Alja Fabjan: Stres na dopustu

Živimo v družbi, ki ceni prezaposlenost in jo spodbuja na različne načine. Nočem izgubljati besed o pričakovanjih, da bo človek v osemurnem delovnem času opravil vsaj dvanajsturno delo, dovolj je že, če pozorno poslušamo našo vsakdanjo komunikacijo. »Uf, kako sem prijetno utrujen, deset ur službe plus deset pretečenih kilometrov.« »Ne morem, res sem busy, najino kavico lahko vtaknem v koledar v sredino naslednjega meseca.« »Saj veš, kako je, še popoldanski s. p. odpiram, dela je, hvala bogu, čez glavo.« Se mi samo zdi, da je prezaposlenost nekaj, s čimer se hvalimo? Normalno, brez dela ni jela, kajne?

Izgorelost ni modna muha, je, žal, realnost, vse pogostejša bolezen sodobne družbe, ki, neprepoznana in nezdravljena, lahko vodi v smrt. Ker je sovražnika dobro čim bolje poznati, je potrebno zavedanje, da izgorelost ni le posledica prevelike količine dela, pot vanjo je največkrat precej bolj zavita.

V izgorelost vodi stalna čezmerna stimulacija, nekakšen presežek vsega, ne le slabega, tudi pozitiven stres je pač stres. Že jutranja pot v službo nam postreže z glasbo iz radia, telefonskim pogovorom, branjem pomembnih informacij z jumbo plakatov, vmesnim pitjem kave ter otroškim jokom. V službi sočasno odgovarjamo na elektronsko pošto in poslušamo zakonske težave sodelavca, v mislih zaključujemo obračun, medtem ko malicamo in gledamo skozi okno ter upamo, da nam doma vsaj tokrat ne bo treba delati petih stvari hkrati. Vemo, da upamo zaman, na seznamu prioritet je spet vse na prvem mestu. Nočemo izgoreti, živimo pa tako, kot da bi nam ves čas gorelo pod nogami.

Problem ni delo, problem je naš odnos do dela. Človek namreč prenese marsikaj, tudi več kot osemurni delovnik. Tudi manj kot pet ur spanja. Dokazov za to je veliko, vsekakor pa to ni namig, da se stestirajte v tej smeri. Človek prenese res velike napore, če le vidi v njih smisel ter ob njih najde veselje in potrditev. Če imamo cilj, ki se nam zdi veliko vreden, ter imamo občutek, da korakamo proti temu cilju, potem smo na poti zmožni preplezati tudi precej visoke gore, celo z nasmehom na obrazu. Edina stvar, ki nam lahko še dodatno olajša pot, je, da na njej nismo sami.

In spet smo pri odnosih. V praksi se dostikrat izkaže, da k izgorelosti pomembno prispevajo težave v odnosih. V prvi vrsti v najpomembnejšem – v odnosu do sebe. Slovenci smo mojstri v potlačevanju čustev, ki, nabrana v vsakem delčku nas, povzročajo tesnobo. Tesno je v nas, tesno je zunaj nas, ker imamo opraviti toliko stvari, ker smo bombardirani s toliko informacijami. Napetost narašča, dokler se ne vname iskra, ki počasi začne izgorevati. Če imamo zraven sebe še nekoga, ki v roki nima gasilnega aparata, ampak redno priliva še malo olja, bo gorelo še hitreje.

Čas dopustov je tu. In ni vam treba daleč, da peljete stres na dopust. Dovolj bo pot vase.