NA KOŽO
15. maj
Po vzoru kuharskih šovov bi tak vojaški zanesljivo povečal zanimanje mladih za nošenje orožja.
Odpri galerijo
Ne kar tako se je te dni veliko govorilo o vojski. Slovenski vojski. V spomin na dan, ko so slovenski naborniki začeli vojaški rok služiti izključno v Sloveniji, je 15. maja obeleževala svoj praznik. A o kakem prazničnem vzdušju ne duha ne sluha. Ker ni razloga. Niti najmanjšega. Smo pač država, ki je njena lastna vojska niti slučajno ne more braniti. Vojakov je premalo, še manj je opreme. To pa ni nujno tudi slabo. Spomnim se let nazaj, ko je slovenske fante morilo orožje njihove, Slovenske vojske. Denimo znamenite izraelske havbice in minometi. Kupovali smo staro, odsluženo in pokvarjeno orožje s pretolčenimi serijskimi številkami. Vojaki so umirali v vojašnicah in na poligonih, ne na bojišču. Manj slovenskih fantov bi padlo, ako bi jim v roke dali loke in sulice.
In potem se čudimo, čemu za ta poklic v deželici pod Alpami ni zanimanja, v le zadnjih štirih mesecih je uniformo dodatno sleklo 105 soldatov. Pa se je oglasil celo sam vladni predsednik z besedami: »Naj povem banalno, četudi izpadem butast: dokler ni bilo teh kuharskih šovov in ne vem še česa vsega po televiziji, za gostinstvo ni bilo zanimanja. Zdaj je in celo narašča. Enako je pri vojaškem poklicu.« Dvomim sicer, da bodo te Šarčeve besede zapisane v težko pričakovano Belo knjigo strategije razvoja Slovenske vojske, a sporočilnost je nedvoumna. Atraktivni oglasi na avtobusih Ljubljanskega potniškega prometa, s katerimi mlade vabijo v uniformo, očitno niso dovolj. Potrebnega bo kaj konkretnejšega, lahko vabljivo butastega. Denimo teve resničnostni šov sredi vojašnice, z ravno prav golote in vodnimi pištolami. Vodi ga lahko šovmen z največ izkušnjami Karl Erjavec, po naključju tudi obrambni minister. Moje generacije so se v mladih letih igrale indijance in kavboje, pozneje Nemce in partizane, sedanja mladež bi lahko pred kamerami udejanjala spopad naših z njihovimi. Ni nujno, da so z juga. Zmagati morajo kajpak naši, kar bo mlade prevelo z domoljubnostjo in zavednostjo, ki sta primarni vrlini vojaškega poklica. Po vzoru kuharskih šovov bi tak vojaški zanesljivo povečal zanimanje mladih za nošenje orožja. Kakršnega koli že.
Ni vrag, da ne bi bil s tem 15. maj 2020 vsaj za spoznanje veselejši od letošnjega!
In potem se čudimo, čemu za ta poklic v deželici pod Alpami ni zanimanja, v le zadnjih štirih mesecih je uniformo dodatno sleklo 105 soldatov. Pa se je oglasil celo sam vladni predsednik z besedami: »Naj povem banalno, četudi izpadem butast: dokler ni bilo teh kuharskih šovov in ne vem še česa vsega po televiziji, za gostinstvo ni bilo zanimanja. Zdaj je in celo narašča. Enako je pri vojaškem poklicu.« Dvomim sicer, da bodo te Šarčeve besede zapisane v težko pričakovano Belo knjigo strategije razvoja Slovenske vojske, a sporočilnost je nedvoumna. Atraktivni oglasi na avtobusih Ljubljanskega potniškega prometa, s katerimi mlade vabijo v uniformo, očitno niso dovolj. Potrebnega bo kaj konkretnejšega, lahko vabljivo butastega. Denimo teve resničnostni šov sredi vojašnice, z ravno prav golote in vodnimi pištolami. Vodi ga lahko šovmen z največ izkušnjami Karl Erjavec, po naključju tudi obrambni minister. Moje generacije so se v mladih letih igrale indijance in kavboje, pozneje Nemce in partizane, sedanja mladež bi lahko pred kamerami udejanjala spopad naših z njihovimi. Ni nujno, da so z juga. Zmagati morajo kajpak naši, kar bo mlade prevelo z domoljubnostjo in zavednostjo, ki sta primarni vrlini vojaškega poklica. Po vzoru kuharskih šovov bi tak vojaški zanesljivo povečal zanimanje mladih za nošenje orožja. Kakršnega koli že.
Ni vrag, da ne bi bil s tem 15. maj 2020 vsaj za spoznanje veselejši od letošnjega!
