NA KOŽO
Balkansko zdravstvo
Odpri galerijo
Svojci in prijatelji so se v torek poslovili od Mattea Ružića, ki je dva dni prej v svojem komaj 22. letu umrl v Zaprešiću, predmestju Zagreba, zaradi napada astme. Pa mu ne bi bilo treba, če bi bil v reševalnem vozilu zdravnik – a ga ni bilo, ker teh v mestu enostavno primanjkuje tako kronično, kot je bila kronična Mattejeva bolezen.
Meščanom se je razumljivo strgalo, minister za zdravstvo Milan Kujundžić pa je z dopusta le javil, da se za nepotrebno tragedijo ne počuti odgovornega – zdaj opozicija zahteva njegov odstop.
Nedavno je tast med domačimi opravili na enem od hrvaških otokov hudo padel, kri je dobesedno preplavila tla. Reševalci so za šest kilometrov poti rabili pol ure, potem pa, saj ni res, vendar je, niso hoteli pomagati, dokler tašča ni našla moževih dokumentov – kar je v paniki seveda trajalo. Torej bi, če bi bila poškodba hujša, lahko izkrvavel, oni pa ne bi niti mrdnili!
Med pravkar končanim dopustom na istem hrvaškem otoku je ženo zagrabilo pri srcu, drevenela ji je leva roka, zdelo se je podobno predinfarktnemu stanju. Pomislil sem na tastove izkušnje in takoj zavrgel misel, da pokličem reševalce, če gre res za srčno kap, mi bo najdražja trikrat izdihnila na rokah, preden se bodo prikazali. Torej sem pograbil dokumente, jo napokal v avto in oddrvel v mesto. Čez deset minut je bila že priklopljena na EKG – hvala bogu ob treh zjutraj ni bilo gneče. In hvala bogu tudi ni šlo za infarkt, ampak krč v mišici blizu srca, ki ga je otopila protibolečinska injekcija, dopoldne pa je tudi popustil.
Pred dvema mesecema sem si doma porezal glavo in hrbet, in to res kvalitetno, zakrpali so mi ju s 50 šivi. Ampak so reševalci iz Trebnjega sedem ovinkastih kilometrov čez hrib premagali v šestih minutah, še enkrat hvala jim. Enako hvaležen sem tudi osebju v prenovljeni novomeški urgenci.
Po obisku zdravstvene ustanove na Hrvaškem in verjetno tudi v drugih nekoč bratskih republikah se nam celo naš zdravstveni sistem zdi urejen. A samo tako dolgo, dokler se ne spomnimo dolgih čakalnih vrst, ponesrečenih operacij zaradi nikoli priznanih zdravniških malomarnosti, pomanjkanja anestezistov in katastrofalnih razmer v otroški kardiologiji. Pa verjetno še česa, kar bi spoznali potem, ko bi se vrnili z dopusta v Avstriji ali Švici.
Meščanom se je razumljivo strgalo, minister za zdravstvo Milan Kujundžić pa je z dopusta le javil, da se za nepotrebno tragedijo ne počuti odgovornega – zdaj opozicija zahteva njegov odstop.
Nedavno je tast med domačimi opravili na enem od hrvaških otokov hudo padel, kri je dobesedno preplavila tla. Reševalci so za šest kilometrov poti rabili pol ure, potem pa, saj ni res, vendar je, niso hoteli pomagati, dokler tašča ni našla moževih dokumentov – kar je v paniki seveda trajalo. Torej bi, če bi bila poškodba hujša, lahko izkrvavel, oni pa ne bi niti mrdnili!
Med pravkar končanim dopustom na istem hrvaškem otoku je ženo zagrabilo pri srcu, drevenela ji je leva roka, zdelo se je podobno predinfarktnemu stanju. Pomislil sem na tastove izkušnje in takoj zavrgel misel, da pokličem reševalce, če gre res za srčno kap, mi bo najdražja trikrat izdihnila na rokah, preden se bodo prikazali. Torej sem pograbil dokumente, jo napokal v avto in oddrvel v mesto. Čez deset minut je bila že priklopljena na EKG – hvala bogu ob treh zjutraj ni bilo gneče. In hvala bogu tudi ni šlo za infarkt, ampak krč v mišici blizu srca, ki ga je otopila protibolečinska injekcija, dopoldne pa je tudi popustil.
Reševalci niso hoteli pomagati, dokler tašča ni našla moževih dokumentov.
Pred dvema mesecema sem si doma porezal glavo in hrbet, in to res kvalitetno, zakrpali so mi ju s 50 šivi. Ampak so reševalci iz Trebnjega sedem ovinkastih kilometrov čez hrib premagali v šestih minutah, še enkrat hvala jim. Enako hvaležen sem tudi osebju v prenovljeni novomeški urgenci.
Po obisku zdravstvene ustanove na Hrvaškem in verjetno tudi v drugih nekoč bratskih republikah se nam celo naš zdravstveni sistem zdi urejen. A samo tako dolgo, dokler se ne spomnimo dolgih čakalnih vrst, ponesrečenih operacij zaradi nikoli priznanih zdravniških malomarnosti, pomanjkanja anestezistov in katastrofalnih razmer v otroški kardiologiji. Pa verjetno še česa, kar bi spoznali potem, ko bi se vrnili z dopusta v Avstriji ali Švici.
