Kolumna Dušana Malovrha: Bazen naš nekdanji
Moj zgornjesavski kolega je zadnjič potožil, da na Jesenicah letos po dolgih letih poleti ne bodo odprli bazena. Še sreča, da je sam odplaval po Savi dolvodno in se nastanil v Lescah, tam ima le streljaj oddaljen sodoben olimpijski bazen v Radovljici.
No, v mojem domačem kraju bazena ni že dolgo dolgo. Še preden sem zapustil gnezdo, je nepovratno zbolel v letih, ko so se poleg naše dežele osamosvajali še raznorazni stroški. Za nekatere stvari preprosto ni bilo več denarja. Po nekaj sezonah bazen ni več zdržal in je spustil vodo. Ta je bila sicer prava ledenka, a le prvi dan, ko so natočili frišno, potem pa se je na sončku segrela do znosne temperature. Med šolskimi počitnicami smo mladiči na bazenu uživali brez staršev, igrali karte, skakali, se tunkali, plavali še najmanj. Na bazenu smo uživali v dolgih dneh brez nadzora, ko nismo bili na morju ali pred blokom. Da bi bili v poletni vročini doma na hladnem, nak, tega ni pomislil niti največji zapečkar. Kako naj to razložim današnji deci?
Ko so zaprli bazen, ki smo mu tako tudi rekli, bazen, se obsavski Zagorjani nismo preveč sekirali, saj smo imeli v občini še enega, ne tako lokalnega, pač pa bolj slavnega. Voda je bila tam vedno za kako stopinjo ali dve toplejša, če me spomin ne vara, v Medijskih toplicah (nelokalci, pozor: poudarek ni na e, saj kopališče ni povezano z mediji, ampak tam mimo teče potok Medija in čez hribček je stal grad Medija, kjer je preživel mladost Valvasor in kjer je v grajski kapeli domnevno pokopan). Toda tudi kopališče na Izlakah ni preživelo silnih tranzicijskih turbulenc in je jelo dokončno propadati nekje po nastopu velike finančne krize pred 14 leti. Vsa slava 300-letne zgodovine mu ni pomagala in danes je kompleks, ki je bil mišljen kot biser zasavskega turizma, v stanju, ko bi najbrž vsak statik ukazal samo še rušenje (glej fotografijo spodaj).
No, tudi v kraju, kamor sem se priženil in ki se ponaša, da je dal dva slovenska premiera, predsednika evropske nogometne zveze in še kakšna živina bi se našla, se v teh pasje vročih dneh človek ne more skopati na javnem kopališču. Ne more več, kajti tudi Grosuplje je nekoč premoglo bazen, in sicer v bližini motela ob avtocesti. Potem so ga zasuli – drugi interesi. Zdaj lahko v poletni pripeki skočimo v višnjegorski bazen, ta je začuda preživel.
Od kod tak, lahko bi rekli vsesplošen zaton javnih kopališč v mladi državi, in to v času, ko njihova koristnost res ne more biti vprašljiva, v dobi segretega ozračja namreč kar kričimo po osvežitvi. Morda pa je zapiranje občinskih bazenov povezano tudi z dejstvom, da velikih (in vplivnih) rib pač ne zanimajo; če že nimajo vile na Hrvaškem, so si zgradile vsaj bazen pri domači hiši.
