlaj. Pustimo Gančane, kjer to počno že stoletje in ga še danes postavljalo, kot je treba, brez bagra in žerjava, na roko mladcev iz vasi. Drugod so ga postavili z bagrom in žerjavom, toliko, da naredimo selfie. Na mlaj so navesili še nekaj krep papirja in govoranc, ki naj bi delavstvo vzburilo toliko, da nam zaupa svoj glas.

Manjkal je zgolj vzklik Dule Savić. In tako se začne najhujši del leta, ko bomo za vsakim ovinkom gledali obujanje tradicije, ki je ni in je ni bilo, ampak si bomo pač morali nekaj izmisliti, da bo tudi naša vas lahko imela proslavo, na kateri se bodo zvrstili serijski govorci, ne glede na to, ali imajo kaj za povedati. V bistvu ni nič narobe, če bi to bilo občasno, ampak se ta vzorec ponavlja iz leta v leto in naenkrat postane postavljanje mlaja novica. S tovrstnim obujanjem tradicije tudi zastrupljamo okolje, saj s poveličevanjem novodobnih tradicij zamegljujemo pogled na stvari, ki so resnično pomembne. V tej naši deželi, ki naj bi bila v evropskem loncu nekoliko drugačna, imamo resnično veliko kakovostnih ljudi, ki ne pridejo do izraza, katerih dosežki so prezrti, ob tem pa vsako leto pridejo do izraza obujevalci tradicije, ki je ni bilo. Pa nič osebnega, vendar so novice tudi gradnik okolja, vodilo mladim, kaj je prav in kaj je v družbi cenjeno.

Če bi energijo, ki jo vlagamo v promocijo postavljanja mlajev, kuhanja kaše, fižola in drugih novodobnih tradicionalnih stvari, umerili v promocijo dosežkov naših posameznikov, bi mogoče bil znak, da je nekaj resnično vredno več kot obešanje krep papirja na oguljen hlod. Tako je danes videti, da svet v zadnjih osemdesetih letih ni napredoval, saj nam ni uspelo izumiti niti nič hujšega, kot je atomska bomba. Od takrat nič novega, nihče nima novega »štaubcukra« s katerim bi lahko zapretil roketmenom, ki se igrajo s to staro bombo. Če bi Oppenheimer razmišljal o tradiciji, bi verjetno izumil opanke, saj imajo na vrhu tisti zaviti ročajček, za katerega se lahko primeš, da ne padeš v lastni drek. Tako je z opankami in atomsko bombo, pri obeh moraš paziti, da ne padeš v lastni drek.