NA KOŽO
Adijo, MDK!
Odpri galerijo
Včeraj smo na straneh Slovenskih novic objavili zgodbo čile stoletnice Marijane iz Trboj, ki nam je tudi zaupala recept za dolgo in zdravo življenje. Sila preprost je, Kočarjeva Manca – tako jo kličejo po domače – pravi, da je treba veliko delati in pošteno živeti. In če to vsaj približno drži, se naj scvrem v peklu, ako bo kdo od teh, ki našo državo vodijo zdaj, upihnil sto svečk na rojstnodnevni torti. Pa ne mislim le politikov, še marsikoga drugega. Tudi kakega gospodarstvenika, direktorja, inšpektorja, ki nam vsak po svoje grenijo vsakdan.
Veliko smo te dni prebirali o zaprtju obrata nekdaj uglednih Mesnin dežele Kranjske, MDK imenovanih, v ljubljanskem Zalogu. Obrat je zaprt za vsaj mesec dni, razlogi pa niso za vsak želodec. Sekire in noži brez sterilizatorja, hladilniki brez tesnjenja in termometrov, skladišča brez umivalnikov, odpadajoč oplesk, prost dostop za mrčes, podgane in miši, zamakajoče inštalacijske cevi ter še in še. Tako so zapisali inšpektorji. In to že davnega leta 2004! Polnih 14 let so torej potrebovali, da so obrat MDK tudi zaprli. Vmes pa smo potrošniki požrli na tone njihovih izdelkov, misleč, da gre za pristna, domača, skrbno pripravljena slovenska živila. 140 delavcev obrata je zdaj doma, Mesnin dežele Kranjske ne bo kupil nihče več, direktor Edvard Fonda pa še vedno ni za rešetkami. Še več. Najdemo ga pri vrhu lestvice najbolje plačanih menedžerjev v državi, vsako leto v žep pospravi skoraj 200 tisočakov.
Namesto da bi se država spravila nad take, se je raje nad nemočne kmete. Spomnim se, kako je ne tako dolgo nazaj veterinarskim inšpektorjem dobesedno prihajalo. Po Gorenjski in Prekmurju so zasegli več domačih prašičev in mesnih izdelkov. Ker da je šlo za črne zakole. Spravili so se torej nad koline, enega najlepših praznikov, kar jih premore deželica pod Alpami. Češ da jim gre za zdravje ljudi. Iz svoje mladosti in otroštva vem, kako je bil domači mesar vselej odet v snežno belo haljo, mama, oče in žlahta so skrbeli za čisto posodo, črevesa za klobase in krvavice so ure drgnili v bližnjem bistrem potoku. Bolj čili in zdravi smo bili kot otročad in mladež danes. Pa nas niso varovali inšpektorji. Hvala bogu! Če pa za zaprtje obrata Mesnin dežele Kranjske, po katerem se lahko podgane in miši prosto sprehajajo, potrebujejo 14 let!
Veliko smo te dni prebirali o zaprtju obrata nekdaj uglednih Mesnin dežele Kranjske, MDK imenovanih, v ljubljanskem Zalogu. Obrat je zaprt za vsaj mesec dni, razlogi pa niso za vsak želodec. Sekire in noži brez sterilizatorja, hladilniki brez tesnjenja in termometrov, skladišča brez umivalnikov, odpadajoč oplesk, prost dostop za mrčes, podgane in miši, zamakajoče inštalacijske cevi ter še in še. Tako so zapisali inšpektorji. In to že davnega leta 2004! Polnih 14 let so torej potrebovali, da so obrat MDK tudi zaprli. Vmes pa smo potrošniki požrli na tone njihovih izdelkov, misleč, da gre za pristna, domača, skrbno pripravljena slovenska živila. 140 delavcev obrata je zdaj doma, Mesnin dežele Kranjske ne bo kupil nihče več, direktor Edvard Fonda pa še vedno ni za rešetkami. Še več. Najdemo ga pri vrhu lestvice najbolje plačanih menedžerjev v državi, vsako leto v žep pospravi skoraj 200 tisočakov.
Namesto da bi se država spravila nad take, se je raje nad nemočne kmete. Spomnim se, kako je ne tako dolgo nazaj veterinarskim inšpektorjem dobesedno prihajalo. Po Gorenjski in Prekmurju so zasegli več domačih prašičev in mesnih izdelkov. Ker da je šlo za črne zakole. Spravili so se torej nad koline, enega najlepših praznikov, kar jih premore deželica pod Alpami. Češ da jim gre za zdravje ljudi. Iz svoje mladosti in otroštva vem, kako je bil domači mesar vselej odet v snežno belo haljo, mama, oče in žlahta so skrbeli za čisto posodo, črevesa za klobase in krvavice so ure drgnili v bližnjem bistrem potoku. Bolj čili in zdravi smo bili kot otročad in mladež danes. Pa nas niso varovali inšpektorji. Hvala bogu! Če pa za zaprtje obrata Mesnin dežele Kranjske, po katerem se lahko podgane in miši prosto sprehajajo, potrebujejo 14 let!
